Okoli in okoli (2)
| ← Alenkin razred | Okoli in okoli Branka Jurca |
Plesalka → |
| |||||||||||
Nadica je zagledala ponoči v Tivoliju ljudi na čol- ničih — gugali so se sem in tja — in naenkrat si je zaže¬lela, da bi se tudi ona gugala — toda tako kot še nihče do zdaj!
Iztrgala se je mami iz rok.
Skočila je na čolnič, stopila na poličko in se prijela za železne cevi, upognila je kolena in čolnič se je zazibal.
»Nadica!« je zaklicala mama preplašeno.
»Nadica!« je poklical oče, ko da bi ji rekel: Le pogumno naprej!
Čolniček z Nadico pa se je poganjal kot igračka.
»Še više! Više!« je zaklicala.
Od veselja so ji žarela lica, veter ji je švistel okoli ušes in privzdigoval ji je krilce.
Krožila je kot v polmesecu —- sem in tja!
Zapeljala se je od temnega neba, se zadrsala mimo rjave prsti in se spet povzpela do temnega neba. A samo še hip — in čolnič se je prevesil. Čolnič se je zavrtel okoli in okoli in Nadica se je zavrtela z njim okoli in okoli.
Vrtela se je kot v polni luni.
Stala je v zraku: na glavi, na nogah, po strani in znenada je zagledala čudežni svet.
Nič ni bilo več tam kot prej:
— mama s preplašenimi očmi
— oče, ponosno puhajoč pipo
— ljudje okoli njiju
— stojnice z dobrotami
— cvetoči divji kostanji
— vsi so se odtrgali od zemlje in se zavrteli z Nadico vred:
pogreznili so se v temno nebo, pomešali so se med svetle zvezde, in postali so tako majhni kot daljne zvezde same, vrteli so se in vrteli.
A Nadica se je upehala. Znova je krožila kot v mesecu sem in tja. Pogledala je navzdol k zemlji in bila je vesela, da je spet vse po starem.
Cvetoči divji kostanji so rastli spet iz tal, stojnice z dobrotami so bile spet tam kot prej, ljudje okoli očeta in mame so ji ploskali.
Spustila se je s čolniča. Z razprostrtimi rokami je skočila med ljudi. «
Objela je mamo in očeta.
In še in še si je mislila: če sem zmogla to — bom zmogla vse!