Parizina

← Ponočnjak

Parizina Nezbrane balade in romance France Prešeren

Romanca od Strmega grada →

Viri:	ff.uni-lj.si
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1

Je čas, ko slavc iz vej gostih
v visokih žvrgoli glaséh;
je čas priseg zaljubljenih,
ko v vseh besedah méd in smeh;
zamaknjeno uhó je v sap
prijetnih šum, in v bližnji sap.
Bliši iz rož se rôse svit,
zvezd smêja se obraz odkrit,
vodé višnjévši čezinčez,
rjavši listje je dreves,
tamnôta čista polni zrak,
svetloba mračna, svitli mrak,
obžári ki večerno stran,
kadar se umika luni sivi dan.

2

Vendèr ne de bi slišala šum valóv,
prag Parizina zapusti domóv,
in de bi gledala néba svetlobo okrog,
po senci ponoči ne móči si nog,
v Estove senčnice zavetje,
ne pelje iz rož je kipeče cvetje.

Tam sluša, ali ni pesem slavčovih
ji mar, glasóv se nád’ja tàk sladkih,
stopnje skoz goše tamò zašumé,
lica ji upádejo, bije srcé —
in glas zašeptá, kjer listje šumi,
ji vzdignejo prsi, se vrne ji kri,
in zdaj — zdaj sreča ga okó,
in na kolénah zdaj leži pred njo.

3

Kaj mar je njima vse zunaj njij?
mar časa njega razdrtij?
Vse nič, je firmament razpet,
Je njima nič pod soncem svét.
In brez skrbi, kot je mrlič,
kar je okrog, ne čislata,
ko b’lo bi zginilo vse v nič,
le sópe vsak za drugega.
V njih zdihljejih je taka slast,
ták so globoki, de srcé
bi njih razdjála njih oblast,
če v taki môči dalj trpé.
Al dolg, nevarnost njim mar,
dokler ni preč sladák vihar?

Kdor se ljubezni v last je dal,
kdaj se je v taki uri bal?
al nje kratkôte spomnil se?
Vendèr — te ure so prešlè! —
O! de so préd te sanje preč,—

4

Kar dolgo jemljejo slovó oči,
pušáje krive slásti kraj;
v obetih, v up’ okó rosí,
ko de b’ razšlà se zadnjič zdaj.
Objémi dolgi, zdíhljej mnog —
na mórjo sŕca se ločiti —
nebó v nje licah — zdi se ubog’
de več ne bo ga moč sprositi,
poglèd zvezd, daljnih, tihih prič
slabosti nje, v srcé jo pič’ —
objémi dolgi, zdíhljej mnog
iz mesta ne pusti njij nog.
Al morebit’, ni časa več —
v strašnì bridkosti grésta preč;
zdej kes je vest buditi jél,
mašvávko hitro krivih dél.

5

V samotno post’jo Hugo grè,
želét tam ženo drugega,
dolg v mislih ona uléže se,
na stran srcá zaúpljiv’ga.
Od sanj se žári nje obraz;
ko de bi bil vročine čas,
nemirno spi. Ji uide imé,
ki ’z ust ne sme, dokler je dan,
moža zdaj stisne srcé,
ki bije zanj, ki šel je stran.
V goreč’mu objemu se zbudí,
ves srečen, ker mu v mislih ni,
de si želí ga zdihljej sanj,
ki blagodár sam kliče nanj.
Vesel izjoka se nad njo,
ki v spanju ljubi ga tako.

6

Spijóčo srčno je objel,
skrbnó besede ’z ust nje pil.
»Kaj ostrmíš, boš bled, in bel,
ko sodni glas bi slišal bil?«
je slišal ga — glas bolj strašán,
ne bo gromèl mu v grob ta dan,

ko bo zbujen, de nič več spal,
pres božjim stolam bóde stal.
Je slišal ga — ta glas mu umrét’
obsódi mir na temu svét’.
Nje dolg, glas, ki ji v spanju ušèl,
sramoto njêga je odkril.
Čigá je imé, ki čez blazino
šumi, kot val morjá v jezníno
bregá vali se tja gromèč,
siromáka v skalo tréšne znak,
vtopí ga, de ne vstane več? —
Zadene dušo grom enak.
Čigá imé je? — Húgetà;
zares nanj mislil ni — njegà,
ki je njegova kri, sin njé,
ki je ljubilo je srcé,
sad mladih preprešernih lét,
ki Bjanko je goljfàl za cvet,
ki vérje, de z njo pred altár
bo šel, kar spolnil ni nikdár.

7

Prijel je v nóžnicah za meč —
préd, ko ga snel, nazaj zagnal,
des’ ni živeti vredna več,

kak bi tàk lépo reč končal,
smejočo v spanju jo zaklal! —
Še več, on ne zbudí je cló,
al gleda, de če se zbudí
iz njé zamáknjenja ji kri
bo zmrznila, zaspala bo! — —
Tamnò brlí tam lampa v kót’,
v soparen dêbel čéla pót.
Molčé zdaj ona spi, al révi
so v njêga mislih šteti dnevi.

8

In íše, najde drugi dan,
vsak je povedati voljan,
kar slišat’ rani mu srcé,
dolg njen in Azovo gorjé.
In hišne, préd potúhljivke,
ves dolg, sramoto, sodbo vso
na njo samó izvračajo;
odkrijejo na tanko vse,
resnico kar temú storí,
pov’do, kar vsaka govori,
dokler jim zmanjka, kar uho
mu zbada in srcé bolnó.

9

Odlášovc Azo ni, vkup zbran
bo v dvorski hram oboji spol,
ves v Esti prvi, žlahtni stan.
On vséde se na sodni stol,
svetvávci, straže so okrog,
sta grešnika mu blizo nog,
mladá obá — on brez ojstróg,
brez meča, spóne na rokàh —
kak lep! de mora stati, ah!
pred ôčem sin takó,
ko tam je mogel Hugo stat’
in jeze sodbo poslušát’
očetovo, ojstró. —
v obrazu obupa ni sledú,
des’rávno ni iz ust glasú.

10

Molčé tam bleda čaka prèd
sodnikam ona sklep čez greh,
kjer préd veselje sjal poglèd
nje govoreči po vrstéh
ji streči hrepenečih mož,

kjer žen, deklet, cvetečih rož,
b’la skrb posnemati sladké
beside, hojo, šego, nóš,
vso ljubeznivost njé;
kjer iz skrbí v očeh nje jók
bi vzdignil bil ji tavžent rók,
snel ‘z tavžent nóžnic mêče kòj
pripravljene vse zanjo v bòj.
Kakó se je preménil čas! —
ob moč pokóršna njih, nje ukaz
molčé, nje brambe ni jim skrb,
očí v tléh, čelo polno grb,
roké na križ, v obrazu led,
na žnablah zasramvánja sled
sedí gospé, žlahtníkov red.
In on izvoljeni nje zvest,
ki bi pušico vzel zdaj v pest,
on, ki bi umrl, al jo otél,
ak bil bi prost en zmigljaj cel,
on, ki ga mačehe pogled
je vnel — v verigah z njo je vred.
Ne vid’ obupa solz toljkanj,
ki zase manj tekó, ko zanj,
trepavnice, nad kterim žil

se mádežek višnjév je vil
skoz belši, ko snegá belóst,
za žnable kákošna sladkóst!
So zdaj b’le videti zares
le teža, senca ne očés;
meglén, težák pogled nje blag’,
očí, studênc debelih srag.

11

Mu solz se zanjo ulil bi tók,
al vseh pogled je vanj ozrt,
če čuti skrb, zatisne jok,
stoji po koncu nepotrt,
in ker srcé skrivéj trpi,
pred množico ne ostrmí;
vender ne sme pogledat’ je,
dni pretečenih spomnit’ se,
dolgá, ljubezni, zdanjih zvez,
sovraštva dobrih, ôča v jez’,
sodbe svetá, sdobe nebes,
in nje, ah, nje! — Pogledat’ jih
ne sme nje lic, kot smrt bledih,
skipélo bi srcé, in ves
na dan prišel b’ obup in kes. —

12

»Še včeraj« — Azo zdaj začné —
»me žena, sin slovíla sta;
té sanje davi so prešlé,
zvečer ne bo nobenega,
sam bom, dokler svoj tek končam.
Naj bo, človeka ne poznam,
Ki bi, kar jaz, ne storil sam. —
Med name zvez raztrganih,
jaz nisem kriv. — Pustimo to;
že čaka, Hugo, te menih,
potem dolgá plačíl’ ojstró.
Le preč! Nebo zdaj prôsi tí,
préd ko pripelje zvezde noč,
poskusi, de ti odpustí,
in te odveže, če je móč —
na zemlji tukaj kraja ni,
kjer skupej eno uro lè
bi mogla sopsti jaz in ti.
Bog te obvar! ne bom jaz jè,
Ti vidla boš glavó njegà,
ti slaba stvar! — ne morem več —
idì, brezsrčna žena, preč;
ne jaz, ti si umorila ga. —
Če ta pogled te ne umorí,
končal ne bom jaz tvojih dni.«

13

Skrije Azo zdaj obraz —
sencà se žila debelí,
de vidi se, kak vrela kri
‘z možganov sem ter the hití;
zato pripogne se en čas;
da bi skirl, kak mu gre okó,
trepečo dene nanj rokó.
Roké sin vzdigne vklenjene,
en kratek čas on prosi, de
bi slišal oča ga — molčé
dovoli on mu prošnje té.