Pesnik Legčeva invokacija
| ← Hrošč prismojen. | Pesnik Legčeva invokacija. Poezije Fran Zakrajšek |
Današnji svet. → |
| |||||||||||||
Le-tam mi Legec v sobi sedi
V domači sobi, v sobi malani,
In da-si v Olimp kaj čvrsto jo reže,
Kozarcu pa vendar kaj pridno streže.
Rudeč zdaj v lica, roké si pomane,
Češ, dans bo ježa. Pika! Koj vstane
In s koraki sobo premeri.
Pa v tla gledi. Takoj duhá naperi,
Noč pesnikom godi! – Zastonj bi žgal
Petrolja svitle duhe? Ne bo dal!
Da vilice v kozarcu ne splevi,
Naš Legec prav pridno skrbi.
Zdaj v mislili nastane drenje,
In mravje hiti navdušenje
Po tilcu dol in hrbtu ... Ha, pijača,
Ti sveta oblast nikar igrača!« –
To dé zdaj Legec – »ti vredna si kron,
Ker goniš nam v glavi hlapon!«
A kaj bi peval? Zornokrasno lice?
Alj črne bi peval oči device?
Alj bele nje prsi, črni vlas?
Prebeli vrat? Turniro alj pas?
Visok mu predmet v glavi brni,
Obrne v zvezde oči.
Apola tako nagovori:
»Če nisi še opešal, oj Apole!
Ti petja bože, kakor svet ti pravi,
Priteci brž, in vleči me iz smole.
Kar Pegaza nocoj mi sém pripravi,
Če hrbet ima še in rebra cela.
(Saj dans ga vse že jezdi in ongavi).
A bog te obvaruj, čuj me, brezi jela
Okusnega ne pridi mi in vina,
Da bova črvsto ino z ognjem pela.
Pa nektar pusti; meni le starina,
Ki ognjevito tam na trti rase
Diši, ne plehka ponarejevina.
To drugim daj, ki vse denò že va-se,
Pa nektar to zovò in clo ambroz'jo.
Ti meni vina daj in pa klobase.
Izreče. Čuj, Pegaz zahrže, pred vratmi stoji,
Že Legec mu zdaj na hrbtu sedi.
»Moré naj druge na zemlji skrbi!
Oj živi v kozarcu mi rujni tok!
Aló, moj Pegaz, zdaj v sinji obok!«
Probatum! V kozarcu poseben je sok.