Pogovor (Blaž Lukan)
← Končno začetek | Pogovor Blaž Lukan |
Drevo → |
|
POGOVOR
Veš, bolj kot me čas razpenja,
daljši je most, ki ga gradim za
seboj. z rokami nad glavo sklenem
obok neba in sam sebi sem za
trentek bog. več kot je za menoj
svetlobe, bolj sem zazrt v temo
in zvezde imam v očeh. Bojim se
stopiti na prste, saj bi lahko
videl čez, a kdo ve, kaj je v
renici tam čez . .
Toda le čas, ki ga preživim
za mizo s tem beli zarcalom
pred seboj, je čisto moj, veš.