Zadnje pismo Pobje učenosti
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Nove smernice
Spisano: 26. junija 1925
Izdano: Satura 1
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Zdi se mi, da naši trije pobje niso celo tako neumni, kakor mislijo nekateri gospodje profesorji. Vsak hip se kateri domov prijoka s celim cvekom ali polovičnim. Seveda, če jih gospodje profesorji izprašujejo, česar pobje ne znajo, potem morajo dobiti cvek. Toda so temu krivi gospodje profesorji, zakaj jih tako izprašujejo!

Žena tudi pravi, da so naši trije dovolj modri za svoja leta — najstarejši jih ima dvanajst! Če gospodje profesorji mislijo drugače, naj mislijo, — saj se bomo videli na onem svetu, tam se bo izkazala pravica! Kar se tiče naju dveh, po pravici povem: nama se zdi, da naši trije vedó za svoja leta grozovito veliko, skoraj preveč. Reči vedó, ki se nama niti ne sanja o njih, ženi in meni. Morebiti da se sanja gospodom profesorjem, nama se ne in sva pobom le hvaležna, da so nama na razpolago s svojim bogatim zakladom izkušenj in učenosti.

Če bi npr. potrebovala žena ali jaz fotografski aparat — saj ga ne, toda recimo, da bi ga, — ne bi se brez pobov nikamor vedela dati. Pobje pa natančno vedó: v tej lekarni — mislim, da se prodajajo v lekarnah — stane takšen aparat toliko, v tej lekarni pa toliko in v tej toliko. Pa ne bi bila v zadregi zastran fotografskega aparata, če bi ga potrebovala. Toda, kakor rečeno, ga ne potrebujeva.

Enako se odlikujejo po obsežnem znanju na širokem polju raznih električnih aparatov in turističnih in športnih potrebščin, njih imen in cen in sem ob taki priliki že zvedel, da nima edino le človek neumrjoče duše, nego da ima dušo tudi žoga. Potemtakem se mi ne zdi krščansko, da z žogami tako grdo ravnajo in jih celo brcajo. Tod naj bi gospod katehet zastavil svoje vzgojne sile, tod naj bi pisal cveke! Naši niso taki, naši ne brcajo duš!

Da hodi v prodajalne povpraševat po cenah, ta posel ima srednji fant, decembra jih je štel deset. Vstopi v prodajalno: »Klanjam se! Prosim, koliko stane onile kinoaparat?«

»Ali ga boš kupil?«

»Seveda!«

»Toliko in toliko.«

»Hvala! Ga bom kupil. Pa ne danes. Klanjam se!« in že je zunaj in na varnem s svojimi ušesi.

Pa poznajo naši pobje še dosti drugih koristnih stvari. Npr. vsa dvorišča, prek katerih se lahko pride iz ene ulice v drugo. Potem one hiše, katere imajo lift in tudi vedo, kdo je pri liftu in ali pusti, da se peljejo gori in doli. Potem kateri žlebi ob katerih hišah so električni.

Mislim, da tega niti strogi gospodje profesorji ne vedo, tudi tisti ne, ki učé elektriko. Naši pa vedó in se hodijo elektrizirat. Toda pravijo, da gre ta reč le ob mokrem vremenu.

Kolikšen blagor za bolno človeštvo, če bi vedelo in bi mu brez stroškov služila čudovita zdravilna sila elektrike! Pa bi lahko tudi kak majhen obrtnik prislonil svoj stroj ob žleb in bi mu ga gnalo zastonj. Ni brez praktične vrednosti, kar vedó zaničevani naši pobje! In še vedó, kateri sladoledar ima najboljšo robo, kateri pa daje največ in so prišli zastran sladoleda k zaključku, ki bo seveda presenetljiv za gospode profesorje matematike, pa je vendar resničen: da je namreč dvakrat za dve kroni sladoleda več kakor enkrat za štiri krone. Vseh svojih učenosti seveda ne razodevajo vsakomur.

Imajo npr. naslove iz širnega sveta, da zamenjavajo poštne znamke: iz Poljske, z Minorke, iz Brazilije in kaj vem še od kod. Pišejo in pošiljajo pisma in prejemajo odgovore. Pri pismih si dadó pomagati, za to sva jim dobra. Naslovov pa ne povedó. Pravijo, da naslov stane in da ga nama ne bi mogli dati ceneje nego po dinarju vsakega. Če bi jih dajali zastonj, bi jih hotela imeti vsaka baraba in potem bi bila konkurenca prevelika.

— Nato sva se morala odreči naslovom moja žena in jaz, kajti uvažujeva njih razloge. Pa se nama zdi, da ne bi škodovalo, če bi se včasih tudi gospodje profesorji

odrekli kakemu odgovoru in ne bi koj lopnili s cvekom — morebiti imajo učenci svoje razloge, da ne odgovore, ali pa, da jim kaže, da ne odgovoré zastonj.

Pač pa so nama drage volje razodeli, kje se dobi »mist«. O »mistu« nisva imela nobenega pojma. Pa bi stavil, da ga profesorji tudi nimajo. »Mist« se pravi bonbončkom, ki se jim je v tovarni skazilo zunanje lice. Škrnicelj »mista« se dobi za dve kroni — to ni drago in so bonbončki razne vrste in pravijo pobje, da je »mist« precej dober. — Če bi bili gospodje profesorji drugačni, gotovo bi tudi njim povedali pobje zastran »mista«, kje ga lahko dobé.

Naši pobje res marsikaj vedó in jim sega njihovo znanje celo na polja, ki leže izven vsakdanjega življenja — jako se jim čudim.

Gremo skupaj na izprehod, pa povedó že v naprej, kateri policijski stražnik ali kateri čuvaj mestnih nasadov da me bo pozdravil. Ali ni čudovit takšen dar, videti prihodnje reči? Nekateri si s takšnim darom služijo lepe denarje in ženske kar noré za njimi. Čisto natančno vedó: »Tale te bo zdajle pozdravil, oča!« in potem se mu vsi trije že od daleč odkrijejo onemu policaju ali čuvaju in se niso še enkrat ne zmotili. Kadar so rekli, da me bo pozdravil, vsakokrat me je res pozdravil.

Ali pa drug primer. Če bi radi šli v kino in me vprašajo, ali smejo, tudi že v naprej vedó, da bom rekel: Ne! — Prav takšni so, kakor bi bili preroki iz stare zaveze.

Po so tudi kos, da najdejo najbolj skrite reči. Človek bi mislil, da jih sploh ni mogoče, naši pa jih vendar najdejo.

Npr. dan je lep, sonce pripeka, pa gredó in ko se vrnejo čez četrt ure, in so blatni do kolen. Neverjetno! Že štirinajst dni ni padlo srage dežja, vrli poljedelci roté nebo zoper sušo, naši trije pa so vendarle našli blato in ga niso dolgo iskali. Gospodje profesorji ne vem, če bi ga tako hitro.

Za blato imajo naši pobje poseben dar. — Pa tudi za žeblje ga imajo: če je le kod kateri, ga najdejo, da si obenj nataknejo hlače. Resnično čudovito in bi jim človek kar čestital!

Seveda, žena ne ljubi blata in raztrganih hlač; kar se teh tiče ni čisto nepristranska. Drugače pa sva, kakor pravi pesem, »enega srca, enih misli« glede naših pobov in naj bi profesorji pomislili, kaj bi bilo, če bi se reč zasukala in bi izpraševali pobje profesorje take stvari, ki sem jih tukajle popisal in jih pobje znajo, profesorji pa ne! Potem bi pa profesorji imeli cvetlični dan za cveke. To bi bilo jako porazno.

(Satura 1, 26. junija 1925)