Pod oknam
← Dekletam | Pod oknam (Poezije) France Prešeren |
Prošnja → |
|
Luna sije,
klad'vo bije
trudne, pozne ure že;
préd neznane
srčne rane
meni spati ne pusté.
Ti si kriva,
ljubezniva
deklica neusmiljena!
Ti me raniš,
ti mi braniš,
de ne morem spat' doma.
Obraz mili
tvoj posili
mi je vedno pred očmi;
zdihujoče
srce vroče
vedno k tebi hrepeni.
K oknu pridi,
drug ne vidi,
ko nebeške zvezdice;
se prikaži,
al' sovraži
me srce, povej, al' ne?
Up mi vzdigni,
z rôko migni,
ak' bojiš se govorít'!
Ura bije,
k oknu ni je,
kaj sirota čem storít'!
V hram poglejte,
mi povejte,
zvezde, al' res ona spi;
al' posluša,
me le skuša,
al' za druzega gori.
Ako spava,
naj bo zdrava,
ak' me skuša, nič ne dé;
po nje zgubi,
ako ljubi
druz'ga; póč'lo bo srcé.