Podstrešje
| ← Vanek, zaspi! | Podstrešje Kam pa teče voda Neža Maurer |
| |||||||
Kadar pravim: Moj dom,
mislim – podstrešje.
V kleti domuje krompir,
jabolka, zelje in repa
imajo tam svoj kvartir.
Nad kletjo je stanovanje –
tam so preproge, slike, posoda
in kar je še takšnih lepih reči,
ki se jih moja noga boji.
Tam so doma: Pazi! in Mir!
Tam se ob vsakem živem poskoku
obeta prepir.
S teh negotovih tal
držijo stopnice navzgor.
Resda so vegaste že in črvive –
a vodijo v moj obor.
Tod se začenja moj svet:
Na žebljih stare žage visijo,
v skrinji čudne knjige ležijo –
v njih rjavi
planinkin cvet –
okrog pa sekire, burklje, omelo
in šopi perja za moje čelo.
Ob dimniku čaka široko ležišče
in sive odeje.
Tam nad opeko – nebo brez meje.
Povsod sam mir – do sinoči,
ko se moja samota kot milni mehurček – razpoči.
Na moji sivi odeji miš sedi,
siva seveda
in me predirljivo gleda.
Oba ne bova ostala –
jaz ali ti, ji pravim.
Ona sedi, me gleda
in niti ne trene.
Potem reče: Jaz.
Od tega visokega jaz
so se moji trdi lasje naježili.
Tujci so se v moj dom pripodili!
Miš – kot da čuje – se oglasi:
V moj dom.
Tako dva zdaj na podstrešju dva.
Oba sva tukaj doma.
Kaj se hoče – čeprav sem jaz bel,
ona pa siva,
kar gre, ker oba potrpiva.
Morda nas bo kmalu še več.
Netopirji so tod okrog plahutali
in rekli, da bi najraje
za mojim tramom dneve prespali.
Tako zdaj z nožem rezljam kažipot:
Tod se gre v mišji kot.
Tod k netopirjem.
Tod k meni.
In tam navzdol – k preprogam,
slikam in tolstim krompirjem.