Iškarijot Vrag - prijatelj
Slovenske legende
Anton Medved
Pesem o zvonu
Spisano: Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Vrag - prijatelj

"To čas hlti, ze zopet je sobota, —
in jutri je Mihelova nedelja!
Matija, čuj, kako ze Urh Jernejcev
mogočno na Medvedji Rebri strelja,
pri fari doli pa med strelom don zvonjenja
oznanja, da pri nas je jutri dan proščenja!"

Tako se je čudila stara Trelka
sedeč v preddurji trhle gorske koče
ter zrla raz planino v dot prostrani
na sela, polja in vrte venoče;
potem pa naglo v vežo k sinu je stopila
ter mu prosečim glasom mehko govorila:

"Matija, jaz nocoj ne morem v cerkev,
preveč sem trudna po težavnem delu;
dej, idi v cerkcv ti; tu vzemi svečo,
prižgi na čast jo svetemu Mihelu
in prosi ga lepo, da nas in dom varuje
plazov, požara, strele in bolezni tuje!"

Po kaj li Savljani na večer
do cerkve kar trumoma vro,
večernice že so minile, —
na večer pa maš ne bero?

Ne speje k večernicam Ijudstvo,
ni k maši sedaj ne hiti:
častit gre Mihela — junaka,
ki zmel je peklenske moči.

Ponioči gre Ijudstvo ga prosit, —
saj jutri je praznik njegov,
da on bi jih čuval nezgode:
požara, bolezni, plazov.

Glej v cerkvi že sveča ob sveči
pred svetim Mihelom gori, —
še hip — in premajlina bo cerkev
za tolike trume ljudi.

Za vrati pa Trelčev Matija
lojeno je svečo prižgal,
a molil ni, niti pokleknil, —
sam sreči klečečih je stal.

O, Trolcev Matija ni ljubil
molitve, ni ljubil cerkva,
a ljubil je žgano pijačo
in klel je stvari in Boga.

Nocoj pa le vendar oko je
na sliko oltarno uprl:
v hudobca je gledal nevšečno
ki angel - junak ga je strl.

"Sveč dosti gori ze Mihelu,"
tako je na tihem dejal,
"jaz raj si pa sveco lojeno
hudobcu na Sast bom prižgal."

Upihne res svečo gorečo
in hlastno jo zopet prižge, —
ne angelu božjemu v slavo,
a v slavo gospodu teme ....

"Kot je nocoj tako temno
pa res že dolgo ni bilo.
Saj včasili sem že hodil tod, —
a nikdar se tako težek
ni bil mi k domu hod.

Po nebu vsem je zvezde ni,
ki mi odstre temo noči?
in ni človeka ga nocoj,
ki skozi širne gozde te
v goro bi šel z menoj."

A vendar, —- tam iz dalje, glej,
trepeče skozi goščo vej
dvojica lucic v gozd teman, —
in vriske čuj in žvižg glasan,
tam je človeški stan.

In vendar ne! — Kaj li je to! ...
ne gre li tamkaj sem nekdo?
O Bog .... To žensko bitje ni:
kot ogenj mu žare oči,
in v iistih plam gor...

"Ho-ho! Večer Bog dober daj!
Mozak, je vam kaj znan ta kraj?
Izgrešil jaz sem pot domov
in ure tri že tavam sam
v tomini teh gozdov." —

"Ta kraj sicer poznan mi ni,
a bolj poznam si meni ti.
Nocoj si hitel v božji hram,
tam meni svečo v čast prižgal, —
o dobro te poznam.

Ne tresi se, prijatelj moj,
pogledov mojih se ne boj;
prijatelj star sem tebi jaz,
ime ti moje znano je,
dasi neznan -— obraz.

Predolga pot na tvoj je dom,
na svoj te dom povedel bom; —
ne boj se me .... no, bodi mož!
Poprej ko mine hipov pet,
že v niojem domu bos.'

Roko mu črno vrag podal,
privzdignil malo ga od tal,
izbruhnil vanj zvepleni plam — —
odnesel ga je v črno noč, —
Bog večni vedi — kam ...

Kak strah prevzel je gorsko vas,
ko zjutraj je zazvenel glas,
da v "Hudem brezdnu" pod goro,-
kjer straši že iz davnih dni, —
mrtev leži nekdo ....

Na hip do brezdna prihite
možje, otroci in žene;
za njimi Trelka prihiti:
"Kdo ve, če ni Matija naš,
še zdaj domov ga ni!"

Spusti v globel se mož-junak;
le mučen hip .... in glas krepak
privre iz dna: "Hladen in tog
Matija Trelčev tu leži, —
daj pokoj duši Bog!"