Versailles

← Sandale

Versailles Ambra Tomaž Šalamun

Okna →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Meje držav na zemljini skorji ne držijo nič
bolj kot ledene rože na mojem oknu. Obleče se
drevo. Stre. Šepetaš in pljuskaš z ledom.
Objamem te in te krtačim. Kot tipke klavirja

ti ven jemljem zobe. Potem spet vstavim.
Zdaj si drugačen. Evolucija je poravnala travmo.
Grizli bodo spet, bliskali, ti ropali lastno
žalost. Dostikrat te bom še napihnil in počil,

ne boj se, ne bom se naveličal. Koža rabi nego
in vabo. In včasih imaš dvanajst nadstropij in
moramo bliskovito zaznati, ali si paren. Te vedno

globlje zarezati v okus. Pa še: nežno nazaj zbutati
pešce, ki so se zavalili iz tvojega krila ob najbolj
trapasti uri. Slovenec si, zato si žalosten.