Od RTM do WTF/XXVIII
| ← Od RTM do WTF/XXVII | Od RTM do WTF XXVIII Asja Hrvatin |
Od RTM do WTF/XXIX → |
| |||||||||||||||
XXVIII. uredi
Matt17: Čao. Ej, a do konca življenja ne bova govorila med sabo? Tash_y: Kaj, a nimaš več horsa? Matt17: No, dejansko bi res rabil še. Ampak … Tash_y: Maš keš? Matt: Ja, to ni problem, rad bi samo, da se pomeniva. Tash_y: O čem? Da moraš nehat bit tak otrok? Da moraš nehat mislit samo nase? Ker o tej temi mam kar nekaj za povedat. Matt17: Priznam, da sem malo neumno odreagiral. Sori, ker sem se tako razjezil. Tash_y: Saj je okej, samo drugič vseeno razmišljaj, preden rečeš kako neumnost. Matt17: Isto velja tudi zate. Tash_y: Prosim, ne začenjaj spet. Ne da se mi. Matt17: Okej, samo to mi povej, če je vse v redu? Tash_y: Ja, popoldne ti prinesem. Te pokličem, da se dobiva pred hišo, prav? Matt17: Kul. ?
Vesel je bil, da sta se pomenila. Resda sta se veliko prepirala, a zamere niso med njima nikdar dolgo ostale. To mu je ugajalo, ker je sovražil prepiranje. Nikoli ni bil dober v tem in nazadnje se je vedno vdal, že zaradi ljubega miru. Vesel je bil tudi, ker se je izkazalo, da bi mu Tjaša dala robo tudi, če bi bila smrtna sovražnika. Vsaj glede tega ni imel skrbi. Včasih se ga je lotevala rahla nejevera, ker starca nista čisto nič rekla. Saj ne, da mu to ne bi bilo všeč, le čudno je bilo. Vseeno skoraj ni mogel verjeti, kako naivne starše ima. Dvakrat so se že približali resnici. Pravzaprav je bila vsega kriva mama, ki je pogrešila svojo najljubšo ruto. »Matej, si kaj videl mojo ruto? Tisto roza-vijolično?« je nekega jutra pomolila glavo v njegovo sobo, nekaj sekund po tem, ko se je lepo zadel in vse skupaj spravil pod posteljno pregrinjalo. »Ne znaš trkati? Ne, nisem videl tvoje glupe rute.« »Dobro, saj sem samo vprašala. Obnašaš se, kot da bi te obtožila umora ali kaj podobnega.« »A lahko? To je moja soba.« Želel jo je na hitro odpraviti z zamahom roke, pa se ni dala. Sedla je na rob postelje, Matej pa si je živčno popravil majico. »Daj pridi malo dol, nič nisi z nama,« ga je prijazno pozvala. »Ne, hvala. Raje sem sam tu kot pa dol z vama,« je rekel naravnost nesramno. Grdo ga je pogledala. »Veš, Matej, samo prijazna sem bila. Če se bo vaša visokost premislila in odločila, da se prikaže, nam le sporoči.« Hitro je vstala in pri tem potegnila pregrinjalo za sabo, tako da sta izpod njega pokukali limona in njena ovratna ruta. Čeprav je Matej skušal potegniti pregrinjalo nazaj na mesto, je mama opazila ruto. »O tej ruti sem govorila,« je rekla in jo s hitrim zamahom potegnila. »Kaj počneš z mojo ruto? Pa lahko bi se malo potrudil, koš imaš na drugi strani sobe, ni treba, da se ti hrana valja po postelji!« je zahripala. »Ja,« je zavil z očmi, »dobila si svojo ruto, si zdaj vesela? Limona je pa že v košu. No, lahko zdaj greš?« Medtem ko je zapirala vrata za sabo, si je pomrmravala nekaj o tem, da jo je najbrž sama pustila tam, ko je pobirala perilo. Mateja je izučila Tjašina izkušnja in je zdaj veliko bolj pazil na to, kam pospravlja stvari; vse pogosteje pa se je tudi zaklepal v sobo. In namesto rute mu je Tjaša od nekod priskrbela gumijasto cevko, ki jo je od takrat uporabljal. Drugič ga je oče zalotil, ko se je skušal vtihotapiti v hišo s polno vrečko limon. Raje je kupil več limon naenkrat, da mu potem ni bilo treba skrbeti. »Kaj pa ti bo toliko limon? Nikoli jih nisi maral,« ga je pobaral. »Eee … Tjaša me je prosila, da jih kupim, ker bo nekaj spekla mami za rojstni dan ali kaj jaz vem kaj,« si je hitro izmislil. Oče je odobravajoče prikimal in ga spustil naprej. Ko je čez nekaj dni mama v njegovi sobi odkrila na pol prazno vrečko, ni rekla nič. Spet se je trudil biti bolj pazljiv. Namesto limon pa je začel uporabljati citronko. Kar noro je bilo, kakšna skrivališča si je izmišljal, preden je odkril tistega v omari – v prevleki za odejo, v čistih nogavicah v omari, v skrinji z različno šaro, nekajkrat je tudi zakopal v rožo; dokler ni čistilka pripomnila, da je nekaj narobe z rožami v njegovi sobi. Stresel se je ob misli na te neprijetne spomine, ki pa so bili, hvala bogu, samo to. Saj je bilo še veliko takih drobnih stvari, mama se je nekoč obregnila ob to, da tudi ob lepem vremenu nosi dolge rokave. Oče pa je dejal, da se preveč zapira v sobo in je vse bolj bled. Ti primeri vsak zase niso bili nič posebnega, če pa bi jih kdo povezal … Ne, ni smel niti misliti na kaj takega. Med čakanjem na Tjašo pa so mu na površje silile misli na HIV. Kaj bo zdaj z njim? Kako naj se sam spopada s tem? Naj obišče zdravnika? Bo umrl? Bo umrl? Bo. Ni se mogel večno samo zadevati in odlagati soočenja s problemom na naslednji dan. Ko pa je naslednji dan prišel, Matej enostavno ni imel poguma, da bi pogledal resnici v oči. Pravzaprav ni vedel, pri čem je, in moral bi obiskati zdravnika. Toda bal se je, kaj mu bodo rekli. Še dobro, da ga je Tjaša poklicala in povedala, da je na poti, saj je res malo manjkalo, pa bi zajokal. Pohitel je pred hišo in sedel na zid, na katerem sta se dobila že tolikokrat poprej. Čez nekaj časa se mu je pridružila tam, veliko boljše volje kot tistega dne, ko sta se nazadnje videla. »Čao, si že tu,« je rekel prešerno. »Ja, pohitela sem.« Hitro mu je podala zavoj in sam ga je stlačil v žep svojega puloverja. »Glej, Tjaša …« je začel, vendar ga je kaj hitro ustavila. »Oh, ne, Matej, res nimam volje za pogovore te vrste. Pozabi na vse skupaj, ne govoriva o tem, kot da se ni zgodilo, okej?« »Mislim, da …« je poskusil še enkrat, prepričan, da bi bilo bolje, da se pogovorita o vsem, kot pa da stvari odlagata. »A bi rad, da sva še skupaj ali ne? No, torej utihni.« Malce grdo jo je pogledal, ampak raje je popustil, kot da bi se spet sprla. »Ja, prav, pozabljeno. Kako pa je pri tebi doma?« je spremenil temo. V zadnjem času je postal pravi mojster v tem. »Ma, isto je kot prej. Oči išče večje stanovanje, mami se obnaša, kot da ni nič narobe, v resnici pa jo skoraj vsak dan slišim jokati. Za očijevo punco pa nočem niti slišati, si lahko misliš, da mi je predlagal, da bi ju obiskovala? In da bi bila botra bratcu?« je odvrnila. Kot da bi čakala, da jo kdo povpraša o tem, da lahko pove vse, kar ji leži na duši. »Oh, škoda. Mislim,« je okorno začel, »saj veš, kaj hočem reči. Želim si pač, da ti ne bi bilo treba skozi vse to.« »Ja, saj bo vse v redu, me sploh ne skrbi. Edino mama je bolj tečna, kot sem mislila, da bo.« »Kako to misliš?« ga je začelo zanimati. »Ah, po tem, ko sem ji povedala, da je igla tvoja, in je rekla, kar je morala reči – oh, Matej, a res? Pa tako prijeten se mi je zdel!, no, po tem je začela težiti, da bi se morala pogovoriti s tabo in ti reči, da moraš nehati in bla bla bla,« je povedala. Matej se je prav tega bal. »Sem ti rekel, da ne bi smela povedati.« »Ah, ne bodi neumen. Rekla sem ji, da lahko nehaš, kadar želiš, in da nima kaj skrbeti. Nato je govorila nekaj o tem, da bi starci vseeno morali vedeti, pa sem jo pomirila, da jim tako ali tako nameravaš sam povedati. Pa da ne bi spet začel kričati, nekaj sem morala reči, da je nehala s teženjem.« To je povedala skoraj v eni sapi in bila je rahlo zadihana. »Nisem mislil nič takšnega. Glede tega, da lahko neham, kadar hočem, tega nisi mislila resno, kajne?« jo je presenetil. »Seveda sem mislila resno. Če te malo trese vsake toliko, kaj pa je to takega? Če bi hotela, bi lahko ta trenutek nehala. Samo ne da se mi. Čisto lepo se imam tako, kot je,« je odvrnila, presenečena nad njegovim vprašanjem. No, če si na stvar pogledal tako, je imela Tjaša seveda prav. Kot ponavadi. Seveda bi lahko nehala, ampak saj nimata nikakršnih problemov. S tem se lahko ubadata kasneje. »Ja, saj to sem tudi rekla svoji matki. Daj, a morava vedno razpravljati o čem nepomembnem?« mu je zatežila. Neodločno je odkimal. »Ne bodi tečen. Če ti bo ljubše, lahko skupaj nehava. Takoj ko nama bo težko, bova nehala, prav?« ga je prepričevala. Seveda je imela prav, to je bilo edino logično. »Prav imaš, kot ponavadi. Bova nehala, ko bova na tesnem z denarjem,« si je podpisal smrtno obsodbo. »No, zdaj mi pa povej, koliko časa je minilo, odkar si bil nazadnje zunaj?« je rekla. »Takrat, v Bachusu.« Šokiralo ga je, da je preteklo toliko časa, ponavadi je bil vsak teden zunaj. »Se mi je kar zdelo. V petek greš z nami ven, okej? Pa brez ugovarjanja,« ga je pozvala.
»Hvala, veš, da bom prišel.« Vesel je bil, da se vse skupaj le obrača na bolje; in dobil je občutek, da lahko naredi karkoli in da bo dobro izpadlo. Zdelo se mu je, da bo šlo vse na bolje.