Pesem o zvonu

Pesem o zvonu
Slovenske legende
Anton Medved

Spisano:	Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Pesem o zvonu

Zgubila mlada žena
je dragega moža,
ne ozdravi skrb nobena
ji bolnega srca.

Bledi ji velo lice,
umira svit oči,
ker dan in noč solzice
ljubezcn 'z njih rosi.

In hudo zarotila
se mlada žena je,
da vedno bo nosila
obleko črno le.

Kar dragega hranila
pri hiši je blaga,
srebro, zlato znosila —
in vliti zvonec da.

Nebeški hoče devi
dar'vati zvonec ta,
ker ona večkrat revi
srce je umirila.

Na Bledu sred' otoka
kapelica stoji,
tam vdova večkrat stoka,
tam briše si oči.

Že vlil je za kapelo
srebrni zvon zvonar,
že dene ga veselo
v čolniček svoj čolnar.

Naprej, naprej veslajo,
do srede pridejo,
kar vetri privihrajo in
strele švigajo.

Razsajajo vetrovi,
se peni jezero:
potegnejo valovi
čolnič s seboj na dno. —

Se zdaj, ko temno krilo
noči pogrinja svet,
čolnarji sliš'jo milo
iz dna zvonjenje pet'.

Da zvončeka je petje,
to vedo dobro vsi,
veslajo brž v zavetje,
nevihta jim grozi.