Od RTM do WTF/XXVII

← Od RTM do WTF/XXVI

Od RTM do WTF XXVII Asja Hrvatin

Od RTM do WTF/XXVIII →

Spisano:	Vika Planinšek
Izdano:	(COBISS)
Viri:	avtoričina skripta
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

XXVII.

Sreča je opoteča in Matej se je v naslednjih tednih začel tega zavedati bolj kot kadarkoli prej. V šoli mu je šlo grozljivo slabo – med urami je ponavadi plaval visoko nad zemljo in ni se mogel pripraviti, da bi slišal kaj od tega, kar so govorili profesorji, kaj šele, da bi si kaj zapomnil. Za teste se je še nekako učil, da mu je uspelo ohranjati pozitiven uspeh, ampak zdelo se mu je vse manj in manj vredno. V razredu se stanje ni niti najmanj spremenilo, še vedno ni govoril z nikomer, ostali pa so se ga izogibali, kot bi bil gobav. Mel je ob pogledu nanj komaj zadrževala solze in to mu je ustrezalo. Zaslužila si je, je pomislil zlobno. S Tjašo sta se bolj malo videvala, ker je bilo na vrsti obdobje testov in sta se morala učiti. Odklanjal je tudi vsa povabila, da bi hodil ven, ker se mu enostavno ni ljubilo. Užival je v tem, da je večino dni prelebdel nad svetom; to mu je tudi dajalo občutek lažne nedotakljivosti.

Nekega sobotnega jutra pa se je vse skupaj samo še poslabšalo. Poklicala ga je Tjaša, vsa v solzah. »Tjaša, umiri se! Umiri se, če ti rečem, nič te ne razumem … Dobila bi se rada? Ja, v redu, lahko pridem k tebi.« Tudi doma odnosi niso bili najboljši, starša sta mu očitala, da samo tiči v svoji sobi in da naj se to spremeni, vendar se za to ni zmenil. »Oči, jaz grem ven. Najbrž bom do kosila doma.« To je rekel s tako odločnim glasom, kot da je on oče, in ne sin. »Matej, sobota je. Mislim, da bi lahko ostal malo doma. Lahko bi šli vsi skupaj k babici.« »Ni frke, se bom ustavil pri njej na poti nazaj.« »Ne, Matej, mislil sem, da bi lahko šli skupaj!« je oče povzdignil glas. Matej ga je hladno pogledal in odvrnil: »No, jaz pa mislim, da bom šel sam. Adijo!« Za seboj je tako močno zaloputnil vrata, da je šipa rahlo počila. Niti ozrl se ni na očetove klice, da se tako ne more vesti in naj počaka. Oče pa je tudi utihnil, saj sta se z mamo, kot ponavadi, zbala, kaj bodo rekli sosedje. Mateja je resno skrbelo, kaj je s Tjašo, saj ni bilo v njeni navadi, da bi jokala. Čustva je zadrževala zase, bila je samostojna in ni marala, da jo kdo pomiluje. Zdaj pa je res zvenela žalostno in to ga je še bolj prestrašilo, ker tega ni bil vajen. V rekordnem času je prispel do njene hiše in se obesil na zvonec. »Saj ne gori, no, že prihajam,« je rekla Tjaša nejevoljno in med smrkanjem. Odprla mu je z zabuhlimi očmi in rdečim nosom, razkuštrana in s škatlo robčkov v rokah. Oblečena je bila v kopalni plašč in copate, po obrazu pa je imela razmazano ličilo. Še nikdar je ni videl tako neurejene in očitno ji to ni bilo pogodu. Pripomnil je, da izgleda kot jelenček Rudolf. »Ampak kot zelo luškan jelenček Rudolf,« je še dodal in uspelo mu je izvabiti njen nasmeh. »Takoj se bom oblekla. Sori, nisem mislila, da boš prišel tako hitro. Hvala,« je rekla in ga potisnila na mehek kavč. Ugotovil je, da še nikoli ni bil pri njej doma, zato si je vzel trenutek, da se je malo razgledal. Hiša je bila podobna njihovi. Vse je bilo v belem – bele stene, beli kavči z belimi blazinami, bele vaze z belimi rožami, na sredi sobe pod klubsko mizico pa je ležala mehka bela preproga. Na oknih so bile bele zavese, pod okni pa beli radiatorji. Še knjižne police so bile okrašene z belimi vzorčki. Kar malce grozljivo je bilo, spominjalo je na bolnišnico. »Nekdo ima pa res rad belo pri vas doma,« je pripomnil. »Mamin dekorater. Saj je kar lepo, ne?« »Je,« je rekel vljudno, čeprav mu je bilo vse manj všeč. Tjaša se je medtem že preoblekla in spet je bila urejena, kot da se ni nič zgodilo. Nekaj časa sta klepetala o nepomembnih stvareh in se izogibala temi, potem pa je le vprašal. »Sem mislil, da sem jaz kralj zavlačevanja, zdaj pa vidim, da nisi ti nič boljša. Povej že, zakaj si me klicala?« Nasmehnila se je njegovemu odkritemu komentarju. »Saj je že v redu, sem že bolje.« Pogledal jo je. »Ne bi rada govorila o tem, res ne.« »Tjaša, sploh veš, kakšen glas si imela po telefonu?« je protestiral. Rahlo je zardela: »No, najbrž ti res dolgujem pojasnilo.« »Najbrž res.« Tiho je bila, kot da ne bi vedela, kako začeti, vendar ni bilo res. Premišljevala je, koliko naj mu sploh pove. »Pa saj ni nič takšnega. Na koncu ti bo žal, da si prišel.« »Oh, to pa dvomim.« Pričakujoče jo je gledal. »To sem ti že povedala, da se starša ločujeta, kajne? No, to še ni vse. Včeraj smo spet imeli enega tistih pogovorov v dnevni sobi. Že takoj je bilo vse čudno in mislila sem, da je spet nekaj narobe. Potem je mama rekla, da bom dobila bratca. Razveselila sem se, ker sem mislila, da sta spet skupaj in da se oče ne bo odselil, ampak ni bilo tako. Izkazalo se je, da ima oči ljubico že kar nekaj časa, že nekaj let in z njo bo imel otroka! Halo?! In to mi kar tako mirno povesta. Zmenila sta se, da bom stanovala pri mami, oče pa se seli nekam v center k tisti svoji. Sovražim jo, kdorkoli že je, kurba je! Predstavljaj si, da prideš domov in ugotoviš, da je vse tvoje življenje laž?!« Iz nje je kar vrelo, besna je bila kot zmaj, ki bruha ognjene zublje na svoj plen. Oči so se ji bliskale od jeze in kar pihala je. »Groza! Kaj vse si starci dovolijo? Kot da so stari petnajst in da se lahko vlačijo okrog, ko jim en dosadi, so pa z drugim?« se je navzel njenega besa. »Točno to! Potem mi pa to povesta, kot da ni nič posebnega,« je nadaljevala še vedno jezno. »Ma ja, čisto mimo. Niti malo obzirnosti, res, kot otroci.« »Ja, grozljivka, če ti pravim. Sovražim očeta, ker to dela, in tisto njegovo. Upam, da bo otrok pokveka!« »Ne pretiravaš slučajno? Kaj pa je otrok naredil?« »Uničil mi je družino. Če ga kdaj srečam, ga bom ubila,« je zacepetala z nogami. Zažvižgal je skozi zobe. »Umiri se, no. Pa res škoda, tvoj oče se mi je zdel prav v redu. Ne misli na to, sčasoma se boš navadila in … Ne vem, mogoče se bo pa vse uredilo,« je skušal biti tolažilen, vendar mu ni uspevalo. »Hvala za trud, ampak zdaj mi nič ne pomaga. Sicer pa ni pomembno.« Zaskrbljeno jo je pogledal. »Ne glej me tako, vse je v redu z mano. Itak sem ti pa hotela še nekaj povedati.« »No, kar reci.« »Včeraj sem se pozno zadela in zaspala. Zjutraj pa nisem imela časa, da bi dobro pospravila, zato sem iglo dala pod posteljo. Mama je ravno danes pobirala perilo in jo je našla.« »Uf,« je globoko zavzdihnil Matej. Presenetilo ga je, da je stala pred njim in ni imela kazni. »Uf,« je še enkrat rekel, ker se drugega ni mogel spomniti. Kaj pa naj bi bilo primerno reči v takšni situaciji? Joj, uboga Tjaša? Ja, kot da bi to pomagalo. »Potem me je jasno totalno zafrustrirala in je znorela name, da se drogiram in podobno. Pa sem jo pomirila, da ni moje, ampak od frenda.« »In temu je verjela?« je rekel Matej. Tjašina starša sta se mu zdela povsem drugačna od njegovih – zdela sta se mu stvarna človeka. »Ja, itak ima dosti sranja za vratom, nima časa, da bi se še za mene brigala. No, seveda je vprašala, od katerega frenda je.« Po kratkem premolku je dodala: »Rekla sem, da je tvoja.« Stavek se je zaril v Matejeve možgane kot puščica in čutil je, kako se je usidral tam, brez namena, da bi kam šel. Prav zanimivo je bilo videti, kako ga je en sam stavek predramil iz razmišljanja o tem, kaj bi rekli njegovi starci, če bi našli iglo. Prvič po dolgem času mu je nekaj dejansko prišlo do živega. »Kaj!?« je skoraj zavreščal. »Oprosti, ali sem prav slišal!? Rekla si svoji mami, da je igla moja!?« se ni mogel zadržati. Zdaj je iz njega bruhalo. »Kaj pa je to takega?« se je namrščila. »Hm, ne vem … Morda ti ne vidiš problema v tem, ampak kaj, če se tvoja mama slučajno odloči, da jo to moti, in me zašpeca? In, oh, sem tudi tvoj fant! Lahko bi si izmislila ime! Jaka, Luka, Ana, Maja, to so pogosta imena, ne pa moje!? Pa samo poskusi reči, da ti je to pač prišlo na misel in si naredila to impulzivno. Kako lahko sploh pomisliš na kaj takega!?« jo je nadrl. Zares ga je razjezila in v njem je vse bolj vrelo, ko je zrl v njen miren obraz. »Oh, ne bodi tak otrok. Pač, nisem se spomnila nikogar drugega, razen tebe. Pa res misliš, da bo moja matka pozvonila pri vas doma in rekla: 'Pozdravljeni! Sicer se ne poznamo, ampak moja hči je punca vašega sina. Po naključju sem izvedela, da se vaš otrok drogira. Ukrenite kaj. Pa lep dan.' Oprosti, svojo mamo poznam bolje od tebe in vem, da tega ne bo naredila!« »Saj ne gre za to!« »Za kaj pa potem gre?« ni razumela. Nikdar ni razumela, da kaj dela narobe, se je kasneje spominjal Matej. »Gre za to, da enostavno tega ne delaš! Ne zajebeš svojih frendov, svojega fanta, zato da rešiš svojo rit! Lahko bi si izmislila karkoli, če si že vedela, da mama ne bo nič rekla.« Še vedno je bil jezen. »Si me zato poklicala, da mi to poveš?« »Ja,« je odvrnila enako mirno kot prej. »Potem si očitno nimava več kaj povedati. Lepo se imej, Tjaša,« je rekel. Naglo je vstal in s hitrimi koraki zapustil njeno hišo. Kaj si dovoli?! Počutil se je povsem nemočnega. Sovražil je prepiranje in zdaj je imel težave doma, v šoli, pa še s Tjašo. Poleg tega pa se je moral ubadati še s svojo boleznijo. Zdaj, ko ni bil več tako lepo zadet, ga je to vse bolj bodlo. Na poti domov se je ustavil pri babici in z njo prijazno poklepetal. V zadnjih mesecih jo je sicer manj obiskoval, vendar pa je bila edina, ki je z njim ohranila enak odnos kot vedno. Kot vse babice mu je rekla, da je veliko presuh, ga podrobno zaslišala o tem, kaj je ta dan jedel in mu spakirala nekaj hrane za domov. Obljubila je tudi, da se kmalu oglasi. Matej je tuhtal, ali bi se ji zaupal, toda babico je imel preveč rad, da bi jo tako prizadel. Namesto tega se ji je zahvalil za vse in se poslovil. »Pa pazi nase,« so bile njene zadnje besede, preden je odšel. Ni vedel, zakaj, toda te besede so ga ganile veliko bolj, kot je želel. Pohitel je domov in se ni zmenil za mamine klice, da je pozen za kosilo in da se mora opravičiti očetu. »Hvala, nisem lačen,« je bilo vse, kar je tistega dne še spravil iz sebe. Do naslednjega jutra se ni ganil iz sobe.

Prvič po dolgem času je Matej pomislil, da je imela Mel mogoče prav glede Tjaše in da je bila morda ves čas Tjaša tista, ki je težila Mel. Čeprav je vedel, da je odnos z Mel že davno uničil, se je odločil, da jo pokliče. »Živjo, Mel,« je hitro rekel, da si ne bi prej premislil. Nekaj časa je bila samo tiho, povsem osupla. »Kaj je, a rabiš denar?« ga je zbodla. »Ne, mislil sem, da bi se dobila.« Ni hotela, da bi vedel, kako zelo jo je to razveselilo, zato je kar najbolj mirno odvrnila, da lahko. »Se dobiva na glavni?« Z njegovim predlogom se je strinjala. Zmenila sta se, da se dobita popoldne pri Maistrovem spomeniku. Matej ni vedel, zakaj jo je poklical, in še manj, kaj ji bo rekel. Zdelo pa se mu je, da bi nekaj moral reči. Zato se je celo odločil, da se pred tem ne bo zadel. Na svoj način ji je hotel pokazati, da mu je žal.

Mel je zagledala Mateja, ko se je obotavljivo pomikal proti spomeniku. Ni bila vajena, da on zamuja, vendar je to ni presenetilo. »Hej,« je rekel in prisedel. Globoko je zajela sapo, ko ga je pogledala: bil je bled kot stena, imel je ogromne vijolične podočnjake, njegovi lasje so bili umazani in obleka mu je smrdela po potu. »Trezen sem,« je znova pretrgal tišino. Nasmehnila se je, vendar je bila tiho. Čakala je, da sam pove, zakaj je prišel. »S Tjašo sva se skregala in ugotovil sem, da ni tako krasna oseba, kot sem mislil.« Še vedno je bila tiho, saj jo je Matej zelo prizadel in mu ni hotela olajšati zadeve. Medtem pa se je Matej trudil, da ne bi mislil le na heroin. »Lej, sori zaradi Tjaše in vsega …« »Malo pozno si se spomnil, se ti ne zdi?« ga je prekinila. »Veš, koliko dni sem se doma sekirala in jokala zaradi vsega? Prava jokica sem postala!« »Ja, saj vem …« »Ne, NE veš, ker te ni bilo, da bi vedel. Nikoli me nisi vprašal, nisi mi pustil, da bi govorila s tabo, in za Tjašo si lazil kot kužek. V resnici pa si z njo samo zato, ker ti daje hors!« Mel je bila utrujena in ni se hotela spet spreti. »A bi rad nehal s horsom?« Odkimal je: »Sploh ne veš, kako je včasih težko. Ko se streznim, ugotovim, kaj vse izgubljam, kako se vse podira in kako globoko sem zabredel. In ravno zaradi tega se spet zafiksam, ker je potem vse lepo, kot v sanjah. Ne morem brez tega.« Česa tako prisebnega in resnega Mel sploh ni pričakovala in ni vedela, kaj naj reče. »Mogoče res ne vem, kako je, če si na horsu, ampak bi rada vedela. Povej mi, pogovarjaj se z mano! Lahko ti pomagam nehati.« Glas se ji je tresel. »Mel, ne štekaš. Če bi bilo tako preprosto nehati, potem bi to že zdavnaj naredil, ampak ni.« »Pa saj še lahko nehaš. Daj, no …« »Ne, nočem.« Slišalo se je dokončno, vendar se Mel ni vdala. »Ej, saj si ravno rekel, da tudi sam vidiš, kaj vse izgubljaš. Praviš, da ti je žal? Potem pa nehaj!« »Ne prosi me tega …« »No, pa te. Ali nehaš takoj zdaj ali pa se nimava več o čem pogovarjati.« Bala se je njegovega odgovora, ker je vedela, kaj bo rekel. »No, potem se pa lepo imej,« je rekel. Vstal je in zavil proti podhodu na železniški postaji. Videla je, da hodi s hitrimi koraki in da se krčevito oklepa žepa na puloverju. Še vedno v šoku je vstala tudi ona in šla proti domu. V grmovju ob pločniku je zagledala rabljeno injekcijo. Z nogo jo je sklatila na tla. »Sovražim te!!!« je kriknila in jo z dobro namerjenim udarcem s peto zlomila na dvoje. Ni ji bilo mar, da jo ljudje postrani gledajo. »Sovražim te!« je rekla tiho in nadaljevala pot. Jezila se je nase, ker je Mateja postavila pred tako odločitev, še bolj pa je bila jezna, ker je upala, da se bo zaradi nje odrekel heroinu. Naivno je mislila, da se bo odrekel horsu zaradi nje. Mogoče je imel Matej prav, ko je rekel, da si preveč domišljam, da sem njegova rešiteljica. No, čestitam, Mel, spodletelo ti je, je pomislila žalostno.

Že ko sta se z Mel dobila, je Mateja rahlo treslo. Zdaj pa ga je treslo in tudi potil se je, kot da bi imel mrzlico in mislil je lahko le še na tisti blaženi občutek, ki ti ga da hors. V podhodu pod železniško je pohitel do javnega veceja in si hitro začel kuhati dozo. Deset minut kasneje je bil že zadet. »In ona je res mislila, da se bom zaradi nje odrekel temu?« si je rekel, nejeverno zmignil z rameni in se odpravil domov. Spet mu je bilo vseeno. Vseeno za vse Mel in Tjaše na svetu.