Od Rošlina in Verjankota

Od Rošlina in Verjankota
Prepesnitve ljudskih pesmi
France Prešeren

Viri:	ff.uni-lj.si
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

»Kak hoče bit’? kaj hoč’va strit’?
Ti si premlad se oženít’,
jaz sem prestara se možít’.«
»Le, mati, omožite se,
vzamite, kogar hočete;
le hudega Rošlina ne,
ki velik moj sovražnik je;
je brat’ca in očeta vbil,
in komej sim mu jest ušel.«

Al’ mati nič ni marala,
Rošlina vzela hudiga,
Verjankov’ga sovražnika.
Zvečer z’ njim grede v’ hrambo spat;
Verjanko gre pod okno stat.
Je v’ hrambi govorila mat’:
»O, škoda, škoda za blago,
ko zdaj se razdelilo bo!
Kaj pravim tebi, ljubi mož!
Tam v’ černi gori, v’ temni goš’,
studen’c pod bukvo vidil boš.
Ti rečem se za bukvo skrit’,
Verjankota skrivej vmorit’:
se jutro bolno bom sturila,
in k’ sinu rekla, govorila,
de boljši meni pred ne bo,
de pila merzlo bom vodó,

ki v’ černi gori se dobó.
Sin me je vbogal vselej rad,
k studencu hočem ga poslat’.«

Pretiho gre Verjanko stran’,
besede njene v serc’ ohran’.
Ko je prišel spet beli dan,
Verjanko k’ mater’ v hrambo gré,
in reče ji besede té:
»Kaj pravim, ljuba mati vi!
visoko sonce že stojí,
to vaša s’cer navada ni,
de b’ táko dolgo v’ post’lji bli.«

»Sin ljubi! bolna sem hudó,
oh, boljši meni pred ne bó,
de pila mrzlo bom vodó,
ki v’ černi gori se dobó.«

Sin vzel je v’ roke kanglico,
pripasal si je sabljico,
je djal na ramo pušico,
po vodo šel pod bukvico.

»Kaj jemlješ ti orožje, sin?
Sej v’ černi gori ni zverín,
‘z dežele zbežal je Turčín.«

»Peruti tičica imá,
plavute ribica imá,
junak z’ orožjem se obdá.«

Verjanko gre pod bukvico,
v’ Rošlina sproži pušico,
odpre mu žile z’ sabljico,
in v’ svojo belo kanglico
natoči vroče si kerví,
z’ njo k’ materi domu hití,
besede take govorí:
»Želeli piti sinovo,
zdaj nate kri Rošlinovo!«