Pismo artaudu

← Duh

Skačem na vozu dinj Morje Tomaž Šalamun

Camus →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Jožef! Jožef! ga je poklical. Zgradil si je

peno v kruhu. Z bibeltom soli, z dvema

bibeltoma soli. Iztisnil si je sapo.

Skale so razkale. Jakop,če je kišti, ne

skače. Dreza. Dreza in pimpla, seje smrtno roso.

Žogica se vrti v toniku. Sonce se

skuti, preden se razžari. Dva vodnjaka, eden

pod drugim. Bila je bleščava, z opno, s

kuceljčki. Nista se prelila, ampak ležala v

trebuhu zmelje kot dve napiti, debeli kači.

Nista se stiskala z Robertom. Robert, Jakob,

Jožef, vsi smo se zagrizli. Šnale so padle

okrog beder kot lisice. Strdile so se v

keramiko. Keramika je oko katedra. Vsak

slon ima pod nogo oko. Oko je bolj trdo kot

pahljača. Fazan ti zakrije oči. Ploh so

njegove prsi. Potem se cukal terase

iz hribov. Vsak riž se pocukal. Odpira se

žolca in smrad. Vata popije perilo. Potem

jih z vrvmi izvlečemo. Iz spodnjega vodnjaka

s posluhom, šele iz zgornjega z ajmarjem in

vrvjo. Tavala. Koža se poradira. Ko kocka drvi

po ravni neoznačeni ploski, drvi zadnjič

podolgovati trikotnik se sam zariše. Potem

izpade okrog žeton. Ta se blokira. Ta že

blokira. Obenem pa pomiri. Upam, skrajno

upam, da bodo Indijancem naphali glavo z roza

polivinilom. Edino taki bi lahko spet iztezali

svoje jezike, naprej po hrbtnih mravelj, potem

po okostju sonca. Kost izvisi kot spominek.