Okna

← Versailles

Okna Ambra Tomaž Šalamun

Roža brez opor →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Se spomniš iz Chartresa, ko sem ti
telefoniral? Skrušen in požrešen,
strašen v svoji želji. Rad si planil iz

sanj po slušalko in momljal, ne, ne,
nisi me zbudil, saj sem si ga že zdrkal.
Pa ni bilo res. Še v snu zasedeš celo

polje, prve črte. Potem šele popuščaš,
se za hip vdaš, če ti privabim slino in
hrepenenje. Skavti pred katedralo so

začelo po malem rojiti. Obema so roke
umirale. V dolini (naravnem amfiteatru)
ni pokal bič. Franki so zavreli.

Mislil sem, da bom z glavo razbil šipo
celice in potem odšel peš, počasi, dol,
v kavarno. Vsi so bili na delu. Kadil

sem. Keglji so se transformirali v
ose, ki so korakale po sivem žametu
in brale iz starih liturgičnih knjig.