Plesalka
| ← Okoli in okoli (2) | Plesalka Branka Jurca |
Glavnik in milo in igla in nit → |
| |||||||||||
Breda si ni nikoli tako vroče zaželela igrače, ko tisti dan, ko so v šoli prvič risali z vodenimi barvami.
»Narišimo vsak svojo najljubšo igračko!« je zaklicala Vesna.
Vsi so bili za to, bili so navdušeni, potem pa se je oglasila Breda: »Kaj pa naj jaz narišem?« Začudeno so jo pogledali. »Nimaš nobene igrače?«
»Nobene...«
»Pa sestra in brat?«
»Če bi jih imela tadva, bi jih imela tudi jaz!« Otroci so premišljali, kaj naj bi Breda narisala...
»Oh veste kaj — narisala bom plesalko, ampak ne igračo, takšno... — živo!« je zaklicala znenada Breda.
Otroci so namočili čopiče, mešali z njimi po barvah in poslikali risalne papirje.
Igrače so bile lepe, bile so pisane in rumene, bile so rdeče zelene in modre, a kaj ko so bile mrtve — Bredina plesalk; pa je bila ko živa.
»Na, Breda, prinesla sem ti plesalko!« je zaklicala drug dan Vesna.
Otroci so se zgrnili okoli šolske mize. Zagledali so majčkene plesalko, pravo igračko s čipkastim štrlečim krilcem, z gibkim nogami in rokami, s kratkimi in nazaj počesanimi lasmi, i lepimi modrimi očmi — in zavpili od navdušenja.
Breda je pobrala kovinaste žlebičke s kladivcem prec plesalko ter plesalko samo in dala vse v cekar — plesalkine glava pa je gledala iz cekarja po razredu.
Po šoli sta šli Breda in plesalka iz ulice na cesto in s cest« v ulico, vse dokler nista prišli pred visoko hišo. Na tesnem dvorišču sta se igrala Branko in Nežika. Otroka sta zagledala cekar in pustila igro. Zagledala sta plesalko.
»Joj, kakor živa!« je vzkliknil Branko.
Boris je s kladivcem udaril po enem samem žlebičku, zazvenel je drhteč glas in za Nežiko, ki je imela plesalko v naročju, je plesalka zganila nožico. A ko je udaril Boris s kla¬divcem po vseh žlebičkih, je plesalka v Nežikinem naročju zaplesala.
»Pleše! Pleše!« je zaklicala Nežika.
Postavila je plesalko na marmor na starinski omarici in plesalka je plesala. Cepetala je, tekala in tekala in letala — ko lastovička; roke so se pregibale ko perutničke. Vrtela se je in vrtela, bila je ko meglica, ki jo žene veter.
Otroci so se spogledali in zaplesali, vsi trije in vsak po svoje —- imeli so pravo plesalko! «
In tudi plesalka je lahko bila srečna!
A otroci niso mogli biti vedno s plesalko — ostajala je sama na omarici in nekega dne je Breda zapazila solzi v očeh.
Rekla je otrokom:
»Plesalka je žalostna, tako sama je!«
Otroci so prinesli v šolo kup igrač — za plesalko, da n bi bila sama in žalostna. Toliko jih je bilo, da Breda ni spravil vseh v cekar; medvedek brez uhlja in psiček brez noge st morala v Bredin predpasnik.
Doma je prišlo z igračami veselje v hišo.
Plesalki sta se posušili solzi, znova je plesala. In vse igrač so zaplesale z njo, za igračami so zaplesali pa še otroci. Bih je veselo, plesali so vsi: medvedek brez uhlja, muca brez očesa raca s polovico kljuna in psiček brez noge.