Pomembnost koruznega zrna
| ← Višji prvi razred | Pomembnost koruznega zrna Koruzni punčki Neža Maurer |
Pajek in moda → |
| |||||||
Otroci so le ostali v višji šoli. Mihcu je namreč uspelo narediti nenavadno pečico. Nihče od otrok pa ni okušal, kako greje, kajti sova jih od takrat, ko so ji tako lepo uredili stanovanje, ni več povabila v duplino. Najbrž se je bala, da bi ji umazali tla — ki so jih prav oni očistili; da bi ji spraskali stene, ki so jih obzidali, kaj se ve, če se ni bala, da bi ji pokvarili pečico, ki jo je dobila zato, da jih uči. Pa je že tako na svetu. Tudi pri ljudeh. Dokler imajo skromno stanovanje, je v njihovi hiši veselje in vrišč otrok. Ko pa si nakupijo drago opravo, jo pregrnejo s težkimi blagi, si na okna obesijo nove zavese, ko si nakupijo nove peči, nove luči — ni več prostora za majhne otroke. Koruzni otroci so se morali sprijazniti, da jih je učiteljica odslej sprejemala samo še na pragu, jih pozdravila s svojim umirjenim in malce osornim: »Huuuhuuuuhuuuu, a ste že tu? Ste že tu. No prav, no prav, pa začnimo z naslednjo uro višjega prvega razreda.« Sova nikoli ni uporabljala številk. Najbrž se ji je zdelo tako bolje, saj je bila vsaka ura naslednja in otroci so se tega navadili. če so se kdaj naveličali, so verjeli, da se bodo zdaj zdaj začele počitnice. »Kaj bomo pa danes počeli?« je vprašala Mikica in se v jutranjem mrču zazibala na tanki hrastovi veji. »Huhuhu, gotovo se ne bomo učili plesanja, čeprav vidim, da bi tebi to ugajalo,« jo je ošvrknila sova in zaprla eno oko. Takšna, z enim očesom, je bila videti še mnogo bolj modra in tega se je prav dobro zavedala. Mikica se je zasmejala: »Pa bi mi res ugajalo, če bi se učili plesati.« Moka je brž podrobila z nogami: »Meni tudi!« Vrgla je dolge, svetle lase nazaj, da so se ujeli za vejo. Tinko se je tiho zasmejal. »Samo še tega se nam manjka,« je prhnil Tonko. Sova je odprla zaprto oko in zaprla drugo, nato pa hripavo potrdila: »Dobra misel, dobra. Ni ravno treba, da se učimo plesati po vejah -učili se borno hoditi po njih kot ptiči.« »Če bi nas tega naučila, predno si nas poslala po toploto...« ji je oponesla mlajša. »Ampak ptiči imajo krila, spoštovana sova! Lahko jih razprejo in se ujamejo, kakor hitro jim zdrsne,« je ugovarjala Moka. »Tudi vam ne bo škodovalo, če se tega malo naučite. Razprostrite roke.« »Roke so ozke, tanke.« »Pa razprostrite obleke.« »Kaj pa midva?« je zanimalo Tonka. »Vidva pa vzemita v roke vsak po en hrastov list,« se ni dala zmesti sova. Tako se je resno začela ena od šolskih ur. Otroci so napol lazili, napol hodili sem in tja po vejah, sprva silno negotovo. Toda vaja dela mojstra. Sprevideli so, da bi jim ob velikem, nenadnem snegu, če bi v gozdu strašil volk ali kakšna druga nevarnost, hoja po vejah prišla zelo prav. Sova je priznala, da so se te ptičje veščine hitro naučili, zato je odločila: »Prešli bomo na novo snov. Ker nimate natančne ure - ali bolje rečeno, ker sploh nimate ure, vas bom naučila ugotavljati čas. Sicer sta za to najboljša želodec in utrujena glava. Toda lahko se predolgo zadržite v gozdu, nenadoma se stemni - in kaj boste potem?« »To pa že pazimo, da smo pred mrakom doma,« je bil užaljen Tonko. »Ali pa pokličemo na pomoč tebe, ki ponoči vidiš!« »Tudi vi se morate naučiti gledati v temi.« »To pa ne bo šlo...« »Poskusimo! Zamižali boste ali pa vam zavežem oči.« »Potem pa res ne bomo prav nič videli.« »Ni pomembno, da ne vidiš -bistveno je, da potem bolje čutiš.« Otroci si tega niso znali predstavljati. Sova je vzela dolge, močne liste jelenovega jezika, ki raste v gozdu, in jim ovila glave. Samo bledozelen mrak je bil vse naokrog. »No vidite, takole bo dobro!« »Ne bo dobro! Prav nič ne vidim,« je ugovarjala Mikica, ki jo je postalo malce strah. »Huuu, zdaj me boste pa že za besedo lovili! Huj! Počutite se približno tako kot jaz podnevi.« »Prosim, učiteljica, ne mešaj vsega - kot ponoči si najbrž hotela reči.« »Ponoči dobro vidim, podnevi sem skoraj slepa. Jasno?« Otroci so stali pri miru in molčali. Čez čas je sova spravljivo rekla: »Ne bo vam škodilo, če se naučite hoditi v mraku. Saj niste čisto slepi. Skozi zeleno prevezo se lahko marsikaj sluti.« Otroci so morali. priznati, da je to res in da je sova bolj prebrisana, kot so mislili. Spet in spet so si priznali, da je zvita učiteljica. Tudi zahtevna je. »Kaj pa naj zdaj počnemo?« je sitnaril Tinko. Ni mu bilo do mirovanja. »No, kar ste počeli doslej,« je bila kratka sova. »Misliš, da bomo takole z zavezanimi očmi lazili po drevju?« se je zareklo jezični Mikici. »Do - bro!« je počasi zlogovala sova. »Vsake veščine se naučiš počasi, tako se boste tudi vi gibanja v temi. Stopicljajte najprej na mestu - na veji seveda, kjer ste - in poskusite držati ravnotežje, ne da bi se česa prijeli.« Potem so stopicljali in stopicljali. Mikici je bilo vsega dovolj: »Poslušaj, sova, koliko dni učenja je že minilo?« »Čas je velika prevara. V temi se ti pot zdi petkrat daljša kot podnevi. Ponoči tolikokrat zaidemo, ker prehitro skrenemo... No, če si buden in slep, se čas vleče in vleče in nihče nima prave predstave, koliko ga je preteklo. Toda ne obupajte - vsaka večnost kdaj mine. Gotovo ste že slišali ljudi, ko pravijo: Celo večnost te ni bilo! In ko je tisti prišel, je večnost minila. Zato se večnosti ni treba bati, tudi te minejo...« je bolj zase kot zanje modrovala sova, ki je z naraščajočo dnevno svetlobo postajala vse bolj slepa. Za hip jim je snela zelene liste — in otroci so se razgledovali okrog, kot bi jim podarila nov svet. Kajti če že celo večnost nisi videl, potem je lepo gledati celo navadne liste in muhe. Sova jim je spet zavezala oči. Začela se je druga večnost. »Ojej,« je tenko zavzdihnila Mika. »Tudi najlepše večnosti si ne želim. Rada imam kratek čas, veliko kratkih časov!« »Mika, kaj če bi zaprla usta,« jo je presekala sova. »Poskušaj iti naravnost naprej po veji.« Ni in ni bilo konca veje. Učiteljica je nato zahtevala, da se zavezanih oči obrneš in greš po veji nazaj. Koruzni otroci so se mnogo bolj kot hoje v temi naučili, kaj je večnost, kaj je čas brez konca. Nekaj dni črnih vaj je minilo in sova je bila zadovoljna: »Pa ste le spoznali, da gre tudi brez svetlobe. Zdaj pa novo poglavje!« Mikica se je razveselila: »Končno nekaj drugega!« »Ne veseli se prehitro, potepinka. Nisem rekla ,nekaj novega' ampak nekaj drugega, to je — drugačnega. Poskusite prestopiti z ene veje na drugo. Predstavljajte si, kako hodite ponoči domov.« »Saj hodimo navadno po zemlji ne po drevju,« je skušala previdno ugovarjati Moka, a učiteljica je bila za take besede gluha. Živela je na drevju, v zraku. Tinko je bil previden, pa je plezal po vseh štirih, Tonko pa se je plazil po trebuhu. Modra sova je takoj pozabila na svojo dnevno slepoto in zavpila: »Uhuuu, kaj si pa predstavljaš? Ali si kača, ki se plazi po drevesu ali si stonoga — ali pa si koruzni otrok!« »Bolje se je živ plaziti kot mrtev leteti!« ji je vrnil Tonko. »čudna modrost,« si je mislila sova, a odslej ni več vpila nad Tonkom. Imela ga je za pametnega učenca. Moka si je pomagala s krilom, z lasmi, z rokami... Mikico pa je nenadoma vse skupaj razjezilo in je rekla: »Dovolj imam teh črnih večnosti! Skočila bom na drugo vejo kot veverica.« Res je skočila in — jojmejoj! telebnila. Kako so vsi zakričali, ko so zaslišali top udarec ob gozdna tla. Sova je strgala otrokom jelenove jezike z glav in še sama poletela v travo, čeprav je bila od svetlobe napol slepa. Med zeleno praprotjo in gozdno travo je ležala Mikica in ni odprla oči, čeprav ji je list med padcem odpadel. Negibno in tiho je ležala. »Se je ubila?« je šepnila Moka in tihe solze so kapale na sestričin obrazek. Sova se je prestopala z noge na nogo in molčala. »Oh, sova, povej nam, ali je živa ali ni?« je prosil Tinko. Ptica je sklonila svojo slepo glavo in jo prislonila Miki na prsi. Dolgo je poslušala z velikim ušesom. »Srce še bije. To pomeni, da ni mrtva. Omedlela je. Treba jo je samo zbuditi,« je rekla počasi. »Kaj je to — omedlela?« »Sami vidite: Ne sliši, ne govori, ne vidi, ne giblje z rokami, pri miru leži, a srce bije in kri kroži po telesu. Vse je, kot je bilo, le zavest je zgubila.« »Kaj pa naj naredimo, da spet najdemo njeno zavest?« je hotel čim hitreje zvedeti Tinko. »Dobro bi bilo, če bi imeli kakšno kapljico hladne vode, da bi jo poškropili,« je svetovala sova. Kot nalašč je začel takrat z bežečega oblaka rositi droben dežek. Poškropil je Mikico in ta je odprla oči. Potem je dež prenehal in spet se je pokazalo sonce. Punčka pa je začudena vprašala: »Kaj pa ste vsi okrog mene? Zakaj nismo na vejah? A je večnosti konec?« Vsi so molčali. Mika je hotela sesti. Oprla se je na roke in zavpila: »Auuu, auuu, boli!« »Kaj boli, ljuba Mikica?« jo je Moka takoj podprla. »Rama, rama, poglej! Iz leve rame sem izgubila koruzno zrno! Joj, kako boli!« »Ali imaš kaj zlomljeno?« je obzirno vprašala sova. »Joj, kako pa naj vem?« »Premakni roke!« je ukazala sova. Mika je zamahnila z desnico, levico je zganila le v komolcu. »Premakni noge,« je rekla sova. Mika je brcnila z nogami v zrak kot hrošč, če ga položiš na hrbet. Sova je pomirjena zahukala: »Huuu, dobro je. Ničesar si ni zlomila. Če bi imela počeno glavo, ne bi tako razsodno govorila. To se pravi, da ji je pri padcu padlo iz rame eno samo koruzno zrno.« »Temu ti praviš - samo! Ne veš, kako važno je zame koruzno zrno? Ne veš, da sem vsa iz koruznih zrn?« Mikica je hotela vstati, a ni mogla. Bolela jo je rama in vse telo. »Kaj pa zdaj?« je nesrečna zatarnala in potuhnjen strah, da ne bo več zdrava, ji je lezel v kosti. »Treba bo k zdravniku. Treba bo v gozdno zdravilišče,« je rekla modra sova. »Zdravilišče?« je nejeverno majal z glavo Tonko. »Kaj je to?« »Kraj, kjer človeka pozdravijo. Vem za eno,« je razložila sova. Malce se je le čutila krivo. »Kakšno pa je?« »Krepka ženska dela tam. Od sonca ima rjavo kožo in je vedno temno oblečena. Sama nabira zdravilne rože, jih suši, kuha, namaka, dela zdravila. Mnogo bolnikov prihaja k njej. Vse prav hitro pozdravi.« »Je že pozdravila kakšno žival?« je zanimalo Moko. »O da. Muci je poravnala zvinjeno taco, psu je pozdravila rano na boku. Slišala sem praviti, da je tudi ščinkavcu pozdravila zlomljeno perut.« »Reci, sova, je zdravilišče daleč?« je skrbelo Tonka. »Na Bukovem bregu in imenuje se Arnika. Saj vsi vedo. Vsaka žival vam bo znala pokazati pot.« »Kako pa bomo sestrico spravili do tja?« je težilo Moko. Kot naročena se je k druščini prihulila lisica. Morda je upala, da bo kakšna malica zanjo. Sova je urno prhnila na drevo, kot da ne bi videla samo na en četrt, ampak kar na tričetrt. Vsi trije zdravi otroci pa so obstopili urno Zvitorepko in moledovali: »Lisica, ti si tako nagla in tako močna in tako velika žival - poglej, naša Mikica leži na tleh, levo ramo ima pokvarjeno in ne more hoditi.« »Ha, kaj pa je počela?« »Z drevesa je padla.« »Potem ji je kar prav. Če bi jaz lazila po drevju za ptiči, bi tudi padla in se potolkla.« In že je lisica pometla z repom vso zadevo in hotela oditi. »Lepo te prosim, poslušaj! Tudi mi ti bomo kdaj naredili kakšno uslugo. Povedali ti bomo na primer...« »Mi boste povedali, kje so doma mladi zajci?« »Tega pa ne,« je odbil Tinko, »pač pa ti bomo povedali, če se bodo lovci pripravljali na lov.« »Tudi ni slabo,« je prikimala lisica. Ta dogovor v resnici ni bil slab ne zanjo ne za Mikico. »Draga lisičica, povej, ali zahtevaš še kaj drugega?« Lisica je modro povesila glavo, spodvila rep in migala z brki. Tonko jo je priganjal: »Nikar ne misli tako počasi! Poglej, Mikica komaj prenaša bolečine. Poskušaj biti enkrat dobra!« »To mi gre zelo težko od rok, da ne rečem od nog. Nisem rojena za dobroto. Vem pa, kako je, če žival kaj boli. Oprostite, koruzno punčko.« Sladko je dodala: »Obvestite me tudi takrat, kadar se bo kakšen pes potepel v gozd. Zbrala bom vse sorodnike, pa ga bomo napadli in pregnali.« Potem so ji misli preskočile k Mikici: »No, kje imate nosila?« »Kakšna nosila?« so zinili otroci. »Moj hrbet je resda mehak in prijeten za jahanje, ampak uboga mala punčka se me ne more držati.« Otroci so povesili glave, ne vedoč, kaj bi. Potem se je Tinko drznil in vprašal: »Lisičica, ali bi bila dovolj močna, da nas vse odneseš na svojem hrbtu?« »Seveda! Kdo pa more dvomiti o moji moči? Potipajte mišice na nogah. Pa tudi sestradana nisem. Kar dobro sem se gostila zadnje čase, da ne govorim kje.« »Kaj misliš, kako naj čim bolje namestimo bolnico na tvoj hrbet?« je previdno tipal Tonko. »Mislim, da bi večja punčka sedla spredaj in manjša bi položila glavo v njeno naročje. Zadaj pa bi sedel večji deček in držal tole koruzno otroče za noge.« »Kam pa naj zlezem jaz?« se je čutil izrinjenega Tinko. Lisica je takoj uganila, kako stojijo stvari. Posmehnila se je pod svojimi negovanimi brki in rekla: »Popolnoma te razumem, fantič. Droben si in nežen, najbolje bo, da mi zlezeš za vrat, se oprimeš lepe dlake in mi kažeš pot.« »Ne vemo, kje je ambulanta Arnika na Bukovem hribu.« »Ali se ne reče na Bukovem bregu?« se je izprsila botra lisica. »Ja, ja, tako se reče!« so zavpili vsi hkrati. »Kdo pa vam je povedal?« je bila poklicno radovedna lisica. »Slišali smo. No, sova nam je povedala.« »Ah, sova,« je malomarno zamahnila z repom. »Dobro vem, kje je Arnika na Bukovem bregu. Zdravnica velikanka je tudi meni že pomagala.« »Potem sta prijateljici?« se je razveselila Moka. »No, tega ravno ne bi mogla trditi. Pomagala mi je... kaj bi vam pravila nevšečnosti...« Otroci so si lahko predstavljali, kaj je bilo, a zdaj to res ni bilo pomembno. Moka se je lisice oklenila okrog vratu, jo pobožala po licu in poljubila na smrček: »Lisica, rešila boš Mikico in nas, a veš to?« Lisica se je dobrohotno prihulila k tlom, čim niže je mogla. Joj, kako je bila uslužna! Najprej so naložili na hrbet pridušeno stokajočo Mikico, nato pa zajahali še ostali, kot je določila Zvitorepka. Mikica je zaprosila: »Zrno iz moje rame... Na tleh je, mislim. Poglej te.« »Sem ga že spravil v žep,« je zatrdil Tinko in punčka se je bledo nasmehnila. Dobro ji je delo, da je mislil nanjo. »No vidiš,« je fantiča zbodla lisica, »če me že ne boš vodil, boš zrno nesel. Lahko gremo? Dobro se držite!« Potem se je počasi, z vsemi štirimi hkrati — le kako je zmogla? — dvignila in se v enakomernem teku pognala po gozdu, da so otroci občutili le lahno zibanje. Zdelo se jim je, kot da sanjajo. V primeri z zajci je naravnost plavala po gozdu. Bila je neprecenljiva. Poleg tega ni prav nič ropotala, šklepetala, hrumela kot vozila po mestu. Tekla je mehko, enakomerno, naj je bilo navkreber ali navzdol in še pred večerom so na jasi zagledali samotno, majhno hišo. Lisica je obstala. »Tako, pa smo prispeli.« »Nas boš počakala, da nas poneseš tudi nazaj? Lepo prosimo!« »Seveda bom počakala. Vi pa poskusite izmakniti kakšno kost. Veste, za čakanje jo potrebujem,« se je hitro izgovorila. Mikica se je prestrašeno oglasila: »Lisičica, pa me menda ne boš kar tule odložila? Kako pa me bosta dečka s sestrico odnesla do hišnega praga?« Lisica je mencala in mendrala in ni vedela, kaj bi. »Vem, vem, malce strah te je,« se je oglasil Tonko. »Lej, saj te bom jaz branil, če te kdo napade.« Živalca ga je pogledala in se otožno nasmehnila: »Spomnil si me na muho, ki je sedela volu med rogmi in se hvalila —Mi orjemo!« Tonko je bil užaljen: »Misliš, da se ne bi znal potegniti zate?« »Dobro,« je popustila lisica, »pritihotapila se bom zadaj do hiše — ob steni boste pa že nekako zmogli. Počakala vas bom v gozdu. Ko bom videla, da ste prišli iz hiše, bom hitro pritekla. Velja?« »Velja,« so pritrdili otroci in bili pripravljeni sprejeti vsak pogoj. Lisica se je med grmičjem in visoko travo napol čepe plazila proti hiši. Otroci so se bali, da jih bodo vejice pometle na tla. Ob steni je legla, prav prihulila se je k tlom. Otroci so razjahali in dvignili tudi Mikico. Potem je Zvitorepka kot puščica švignila v gozd. »Neskončno je pogumna,« jo je pohvalil Tinko. Tonko je bratca napak razumel in se je postavil za žival: »Ne norčuj se! če ni pogumna, je pa dobra. Kdo bi nas tako hitro in varno prinesel sem?« »Že prav!« je odsekal mlajši in se odločno napotil proti vratom. Toda kljuka je bila tako visoko, da je nikakor ni mogel doseči. Potem se je spomnil sovine šole: urno je splezal po vrtnici, skočil na okensko polico pa nestrpno in hkrati prestrašeno pobutal po šipi. Iz notranjosti se je zaslišal zaskrbljen, utrujen ženski glas: »Kako pa to — saj je bilo čisto jasno, zdaj pa dež škropota po oknu. Moram pogledati, kaj se dogaja.« Vrata so se odprla in Tinko je — hopla! — skočil z vrtnice ženi velikanki naravnost v naročje. »Kako sem se ustrašila! Od kdaj pa padajo koruzni storži z oblakov?« Vzela je koruznega dečka v dlan in ga pobožala po glavici. Tinko je dvignil roke, jih sklenil in rekel: »Teta, nisem navadna koruza, ime mi je Tinko. Z mano je tudi bratec Tonko in prijateljica Moka. Prinesli smo našo najmanjšo koruzno punčko Mikico.« »Mikico ste prinesli,« je zamišljeno ponovila žena. Nič ni slepomišila, takoj je vprašala: »Kaj pa se je zgodilo vaši Miki?« »Padla je z drevesa, ko se je učila hoditi po vejah.« »Hoditi po vejah?« je nejeverno ponovila žena. »Da, sova nas je učila, kako se z zavezanimi očmi hodi po drevju.« »Čuden primer,« je rekla zdravnica in takoj vprašala: »No in kaj se je zgodilo?« »Naši Miki je padlo iz rame koruzno zrno.« »Govori, prosim, razumljivo. Ne šali se z menoj.« »Saj se ne. Tudi ona je koruzni otrok kot jaz.« »Že razumem. In koruzno zrno ji je padlo iz rame, praviš.« »Da. In zdaj ne more premikati roke. Boli jo vse telo, ker je pač sestavljena iz koruznih zrnc. In vsa koruzna zrna so zdaj prestrašena, da bodo morda popadala iz nje.« »Kje pa imate vašo Mikico?« »Tu za zidom. Težko bi jo prinesli v hišo sami. Malce šibki smo.« »Kako ste jo pa prinesli do sem?« »Veste, naprosili smo veliko tovorno žival.« »Že razumem,« je rekla pametna žena in ni več spraševala. Zanjo sploh ni bilo važno, kdo je prinesel malo bolnico. »Sama bom šla ponjo,« je rekla. Stopila je dva koraka ob zidu pa dva koraka za vogal in že jo je našla. Rahlo si jo je položila na dlan in jo odnesla v hišo. Otroci so tekli za njo, splezali na stol pa na mizo, kjer je bilo polno stekleničk in lončkov in v vsaki so bile zdravilne kapljice in maže. Pod stropom je brlela petrolejka in žena jo je odvila, da je jasno razsvetlila notranjost. »Kaj boš pa naredila?« je vprašala Moka v skrbeh za bolno sestrico. »Počakaj in glej. Ti, večji deček - kako ti je ime?« »Tonko.« »Tonko, ti dobro opazuj moje delo in si čim več zapomni. Aha, že vidim, kje je izpadlo zrno, ampak...« »Kaj ampak?« je drhte vprašal Tinko, ki je imel Mikico vedno rajši. »Koruznega zrna ni. Kako naj ga pritrdim nazaj?« Tinku so lica od sreče zažarela: »Teta zdravnica, jaz sem prinesel koruzno zrno, tukaj v žepu ga imam. Poglej te!« Zdravnica je zadovoljno pokimala in vzela rdečkasto koruzico. »Tako, zdaj bo pa kmalu vse dobro.« V ranico je kanila medu in razložila otrokom. »To je dobro za rano. Očisti jo. Ko se bo med strdil, bo pomagal držati koruzno zrno.« »S čim pa zdaj mažeš rano?« je vprašal Tonko z zanimanjem.»To je mačja mast.« »Ali je res narejena iz mačke?« se je začudil in malce žal mu je bilo muce, ki je dala življenje zavoljo zdravilne masti. »Ne boj se, nisem je ubila,« je odgovarjala žena, kot bi brala misli. »Ta mačka mi je sama darovala mast. Poravnala sem ji obe tački, ki jih je polomil avto. Za zahvalo je rekla, naj takrat, ko bo umrla, vzamem njeno mast, da bom še drugim lahko ravnala ude in zdravila rane.« Tonko je bil zadovoljen. Gledal je, kako je z mačjo mastjo namazala zrno in ga skrbno vložila med ostala zrna. Potem je vzela nekaj nadvse tankega in začela rano zavijati. »Kaj pa je to?« »Saj vidiš, pajčevina. Ta je najboljša za obvezovanje. Ne pusti, da bi prišel prah do rane, in trdno povije. Zato imam toliko pajkov v hiši. Cele noči mi predejo tanke povoje.« Otrokom je naročila, naj Mika vsaj teden dni popolnoma miruje. »V sedmih dneh se zacelijo rane, če je telo zdravo.« Punčka je bila zdrava, to je zdravnica videla na njenem obrazu. Vendar jo je posebej opozorila: »Poslušaj, mala bolnica - zrno je podobno kosti, ni tako rahlo kot kite in meso, zato so potrebni trije tedni, da se dobro vraste. Priporočam ti, da toliko časa ne skačeš po drevju, si razumela?« »Da,« je ubogljivo dahnila Mikica, ki je ves čas trdo stiskala zobe, da ni niti enkrat zastokala. »Teta zdravnica, ali naj pridemo nazaj, če bo Mikico bolelo?« je zanimalo Tonka. »Ne bo je več bolelo. Kar lepo naj bo povita s pajčevino. Če se ta malce strga, boš pa ti, Tonko, ki si natanko gledal, kako sem jo obvezala, poiskal v gozdu novo pajčevino in povil ramo. Čez tri tedne pa le spet pridite, da bom videla, če se je lepo zaraslo.« »In še zato, da se bom kaj novega naučil,« se je postavil Tonko in se sam pri sebi srečno nasmehnil. Zdravnica mu je razumevajoče pritrdila: »Saj, saj, ne bi škodovalo, če bi tudi v gozdu znal kdo zdraviti.« »Kako pa ti bomo plačali?« je zaskrbelo Moko, ki se je spomnila, da sta Lenca in Miha vedno govorila, da je treba zdravnike včasih preplačati. Žena velikanka, zdravnica z Bukovega brega pa je odmahnila z roko: »S plačilom je pri meni tako - kdor ima več, da več; tisti, ki ima malo, da malo; kdor nima nič, pa ne da nič.« »Veš kaj, zdravnica,« ji je bila hvaležna Moka, »poleti ti bomo prinesli dišečih gozdnih jagod.« »O, to bo pa velikansko darilo,« se je razveselila žena. »Ali ne bo to preveč za vas?« Vprašujoče je gledala drobna koruzna bitja. »O ne,« je odvrnila Moka. »Nabrali jih bomo, zavili v zelene liste in prinesli čisto sveže. Za kosilo jih boš imela gotovo dovolj.« Zdravnica je obljubila, da si bo njihove jagode-velikanke gotovo prihranila za kosilo, potem pa vprašala: »Kako pa boste danes prišli do doma? Ste od daleč?« Tonko je zamomljal, kot bi imel cmok v ustih: »Ali je vseeno, če ti ne povemo?« »Popolnoma vseeno. Da bo le Mikica varno potovala.« »Kar tja jo položi, kjer si jo našla. Še bolje pa bi bilo, če jo lahko odneseš malce bliže gozda,« je olajšano čebljal deček in zamaknjeno opazoval njene velike spretne roke. Potem jo je potiho poprosil: »Ali mi dovoliš, da še kdaj pridem, čeprav ne bom bolan?« »Seveda!« se je razveselila ženica. »če me ne boš mogel doklicati, potem vzemi tisto plevko, ki je vedno na oknu, in poropotaj z njo po šipi. Najbolje bo, če prideš zjutraj, dopoldne kuham zdravila.« Žena velikanka je sredi poti med hišo in gozdom naredila v travi gnezdece, položila Mikico vanj, se poslovila in vrnila v svojo kočo. Kdo ve, kakšna zdravila bo tam varila in mešala. Pajki pa bodo predli povoje. Preden se je mrak zgostil v trdo temo, se je od gozda sem utrgala potuljena senca. Koruzni otroci so vedeli, da prihaja lisica, ki je tokrat za spremembo bila čudno dobra. Ni trajalo dolgo, ko so se na njenem hrbtu odzibali proti domu. Lisica jih je nosila varno, kot da bi že vnaprej dobila košaro kosti, in Mikica je po poti utonila v krepilno spanje. Doma so se tovorni živali prisrčno zahvalili, lisica pa... Ah, tudi lisice ne živijo samo od kokoši.