Otročki, življenje teče dalje
| Otročki, življenje teče dalje Breda Smolnikar |
| |||||||||||||
Primoževa humoreska o gospe Suzi, o njeni lisici in o postavljanju v vrsto po velikosti
Prav na mali dve sem se jezila, ko je potrkalo.
»Naprej,« sem zavpila, jezna na nepoklicanega gosta, ki je zmotil naš prepir.
Dragica in Andrejka sta sedeli na klopi s prekrižanimi rokami in me izzivalno gledali, češ: »Razpoči se, daj no, razpoči se od jeze! Pomivaj kar sama! Medve že ne bova!«
Ko pridem iz službe, ju ni doma. Potepata se po vasi. Okrog pol štirih popoldne jo primahata s praznima želodčkoma, pa prevrneta in prevohata vsak lonec in vsako polico v shrambi.
Potem jima rečem, da morata pomiti posodo. To je vendar njuno delo. In jima povem, kako je bilo, ko sem bila jaz majhna. Vedno sem vse pomila. In ko sem bila še čisto majhna – manjša od pomivalne mize – sem podstavila pručico, da sem lahko pomivala.
Te besede ju prav nič ne ganejo. Prav nasprotno – smejati se začneta in pravita, da sem bila mamin cukrček in sploh, da smo bili vsi trije: Primož, Tomaž in jaz, mamini cukrčki. In sploh nič nismo delali, še pravita. Še nalog ne. Vse nam je napisala mama.
Da obranita svojo čast, se v takih trenutkih oglasita še Primož in Tomaž. In potem se prepiramo, vpijemo in na koncu celo stepemo. Pravzaprav sta vsega krivi mali dve. »Mali dve«, to je skupno ime za Andrejko in Dragico, ki pa ga oni dve prav nič ne spoštujeta. Samo smejita se in se postavita k meni, ki sem, čeprav najstarejša, najmanjša v naši družini, če odštejem mamo in Andrejko, ki je »skoraj« tako velika kot jaz; tako vsaj pravi, ko se postavi k meni, stopi na prste in se baha, kako je velika.
Potem, ko prihiti iz delavnice mama, ki je po našem kričanju sklepala, da se pobijamo, povesta mali dve, da ju neprestano napadamo in tepemo, namreč mi trije. Ker noče biti nihče kriv, mama ošteje vse, razen seveda Andrejke in Dragice, ki sta »tako majhni, da še ne razumeta življenja«, kakor pravi mama. Pametni moramo biti mi, najstarejši. – Primožu po navadi preseda tako govorjenje, zato se spravi na mali dve, ki sedita kot dva najčistejša in čisto nič kriva angela v kotu in prikimavata mami, da ima prav. Iz papirja si naredi kroglice ali pa si poišče fižol, če je kje v bližini košara s piščanci, v kateri je poleg čisto majhnih piščancev tudi fižol. Potem začne fižol ali kroglice metati v mali dve. Andrejki se pri tem skoraj oko izlije in zato joče in si menca okoli oči, čeprav jo je Primož zadel samo v nos.
Mami je tega dovolj.
»Kaj se to pravi!« pravi, stopi k mizi, odpre predal in vzame kuhalnico. Pa ne navadne kuhalnice – tisto, z zvezdo na koncu, privleče. Primož skoči na klop in potem se začne dirka okoli mize. Vsi trije dirkajo: Primož, kuhalnica in mama. Primož se ves čas smeji. – »Le počakaj, te bom že dobila!« pravi mama in vsa zasopla spravi kuhalnico nazaj v predal. Andrejka, ki je medtem pozabila na jok, se med dirkanjem neznansko krohota, prav tako tudi Dragica. Midva s Tomažem se ne moreva vzdržati, da se ne bi zasmejala, čeprav Primož ni najin nasprotnik. Tudi mama se smeji in obljubiti ji moramo, da se sploh nikoli več ne bomo tepli in ne prepirali.
Trkanje se ponovi.
»Naprej!« ponovim.
Vrata se odpro.
»Dober daaan,« slišimo.
»Dober dan,« odzdravimo.
»Je mamica doma?«
»V delavnici je. Andrejka, pojdi ponjo!« pravim.
Andrejka se namrdne, ugovarjati si pa ne upa.
»Izvolite sesti!«
»O, hvala.«
Zelo mi je nerodno zaradi nepomite posode.
»Veste, pri nas bolj pozno jemo, pa imamo še vse narobe.«
»O, tako?!«
Potem pride mama iz delavnice.
»O, ti si, Suzi!« pravi in ji poda roko. – »Vidite, otroci,« pri teh besedah se obrne k nam, »to je gospa Suzi iz Zagreba.«
Andrejka in Dragica ji dasta roko in povesta svoje ime, jaz se samo priklonim.
»Kje pa imaš fanta?« vpraša gospa Suzi.
»Zunaj sta,« pravi mama.
»Kakšna gospodična je že tvoja najstarejša! Veš, sem rekla, da moram enkrat priti k tebi, sem rekla. Ko me pa že tako dolgo ni bilo v Sloveniji, sem rekla, pa moram enkrat priti k tebi.«
Obrnem se k Andrejki in Dragici in jima z očmi pokažem, naj pomijeta posodo.
Dragica mi skrivaj pokaže jezik, Andrejka me pa sploh videti noče.
»Kakšno presenečenje, da si prišla!« reče mama. Vidim, da ji ni ta obisk prav nič pri srcu.
»Sem rekla, bova pa malo poklepetali,« pravi gospa Suzi in se zareži, da se ji med debelo našminkanimi ustnicami prikažejo srebrni in zlati zobje: na levi strani zlati, na desni srebrni.
»Seveda,« reče mama, misli pa: »Da bi te vrag odnesel!«
»Nazadnje sem bila v Sloveniji pred desetimi leti.« Oči gospe Suzi se povesijo in tiho reče: »Potem, ko mi je umrl mož!«
»Pa zdaj živiš z drugim, kajne?« vpraša mama. »Slišali smo tako.«
Pogledam Dragico in Andrejko in jima z očmi pokažem, naj gresta ven, če že nočeta pomiti posode.
Ker me nočeta razumeti, glasno rečem: »Andrejka, pojdita z Dragico ven in prinesita drv!« – To rečem čisto nedolžno, kot da smo se malo prej zmenile, da mi jih bosta prinesli.
»Pomiti morava,« pravi Dragica, ki raje ostane v kuhinji, kajti ve, da se začenja med gospo Suzi in mamo zelo važen pogovor, ki ga ona pri štirinajstih letih vsekakor mora slišati. »Kar ti prinesi drva,« mi pravi prijazno.
»Le počakajta!« si mislim.
Dragica stopi k štedilniku in si nanosi tople vode v pomivalno skledo. Andrejka se pripravi za brisanje. Stopi k pomivalni mizi in čaka, kdaj ji bo Dragica dala prvo pomito stvar v roke. Obe pa vlečeta na ušesa pogovor med mamo in gospo Suzi.
»Oh, bili so to težki časi!« vzdihne gospa Suzi in kima z glavo. Obenem z njo kima tudi lisica, ki jo ima okoli vratu. »Ampak zdaj nam gre pa odlično. Vidiš, sem rekla, kaj bom imela pelc mantel doma, da mi leži v omari, sem rekla. Pri nas v Zagrebu, draga moja, je pa drugače; samo na trg greš in prodaš, kar imaš preveč. Tam te nihče ne pozna. Tu pri vas na vasi je drugače. Ampak pri nas v Zagrebu...«
Primož in Tomaž sta prekinila plaz njenih besed.
»Pojdi se solit!« je med vrati rekel Tomaž.
Primož je hotel nekaj ugovarjati, a je utihnil, ko je zagledal gospo Suzi.
»Moj bog, to sta velika!« je vzkliknila gospa Suzi, ko sta ji podala roke. »Posebno ta,« je rekla in pokazala na Primoža.
»Saj zato ga pa tudi vedno sprašujemo, kakšno bo kaj vreme,« se Andrejka ne more vzdržati, da ne bi nekaj pripomnila. Primož jo srdito pogleda.
»Ja, sem rekla, kdo bi si mislil! Tako so že veliki!« se gospa Suzi ne more načuditi. »Dajte, postavite se v vrsto, da vas vidim,« pravi.
Primož in Tomaž se grdo namrdneta. Dragica je takoj pripravljena, da pokaže svojo velikost, in tudi Andrejka soglaša.
»No pa se postavite,« nam reče mama. »Da bo gospa videla.«
»Po velikosti se postavite!« pravi gospa Suzi in uživa, ko gleda našo vrsto.
»Tudi moja Besi je velika,« reče potem, ko se vrsta razkropi.
»Kakšen poklic pa ima? – Ali hodi v šolo?« vpraša mama.
»Študira. Oh, ona pa študira!« pravi s ponosnim glasom.
»Kaj pa študira?« vprašam.
»Inženir je,« pravi gospa Suzi.
»To še ni, če študira. Ko bo končala, bo inženirka,« se ne more vzdržati Tomaž.
Gospa Suzi presliši te besede in nadaljuje: »Moja Besi samo študira. Sem rekla, ne se toliko učiti, ona pa: Mamica, jaz se tako rada učim! – Pa se úči, sem rekla. – Oh, ti otroci, kakšne skrbi so z njimi!«
O tem ima pa tudi naša mama dovolj gradiva in kakšne pol ure govorita samo o otrocih.
»Pa mislite, da me kaj uboga?!« pravi gospa Suzi. – »Nič, čisto nič. Pa tako se mučim zanjo; vse bi dala, samo, da doštudira. – Ona pa: plesi, lepe obleke in fantje. Sem rekla: Punca, bodi pametna! Ona pa samo po hausbalih; oh, saj pravim, skrbi so, skrbi!«
Naša mama ji prikimava in potem pravi: »Oh, Suzi, kje so tisti časi, ko sva bili mladi! – Čisto vidim te, kako se pelješ v avtomobilu, mlada, vesela...«
»Oh, da!« vzdihne gospa Suzi. »Takrat je bilo lepo. – Zdaj pa! Saj ne morem govoriti. Ves teden se mučim, da bi kaj zaslužila. Lahko si misliš, šivati sem začela. – In da ti vidiš, kakšni gospodi šivam! In kakšne obleke! Vse iz brokata, take večerne, sem rekla. O, nismo kar tako mi v Zagrebu. Tu pri vas na vasi nič ne pridete v stik s svetom, ampak mi v Zagrebu...«
Potem jo je mama peljala v delavnico.
»Boš videla, kako sem mojega zredila,« še pravi mama, kot da bi govorila o prašiču ali o kurah. »Včasih je bil tako suh, zdaj pa se je zredil. – No, saj boš videla!« In sta odšli k očetu. Gospa Suzi se je še prej skrbno pogledala v ogledalo, ki ga je potegnila iz torbice.
»Še stara bi rada ugajala,« je rekel potem Tomaž in se zasmejal.
»Kakšne oči ima,« pravi Andrejka, odloži krpo, s katero je brisala posodo in pokaže z rokami, kakšne so oči gospe Suzi. »Kot dve bunki s strešicama,« pravi.
»Pa lisico je imela, kot da bi bila zima,« pravi Dragica. »Gotovo je v Zagrebu moderno spomladi nositi lisico.«
»O-o-o-o!« pravi Andrejka in steče iz kuhinje.
Čez dve minuti je nazaj.
»Dragica, pojdi z mano, ti bom nekaj povedala,« reče s skrivnostnim glasom.
In obe odideta.
»Napisal bom humoresko!« pravi Primož, sede k mizi in privleče iz aktovke papir in nalivnik. »Ta baba je od vraga.«
»Revica je,« pravim.
»Revica, seveda revica!« me oponaša Tomaž. »Kar naj si nariše tepca, ki se ji bo postavljal v vrsto po velikosti. Jaz že ne bom tisti tepec! Postavljati se v vrsto kot petletni smrkavčki, bedasto!« ponavlja Tomaž, ki nikakor ne more odpustiti gospe Suzi tistega postavljanja po velikosti.
»Napisal bom humoresko!« ponovi Primož. »Naslov bo: Prišla je. Ne, ni dobro! Bolje bo: Obisk gospe iz Zagreba. – Da, tako!« pravi in napiše naslov. Potem se mu zatakne in ne more začeti.
Dragica vstopi in se reži. Pripogiba se skoraj do tal in se tolče po trebuhu.
»Kaj pa ti je?« vpraša Tomaž.
Dragica se še kar naprej smeji.
»Sram te bodi,« pravim. »Prej, ko še ni bilo gospe Suzi, nista hoteli pomivati, potem sta pa ves čas tako ropotali, da bi še gluhcu ušesa počila. Samo, da sta lahko prisluškovali pogovoru.«
Tedaj nekdo potrka. Dragica se še vedno smeji.
»Naprej,« pravi Primož.
In vstopi... Andrejka. Toda kakšna!
Skoraj do peta ji sega mamin poročni plašč, ki je bil nekoč bel, zdaj pa je umazano rumen od starosti, z visoko podloženimi rameni in z enim gumbom na pasu, kakor je bilo pred enaindvajsetimi leti v modi. Za dve številki preveliki čevlji, prav tako mamini poročni, so poleg lisice, ki jo ima okoli vratu, zelo lep okras.
»Jaz sem pa iz Zagreba, sem rekla,« pravi Andrejka. »Gospa Suzi sem, sem rekla.« – In mežika in se smeji.
Potem pravi Primož:
»Daj meni lisico, bom jaz gospa Suzi.«
In potem ga oblečemo v mamin poročni plašč in mu damo lisico okrog vratu. Čevlji so mu seveda premajhni.
»Jaz sem gospa Suzi,« pravi Primož v vsej svoji elegantnosti.
»Daj, reci: postavite se v vrsto!« ga pouči Andrejka.
»Postavite se v vrsto! Po velikosti!« pravi ’gospa Suzi’.
Vsi se postavimo v vrsto in se krohotamo.
Potem se v veži zaslišijo koraki. Primož hitro skoči v shrambo, mi pa se naredimo, kot da bi nam na kraj pameti ne prišlo kaj takega, kar zdaj čepi v shrambi.
Gospa Suzi vstopi skupaj z mamo.
»Pa se je res spremenil!« pravi in misli s tem našega očeta.
In potem se poslovimo.
»Kje pa je še eden?« vpraša gospa Suzi, ki se ji zdi, da največjega ni.
»Ven je šel,« pravim, pa me Dragica prehiti.
»V shrambi je, v shrambi!« reče in se muza.
»Primož, pridi!« ga pokliče mama.
»Že grem!« pravi Primož in potem nekaj zaropota (verjetno je kaj prekucnil, pomislim) in Primož vstopi. Lisico in plašč je pustil v shrambi.
Poslovili smo se in mama je pospremila gospo Suzi na postajo.
»Sram te bodi,« pravi Primož Dragici, ki se smeji, da kar ne more nehati. »Ni dosti manjkalo, pa bi me ta baba dobila oblečenega v tiste cunje.«
In jo za šalo malo brcne. Dragica pa, pretepač, kakršna je, Primoža udari nazaj – in kmalu se vsi tepemo.
Andrejka vrešči in cvili, Tomaž govori: »V vrsto, po velikosti!« Jaz se smejim, Dragica in Primož pa se molče boksata.
Ko se je mama vrnila, smo bili v najhujšem ognju.
In spet so Primož, kuhalnica in mama tekali okoli mize in spet sta morali mama in kuhalnica odnehati.
»Le počakaj, te bom že dobila!« je rekla mama.
Primož je rekel potem, ko smo se pogovarjali že v miru: »Napisal bom humoresko o gospe Suzi!«
Ko sem zvečer odgrnila posteljo, sem zacvilila. Andrejka in Dragica pa sta v postelji poleg moje umirali od smeha, se valjali po postelji in tudi meni ni preostalo drugega kot smeh. Pod blazino sta mi nastavili mamino lisico.
»Le čakajta!« sem jima požugala in potem še dolgo nismo zaspale.
Marelice
Gospo in gospoda smo poznali, sina pa ne. Gospa Desanka je bila doma od nekod iz južnih krajev. To se ji je poznalo že na obrazu. Na dopisnicah, ki nam jih je pošiljala, se je podpisovala »g. Dessi«, z dvema »s«, kar je zvenelo zelo mogočno. Te dopisnice so se ponavadi glasile takole:
»Spoštovani gospod mojster!
V četrtek se bova s soprogom oglasila pri vas v nujni zadevi, zato vas prosim, da nam blagovolite sporočiti, ako bi vas ne bilo doma.
S spoštovanjem
g. Dessi – Mavricij Kravelj.«
Kadar sta prišla k nam, je imela gospa Dessi vedno glavno besedo. Gospod Mavricij, ki ga je gospa Dessi klicala »Rici«, je molčal. Le kadar ga je gospa prosila za pritrditev svojih izjav, je vdano pokimal in naprej molčal.
»Veste, gospod mojster,« je imela navado reči, »zelo neprijetno nama je, kajne, Rici?« Gospod Mavricij je pokimal. – » Res, zelo neprijetno nama je,« je nadaljevala gospa Dessi potem, ko je dobila potrditev od svojega soproga. »Toda odločila sva se, kajne, Rici?« – Gospod Mavricij je spet pokimal, » – odločila sva se in zdaj sva tu. – Veste, hlače so mu preširoke. V koraku so mu preširoke, kajne, Rici?«
Gospod Mavricij je pokimal in potem je moral obleči hlače. Stopil je za špansko steno in se preoblekel. Ko je stopil izza stene, je gospa Dessi nadaljevala:
»Vidite, gospod mojster, tule so mu preširoke, kajne, Rici? Ali vidite te gubice, gospod mojster? Zadaj dve in spredaj eno? – No, prestopi se, Rici, da bo gospod mojster videl!«
In gospod Mavricij se je prestopil. Gospa Dessi je s prstom leve roke pokazala vse tri gubice: zadaj dve in spredaj eno. V desni roki je držala majhno pompadurico, ki jo je imela obešeno na dolgi srebrni verižici. S pompadurico je opletala okoli sebe s tako močjo, da se je naš oče nehote umaknil za korak nazaj. Pokimal je, da je videl vse tri gubice, in obljubil, da bo hlače popravil.
Gospod Mavricij se je nato smel preobleči, gospa Dessi pa je medtem spregovorila z našo mamo. Za nas otroke se še zmenila ni.
Toda kar naenkrat smo opazili, da gospa Dessi ni spraševala za svet samo gospoda Mavricija, ampak je vsakokrat pogledala tudi mene in rekla:
»Se vam ne zdi, gospodična, da je plašč premalo vatiran? Samo nekoliko vate bi bilo treba vstaviti; kajne, gospodična?« – Pri tem je gospoda Mavricija, ki je stal oblečen v plašč na sredi delavnice, potolkla po ramah.
In potem je mimogrede povedala še kaj o svojem sinu.
»Naš Fici,« je rekla, »si je zadnjič kupil gramofon; kajne, Rici? – Morali bi ga videti, gospodična, kako zdaj nori po sprejemnici. Vse tiste neumne plošče vključi in pleše. – Pa kakšne plese zna! Sploh si ne morete misliti; kajne, Rici? – Vedno me zagrabi in hoče, da bi z njim plesala. – ‘Mamička, dajva, zaplešiva!’ mi reče in me hoče zavrteti; kajne, Rici? Vi si sploh ne morete misliti, gospodična! – Toda jaz mu pravim, da sem prestara in da mora dobiti kakšno mlajšo. – Se vam ne zdi, gospodična? Jaz vendar nisem za takšne reči; kajne, Rici?«
»Nekaj se kuha,« sta rekli Dragica in Andrejka, ko sta gospod Mavricij in gospa Dessi odšla.
»Še omožili te bomo, če bo šlo tako naprej!« je rekel Tomaž, me pogledal in si pomel roke.
»Rada bi spoznala tega njihovega Ficija,« je rekla Dragica.
»Kako smešno ime ima!« je pripomnila Andrejka.
»Če se te bomo znebili, bo tvoja soba najina,« je rekla Dragica, ki je po naravi velik materialist. Andrejka je pokimala z glavo, kar je pomenilo, da s svojo nekoliko starejšo sestro popolnoma soglaša. – »Pa tudi kakšno obleko bi mi lahko pustila,« je nadaljevala Dragica. »Saj jih ne boš toliko potrebovala, ko boš omožena. Tista črna z belimi pikami ti na primer prav nič ne pristaja. Lahko mi jo daš! Presuha si za črno barvo.«
»Ti pa predebela!« je Tomaž potegnil z mano, nakar mu je Dragica odgovorila z zamahom roke, ki je pristal na Tomaževem hrbtu.
»Solit naj se gredo!« je rekel oče in jezno obesil plašč na obešalnik. »Lahko sem na mestu milijonar, če temu plašču kaj manjka! – Ti ljudje se samo zmišljujejo. Nimam časa, da bi se mudil s takimi malenkostmi.«
Natanko teden dni je minil od obiska gospe Dessi in gospoda Mavricija, ko sem ob dveh v najhujši vročini hitela s kolesom proti domu. Nekoliko stran od poti, ki zavije v našo vas, je na obcestnem kamnu sedel Tomaž, mali dve pa sta stali poleg njega v svojih novih oblekah z močno poškrobljenimi spodnjimi krili. Nekaj sta dopovedovali Tomažu in obenem krilili z rokami.
Le kaj imajo? sem pomislila. Še nikoli me niso čakali na cesti. Ko sem privozila do njih, so se vsi trije pomenljivo spogledali. Dragica in Andrejka sta se zasmejali, Tomaž pa je važno vstal s svojega prestola, vtaknil roke v žepe umazanih kratkih hlač in me ocenjujoče pogledal od nog do glave.
»Zdravo!« sem rekla. »Kaj pa imate? Zakaj ste tu na cesti? In vidve v svojih najboljših oblekah?«
»Hitro domov!« je ukazujoče rekel Tomaž in komaj zadrževal smeh. »Obleci svojo najboljšo obleko – obleci tisto modro z rožami – in bodi pripravljena!«
»Zakaj?« me je zanimalo.
»Hitro domov!« je nestrpno rekel Tomaž. »Ob treh moraš biti nared!« Prijel je za sedež mojega kolesa in ga potisnil naprej.
»Pa... saj še jedla nisem. In sploh... ne razumem te. Utrujena sem. Kar iz koga drugega norce brij. Jaz imam dovolj osem ur dela v tej vročini in se mi ne da norčevati.«
»Jedli bomo tam, nič ne skrbi,« je rekla Andrejka, dvignila obleko in si brez sramu popravila spodnje krilo.
»Kje vendar?« Izgubljala sem potrpljenje.
Končno so mi le razložili, za kaj gre. Dopoldan sta bila pri nas gospa Dessi in gospod Mavricij in sta nas tri – se pravi: Dragico, Andrejko in mene, povabila na marelice. Baje imajo krasne marelice. Ob treh bo prišel Fici po nas z avtomobilom, z mercedesom.
»In kar je glavno, znebili se te bomo!« je dejal Tomaž. »Jaz sem sicer že čisto obupal. Toda današnji dan mi daje upanje. – Prišel sem do zaključka, da ti ne bi bila dobra nuna. Pa tudi samostani, ki so sicer dobre ustanove, v današnjih časih niso več moderni. Samostani torej odpadejo. O nunah pa raje sploh ne govorim, saj nikjer več ne dobiš nobene poštene.«
Visoko sem dvignila nos in pognala kolo. Kadar Tomaž začne govoriti o samostanih, ne konča tako kmalu. – Vsi trije so se pognali za mano.
»Kar hitro se preobleci!« mi je ukazala mama, ko sem prišla v kuhinjo. »Dragica in Andrejka sta bili že ob enih oblečeni in pripravljeni za odhod.«
»Ne bom šla,« sem rekla. »Tistega Ficija sploh ne poznam.«
»Da boš vedela,« mi je rekel Tomaž, ko so vsi trije prisopihali za mano v kuhinjo, »mali dve sta se vrinili. Gospa je povabila samo tebe. Toda ves čas sta se tako smukali okoli nje, da je na koncu morala povabiti tudi njiju.«
»Lažeš!« sta zavpili obe hkrati. »To praviš samo zato, ker si nama nevoščljiv. Sploh nobene marelice ti ne bova prinesli, da veš!«
»Prav maram zanje!« se je namrdnil Tomaž. Potem se je obrnil k meni. »Glavno in poglavitno je, da bomo tebe spravili proč.«
Vstala sem.
»Kam greš?« je vprašala Dragica.
»Ven,« sem rekla. »Nikamor ne bom šla.«
Pa so me le pregovorili. In če sem čisto odkrita, so marelice dosti pripomogle k temu.
Andrejka je stekla za mano v sobo.
»Spodnje krilo sva ti na novo poškrobili in zlikali,« je rekla. »In tudi obleko sva ti pripravili.«
»Hvala,« sem kislo rekla.
»Ali se ne veseliš?« je vprašala. »Samo pomisli, jedle bomo marelice. Fici ima veliko plošč, je rekla gospa Dessi. Tako se že veselim! – Ti, kakšen pa je ta Fici? Tako čudno ime ima, se ti ne zdi?«
»Še nikoli ga nisem videla. Ne vem, kakšen je.«
»Z avtom bo prišel po nas. Ti boš sedela spredaj, medve pa zadaj.«
Zganila sem z rameni in molčala. Tedaj se je zunaj zaslišal glas motorja.
»Je že tu!« je vzkliknila Andrejka in stekla iz sobe.
Medtem sem oblekla modro obleko z rožami, ki mi jo je nasvetoval Tomaž in katero sta mi mali dve zlikali. Poiskala sem pas v omari in si ga zavezala.
Hotela sem odpreti vrata, pa so se sama odprla – in v sobo sta smeje planili mali dve. Ne da bi me pogledali, sta se vrgli na posteljo, mahali z rokami in se smejali.
»Kaj pa vama je? Sta zblazneli?«
Počasi sta prišli do sape.
»Kakšen je, strašno!« je rekla Andrejka.
»Kdo?«
»Fici,« je rekla Dragica.
»In avto,« je pripomnila Andrejka.
»Pomisli, brke ima, majhen je in suh in kar naprej zapira oči. Kot kura,« je rekla Dragica.
»Avto pa sploh sprednjega sedeža nima. Le kje boš sedela?« se je smejala Andrejka. »Medve bova sedeli zadaj. Ti boš pa na pručici.«
»Pojdimo!« sem resno rekla. »Da se mi ne bosta posmihali, kakor je vajina navada! To kašo sta mi samo vedve skuhali.«
»Takoj za tabo bova prišli,« je rekla Dragica in si z roko pogladila pod nosom, kot bi imela brke. Komaj jo je Andrejka pogledala, je bruhnila v smeh in tudi Dragica se ni mogla umiriti.
Stopila sem iz sobe. Pred vežnimi vrati je stal avto. Tomaž je sedel na vrhnji stopnici, mama pa se je pogovarjala z nekom, ki je sedel v avtomobilu.
Stopila sem bliže.
»Dober dan,« sem rekla in pomolila roko skozi odprtino pri avtomobilu.
»Me veseli. Jaz sem Felicijan. Kličejo me Fici. – Je bolj po domače, kajne? – Sicer se vas pa spominjam iz gimnazije,« je rekel Fici in se nekoliko presedel. »Ravnokar sva o tem govorila z vašo gospo mamo.«
»Saj se vas tudi jaz spominjam,« sem rekla, čeprav se ga nisem spominjala in bi lahko prisegla, da ga še nikoli nisem videla. Pogledala sem proti Tomažu, ki mi je hitro pomežiknil. Naredila sem se, kot da ga ne vidim. Za Tomažem sta z resno krinko na obrazu stali mali dve v svojih poškrobljenih krilih. – Počasi sta pristopili k avtomobilu.
»To sta naši dve,« sem ju predstavila.
»No, če ste gotove, kar vstopite. Gospa mama vas ne bo preveč pogrešala; kajne, gospa?«
»Prav rada jih pustim,« je rekla mama. Mali dve sta se pri besedi »gospa mama« pomenljivo spogledali.
»Kje bomo sedele?« je zanimalo Andrejko.
»Veste, ta sedež poleg mene imamo v popravilu. Tukaj je zložljiv stolček,« je rekel Fici in raztegnil stolček.
»Saj ni treba,« sem rekla, »zadaj se bomo stisnile.«
Malima dvema ni bilo všeč, da bomo sedele vse tri skupaj. Zbali sta se za svoja poškrobljena krila. Grdo sta me pogledali, ker nisem hotela sesti na stolček.
»Na svidenje, gospa!« je rekel Fici. »Zvečer vam jih pripeljem.« Vključil je motor in začel obračati avtomobil.
»Ni vam treba obračati,« sem se oglasila. »Lahko zapeljete preko vrta. Pot je nekoliko ozka, toda šlo bo.«
»Zakaj neki! Saj lahko obrnem. Že vse drugačne ovinke sem zvozil, pa tega ne bi!?«
»Verjamem,« sem pokimala.
»Pazite, vodnjak!« je zavpila Andrejka, ki je gledala nazaj. Toda bilo je prepozno. Avto se je z zadnjim koncem zadel v vodnjak.
Fici je ustavil in stopil pogledat nastalo škodo. Tudi Tomaž je priskočil. Mama se je pri vhodu prijela za glavo.
»Meni verjemita,« je strokovnjaško šepnila Andrejka, »meni verjemita, da nas bo kam prekucnil.«
»Molči!« sem rekla.
»Saj ni nič hudega,« je rekel Fici, ko je spet sedel na svoj sedež in zaprl vrata. »Malo sem ga odrgnil.«
»Še sreča!« je resno rekla Dragica in pomahala mami in Tomažu, ko smo zapeljali z dvorišča.
Nekaj časa smo se molče vozili.
»Koliko pa vozimo?« je zanimalo Dragico, ki se nekoliko razume na avtomobile.
»Šestdeset,« je rekel Fici. »Vozil sem pa že tudi sto trideset.«
»Joj, kako smešen kolesar!« je rekla Dragica in se glasno zasmejala. Za njo se je zasmejala tudi Andrejka in tudi jaz se nisem mogla vzdržati. – Tisti kolesar, ki smo ga prehiteli, ni bil prav nič smešen. Malima dvema je bil samo za pretvezo, da sta se lahko zasmejali Ficijevim sto tridesetim kilometrom.
Tudi Fici se je smejal skupaj z nami.
»Da, prav smešen je bil,« je rekel.
Ko smo privozili do Kravljeve vile, je Fici ustavil. Stopil je iz avtomobila in nam odprl vrata. Izstopile smo in si popravile krila.
»Tako, pa smo tu!« je rekel Fici. »Kar izvolite za mano!«
Kot čreda pokornih ovac smo stopile za njim po stopnicah.
»I, ste že tu!« je vzkliknila gospa Dessi in nam vsem trem podala roko. Potem se je spomnila, da bi se pravzaprav morala preobleči. »Oprostite mi za hip,« je rekla in odhitela, nas pa pustila pred vrati.
»Kako je danes vroče,« je vzdihnil Fici. Me tri smo pokimale.
Ko se je gospa Dessi vrnila preoblečena, nas je povabila v hišo.
»Izvolite v sprejemnico!« je rekla.
Posedle smo po foteljih. Fici je sédel na klop h kaminu nasproti mojemu fotelju.
»Vroče je danes,« je vzdihnila gospa.
Prikimale smo in v duhu že jedle sočne marelice.
Fici si je prižgal cigareto. Potem se je spomnil in ponudil tudi meni. Vljudno sem odklonila.
»Recite gospodu papanu, da je odlično popravil plašč. Danes dopoldan ga ni bilo doma, da bi se mu lahko zahvalili in plačali račun. Ker ga ni bilo, nam je plašč dala vaša gospa mama. – Res, odlično ga je popravil. Zelo smo zadovoljni; kajne, Fici?«
»Seveda, mamička,« je rekel Fici in otresel pepel s cigarete.
Čutila sem, da sta se mali dve pri besedi »mamička« spogledali. Nisem si upala pogledati tja, kjer sta sedeli.
»Res škoda, da ni bilo vašega gospoda papana doma. Prej je bil plašč res nekoliko premalo vatiran. Zdaj je odličen in smo zelo zadovoljni; kajne, Fici?« je spet rekla.
Fici je pokimal.
Potem smo odšli na vrt. Sredi vrta je stala marelica, kakršne še nikoli nisem videla. Vse marelice, ki jih poznam, stoje ob zidu, ta pa je stala sama brez kakršnekoli opore sredi vrta. Oči so se nam zasvetile, ko smo se ji bližali. Andrejka je planila naprej in hotela pobrati marelico, ki je ležala na tleh.
»Nikar ne pobiraj!« jo je ustavila gospa Dessi, »te, ki leže na tleh, niso dobre. Vse polno kamenčkov je v njih. – Fici, daj, prinesi obiralnik!«
Fici je skočil v vežo. Čez čas, ko smo me še vedno poželjivo gledale marelice, se je oglasil od nekod iz pritličja:
»Mamička, kje pa je? Ne najdem ga.«
Ko je gospa Dessi odšla, da poišče obiralnik, se je Andrejka hitro sklonila in pobrala dve marelici, ki sta ležali na tleh. Tudi Dragica je pobrala dve.
»Da vaju ni sram!« sem rekla in edina od nas treh zadržala dostojanstvo. Le malo je manjkalo, da se nisem tudi sama sklonila po sadeže, ki so se ponujali.
Končno sta gospa Dessi in Fici le prišla z obiralnikom. Sedle smo na klopico, ki je stala v bližini, Fici pa nam je obiral marelice. Vsaki je dal samo tri, potem pa je sédel k nam, ki smo jedle in hvalile okusnost marelic.
»Rečem vam, da se nam dela gnoj iz njih, toliko jih je. Pri nas jih nihče noče jesti,« je rekla gospa Dessi.
»Kako pa to?« se je začudila Andrejka, ki je že vse tri marelice pojedla in bi rada še jedla. »Jaz jih imam pa tako rada!«
»Jaz jih sploh ne maram,« je rekel Fici. »Če sem letos pojedel vsega skupaj tri, sem jih pa veliko,« je rekel in prav nič ni bilo videti, da bo vstal in nam jih spet nabral.
Nekaj časa smo sedeli in se menili o vremenu in o vročini, potem pa se je gospa Dessi spomnila, da mora našima dvema nekaj pokazati. Odpeljala ju je v hišo.
S Ficijem sva ostala sama na vrtu.
»Spominjam se vas še iz gimnazije,« je začel Fici.
»Jaz tudi,« sem rekla in skrivaj ogledovala debele, rumene marelice.
»Pravzaprav se tu nekako ne morem sprostiti,« je rekel po kratkem molku. »Rad bi bil z vami bolj na samem.«
Pogledala sem ga.
»Veste, zelo rad bi vam pokazal svoje pesmi,« je rekel. »Pišem namreč pesmi.«
»A, tako!« sem se začudila in si ga malo bolj ogledala, ker še nikoli nisem imela priložnosti, da bi tako ob blizu videla kakega pesnika.
»Ali bi šli enkrat z mano?« je vprašal.
Nisem vedela, kaj naj odgovorim, zato sem vprašala, kam naj bi šla.
»Ali se radi vozite s čolnom?«
»Zakaj?« sem vprašala. V svojem življenju sem se samo dvakrat vozila s čolnom: enkrat na Bledu in enkrat v Zbiljah.
»Jaz bi veslal in vam bral svoje pesmi, vi pa bi me poslušali...« je rekel.
To me je skoraj ganilo.
»Vode se bojim,« sem tiho rekla in gledala v tla. »Ne znam plavati.«
»Oh, nič zato!« je vneto dejal Fici. »Jaz sem – seveda, če vam to kaj pomeni – plavalni učitelj pri našem klubu.«
Tedaj sta iz veže pritekli mali dve.
»Kakšne lepe plošče imajo!« je vpila Andrejka. Prav tedaj je padla na tla velika, rumena marelica.
»Joj, kakšna marelica!« se je začudila Dragica in jo pobrala. Ker pa so bili kamenčki v njej, jo je odložila na klop in se žalostno poslovila od nje.
Ostati smo morale na večerji.
Preden smo odšle, je Andrejka še enkrat namignila na marelice, da bi jih vsaj nekaj dali za domov, toda nihče ni razumel njene želje.
»Tako sem se najedla marelic!« je rekla Andrejka in Dragica ji je prikimala. »Zelo so bile dobre.«
Gospa se je še enkrat zahvalila za tako lepo popravljen plašč in Ficiju naročila, naj vpraša gospoda mojstra, koliko so dolžni.
Tudi me smo se zahvalile za marelice in za večerjo.
»Zelo sem vesela,« je rekla gospa Dessi, »da ste prišle, mi jih tako in tako ne bi pojedli. Škoda, da se dela gnoj iz njih.«
In potem nas je Fici odpeljal domov. Račun za plašč je znašal dvesto dinarjev. Ficiju se je zdelo zelo malo.
»Saj ni bilo veliko dela,« je rekel oče.
Ko je Fici odšel, je oče tiho dodal:
»Pravzaprav plašča sploh nisem popravil. Ker me ni bilo doma, so vzeli nepopravljenega nazaj. Rekel sem vam, da se ti ljudje samo zmišljujejo. Zato imam zaradi teh dvesto dinarjev čisto vest.«
Tomaž je bil zelo vesel, ker smo dobile vsaka samo tri marelice. Le to ga je jezilo, ker mu nisem hotela povedati, kako daleč sva s Ficijem.
Naslednjo nedeljo sem se šla vozit s čolnom. – In nič me ni bilo strah, da bi utonila. Saj je bil Fici vendar plavalni učitelj.
Rdeča krastača se vozi po popku
Zgodilo se je, da sem na kaminu v svoji sobi nekega dne zapazila visoko naložen kup svojih najdebelejših knjig. Na vrhu kupa sta bila celo Slovenski pravopis in zajetna Slovenska kuharica. V meni je zavrelo. Knjige vendar niso zato na svetu, da bi se jih postavljalo na kamin; prašijo se in kvarijo! Tedaj sem opazila majhen listič, ki je bil prislonjen h knjigam. Na njem je z velikimi črkami stalo zapisano:
“Bec! Prosim, pusti knjige pri miru, ker prešam rastline za herbarij; te pozdravlja Ac.”
»Bec« pomeni ljubkovalno ime zame, »Ac« pa za Andrejko. Poleg teh imen obstajajo v naši družini še imena za Primoža – »Rac«, za Tomaža – »Mic« in za Dragico – »Trka«. Kdaj so ta imena nastala, ni točno zgodovinsko dognano, dejstvo pa je, da jih nihče od nas prizadetih ne sliši rad.
»Torej tako! – Ti prešaš rastline, seveda! In z mojimi knjigami, seveda! – Ko smo mi hodili v šolo, smo rastline prešali pod opeko,« sem rekla Andrejki, ko je prišla domov. Stala je pred mano kot grešnik pred sodnikom, s sklonjeno glavo, in molčala. – »Da,« sem nadaljevala, »rastline smo prešali pod opeko, da boš vedela. Lahko vprašaš Primoža in Tomaža, če mi ne verjameš. Dandanašnji otroci ste seveda tako razvajeni, da prešate pod knjigami. Ti bom že dala vetra!« sem rekla, kolikor mogoče jezno.
»Tudi Julka preša pod knjigami,« se je Andrejka skušala opravičiti. »Pod Cankarjevim Zbranim delom,« je rekla.
Potem sva razložili knjige in pogledali, kako se rastline počutijo pod tako težo. Marjetica je imela zmečkane lističe, preslica je bila brez korenine, ravno tako tudi kipeča zlatica in knofek.
»Take so torej te tvoje rastline!« sem vzdihnila, ko sem si ogledala vso njeno zalogo. – »Niti ena teh tvojih rastlin nima poravnanih lističev. Ali vam v šoli niso povedali, kako morate prešati?« sem jo vprašala.
»Ne,« je odkimala.
»Vse to lahko vržeš proč,« sem ji rekla. »Še enkrat naberi rastline; pomagala ti jih bom zložiti,« sem rekla.
In res sva zvečer, ko je sonce zašlo, odšli nabirat rastline za herbarij. Andrejka je vzela s seboj velik kuhinjski nož, ki ga naša mama uporablja, kadar kolje kokoši ali reže pečenko.
Ko sva prišli do glavne ceste, sva previdno pogledali okoli sebe, zakaj jaz sem bila v svojih paradnih, rahlo cvetočih trenirkah, ki niso za med ljudi, kakor pravi naša mama. Na cesti ni bilo nikogar, le daleč, čisto na koncu pri bencinski črpalki, kjer cesta zavije, sta se prav tedaj srečala dva avtomobila. Hitro sva stekli čez cesto in zavili v polje. Andrejka je nosila kuhinjski nož, jaz pa polivinilasto vrečico za rastline. Pri kužnem znamenju, kjer se združita dve poljski poti v eno samo, sva obstali.
»Poglejva to znamenje,« sem rekla, ker se mi ni ljubilo nabirati rastlin za Andrejkin herbarij. »Ali vidiš, da streha že razpada?« sem jo vprašala. »In tudi omet se kruši, ali vidiš?«
Pokimala je, da vidi in stekla proti Jakelnovemu kozolcu, ki ga je pred tremi leti podrl vihar, in stoji zdaj nov in čvrst nedaleč pred nama. Stekla sem za njo. Pri kozolcu sva se upehani ustavili. Naslonili sva se vsaka na svojo lato in sopihajoč gledali po polju.
Oblaki so bili rahlo rdečkasto obarvani od sonca, ki je že zašlo; mesec, ki ga je bilo za pol drobnega prstana, je bil čisto zlat in samo ena zvezda je brlela na nebu. Tam nekje daleč pred nama na koncu mengeškega polja se je čisto pri tleh vlekla rahla meglica proti homški cerkvici, ki je visoko na hribčku molela v zrak svoj vitki zvonik. S kamniškega Starega gradu sta mežikali dve rahli lučki, planine so bile rdečkasto modrikaste. Za najinim hrbtom so brneli avtomobili, ki so bili videti čisto majhni, ko so s prižganimi lučmi vozili po cesti – kdove kam.
»Ali ni lepo?« sem navdušeno rekla. »Dajva, splezajva do vrha kozolca!« sem rekla in začela plezati po lesenih latah proti slamnati strehi.
»Ne ljubi se mi plezati,« je rekla Andrejka in me počakala spodaj.
Ko sem se spet spustila do nje, sem pri glavni cesti zagledala Dragico, ki je tekla proti nama.
»Povsod sem vaju iskala,« je rekla, ko je prišla do naju. »Kaj delata na polju?«
»Za Andrejkin herbarij nabirava rastline,« sem rekla.
»Veš,« je rekla Dragica in se obrnila k Andrejki, »tisti Andrejčetov se je zdajle peljal po cesti. – Tisti tvoj rdečelasec.«
»Kakšen moj?« se je razburila Andrejka. »Prav maram za to rdečo krastačo!«
»Kaj?« sem vprašala. »Kakšna rdeča krastača? Kdo je rdeča krastača?«
»Neki mulec iz sedmega razreda,« je prezirljivo rekla Andrejka, »ki se vozi po popku za mano.«
»Kaj pa se to pravi: voziti se po popku?« sem vprašala.
»To se pravi, da nori za njo,« mi je pojasnila Dragica.
»In ti ga imenuješ krastača?! – Tega vendar ne smeš!« sem rekla Andrejki. »Nič ne more zato, če si mu všeč.««
»Kaj me briga ta rdeča krastača! – Uh, tako grde lase ima. Čisto rdeče!« je rekla Andrejka. – Potem se je zjezila: »Veš,« je rekla, »sploh ne vem, kako to, da se za mano mečejo same majhne in debele krastače. – Z Andrejčetovim pa sva zdaj skregana in se sploh ne pogledava.«
»Seveda,« je rekla Dragica, ki je o vsem bolje poučena kot jaz, »saj si mu kolo prebodla. – Tudi jaz te ne bi nič več pogledala, ampak bi te raje pošteno prebutala.«
»Kaj?! – Kolo si mu prebodla. Andrejka, tega vendar ne bi smela!« sem rekla in moj glas je bil vzgojiteljsko strog.
»Zakaj pa je šel za mano! – Saj ga nisem prosila,« je rekla Andrejka jezno.
»Povej, kako je bilo!« sem rekla.
»Šla sem iz šole,« je začela. »In naenkrat sem opazila, da se rdeča krastača pelje za mano. Naredila sem se, kot da ga ne vidim, in sem si tiho popevala. Potem mi je rekel, da sem važna in da mi bo še žal, ker ga ne maram. Rekla sem mu, naj izgine in ker ni hotel izginiti, sem mu zabodla risalni žebljiček v gumo pri kolesu. Ssek! je počilo kolo. In potem sem se mu smejala in mu strgala korenčke in sem rekla, da mu bom prebodla še drugo kolo, če takoj ne izgine.«
»Kje si dobila risalni žebljiček?« me je zanimalo.
»V žepu sem ga imela,« je rekla.
»In kaj je bilo potem?« sem vprašala.
»Nič,« je rekla Andrejka. »Potem se je obrnil in je odšel s preluknjanim kolesom.«
»Saj ti je bilo potem hudo, kajne? Žal ti je bilo, da si to storila, kajne?« sem jo vprašala.
»U hu, hu!« se je smejala Andrejka. – »Meni, če je bilo hudo?! – U hu, hu – kje pa, še malo ne! Privoščila sem mu iz vsega srca!«
Naredila sem ji dolgo pridigo, toda obe z Dragico sta se mi smejali. Andrejka svojega dejanja ni prav nič obžalovala.
In ko sem ju tako gledala, ko sta z nožem kopali in ruvali rastline, me je obšlo, da bi jima povedala, da jaz sicer nisem prebadala koles, da pa sem Mihcu metala umazane robce v obraz, da sem pljuvala pred njim in da sem mu rekla »polž polizani«. Hotela sem jima reči, da je Miha danes moj prijatelj in da si veselo stisneva roki, kadar se srečava; hotela sem jima reči, da se potem v življenju vse tako čudno zasuče in spremeni... Pa kaj bi jima pravila, saj bosta sami videli. – In tudi sram me je bilo, da bi jima to rekla. Smejali bi se mi.
Ko smo imele rastline naruvane in nakopane, smo jih spravile v polivinilasto vrečico. Dragica je obrisala nož, ki se ga je držala prst, v rosno travo.
Potem smo vso pot do glavne ceste tekle. Počakale smo, da je bila cesta prazna, potem pa smo stekle na drugo stran in zavile po poti v našo vas.
OTRS|2011082710009451