Višji prvi razred
| ← Kačji lasje | Višji prvi razred Koruzni punčki Neža Maurer |
Pomembnost koruznega zrna → |
| |||||||
Otroci so se naigrali in nasmučali po snegu, da jim je bilo kar prav, ko ga je nekega dne toplo sonce pričelo pobirati. Kapljalo je z drevja in tudi skozi strehe njihovih hišk je pronicala snežnica. To ni bilo prijetno, a otroci si s tem niso delali preglavic. V gozdu so nabrali nekaj velikih bršljanovih listov in z njimi prekrili postelje. »Vsaj te naj ostanejo suhe,« so želeli. Če ne bo šlo drugače, bodo zvečer zakurili peč in vse skupaj malce posušili. Pa tudi k ježevki lahko gredo. Odkar je Tonku naredila turban, so jo silno cenili. Jagod zdaj res še ni bilo, da bi ji nesli obljubljeno darilo. Drug razlog bo treba najti, če hočejo v suh brlog. »Kaj vaju ni sova učila odnosov med gozdnimi živalmi?« je napol poizvedoval napol pa se norčeval Tinko. »Tega nas je učila lisica — tedaj si bil pa zraven,« je vrnila Mikica. »A mislita, da sova še poučuje? Mogoče bi tudi naju vzela v šolo, kaj misliš, Tonko?« je fantiču preskočila misel v drug suh prostor. Tonko je moško pokimal, si popravil kačji turban in odločil: »Pojdimo jo poiskat. Tudi v njenem duplu bo bolj suho kot v naših hiškah. Pa še naučili se bomo kaj.« Prijeli so se za roke, pozabili na ježevko in šli po gozdu iskat učiteljico sovo. Iskali so kar dolgo — saj je gozd pozimi čisto drugačen kot poleti — ni zelenja ni listja. Tu in tam so še ležale zaplate snega. Dobro, da jim je Mihec naredil močne čevlje in mokrota otrok ni motila. Tako so pogumno capljali in klicali učiteljico sovo: »Halo, sova! Halo, sova! Oglasi se! Oglasi se! Huuu, sova, oglasi se!« Zvenelo je, kot bi si omislili gozdni telefon — sove pa nikjer. Vsi drugi ptiči so se oglašali. »Uh, smo neumni, saj sova vendar podnevi dremlje! Ponoči bi jo morali iskati,« se je domislila Moka. »To bo pa težko — ponoči pa mi spimo!« »Če je naju učila podnevi — jo bomo še zdaj preprosili. Samo odnehati ne smemo.« In spet so križarili po gozdu in klicali in hukali proti drevesnim duplom: »Halo, sova! Halo, velikooka gospa sova! Modroglava sova, kje si?« »Tako ne bo šlo. Začeti jo moramo na ves glas hvaliti, pa bo slišala,« je predlagal Tinko. »Sova, najmodrejša ptica našega gozda, kje je tvoj dom? Iščemo te! Željni smo tvojega znanja, učenosti. Tvoji ponižni učenci te iščejo. Ne pusti nas tavati v nevednosti, modra sova!« In res se je iz dupla velikega hrasta zaslišalo zaspano uhanje: »Huuuuuu, tukaj sem! Huuuu, tukaj sem! Kdo išče najbolj učeno ptico na svetu?« »Ali ste slišali?« je Tinko ponosno šepnil na ušesa svojim prijateljem. »Treba je hvaliti, kaj lepega povedati, pa gre. To velja pri ljudeh, pa tudi živali od vsega najraje slišijo hvalo.« »Kako sta vidva z bratcem nenadoma pametna!« je vzkliknila Moka in si svojeglavo vrgla belozlate lase na hrbet. Prvi spomladanski veter se je ujel vanje in jih kot zastavo nosil po zraku. Tonko je bil očaran in če ne bi imel svojega lepega turbana, bi bil Moki morda celo nevoščljiv. »Huuuu, kdo me išče, kje me išče? Ali je tisti, ki išče najbolj učeno ptico na svetu, zgrešil pot? Huuuuuu, tu sem, tuuuuu!« se je že čisto blizu oglašala sova. Hitro se je oglasila Moka, ki se je znala veleučeni gozdni učiteljici vselej najbolj prikupiti:
»Tukaj smo pred drevesom, velespoštovana, najbolj učena sova!« »Huuuu, kaj pa bi želeli, dragi moji otročički? Kakor vidim, vas je tokrat več,« se je sova grgraje razveselila ponižne druščine, ki se je globoko klanjala v znak spoštovanja. »Dvakrat toliko nas je,« je odgovorila Moka. »Gotovo imaš dovolj učenosti, da jo boš lahko nekaj podarila tudi koruznima dečkoma.« »Seveda,« je rekla sova, »v moji glavi je učenosti za štiri milijarde tujih glav. Vse koruzne otroke tega sveta lahko naučim dosti pametnih stvari, pa še mi je bo ostalo.« Otroci so si oddahnili. Že so se vzpenjali po bršljanu, ki je ovijal hrast, in se znašli pred veliko in temno sovjo duplino. »Huuuu, saj ste že tu! Lepo! Kaj bi želela mlada četa? Ali naj začnemo pri črki h ali pri črki u?« Pa se je Mikica znašla in pomodrovala: »Veš, učiteljica sova, midve sva že hodili v prvi razred. Mislim, da tega ne bi bilo treba ponavljati. Obe sva bili odlični.« »Kaj pa dečka?« Spet je odgovorila Mikica, ki je bila hitrejša in drznejša od sestre: »Draga sova, zima je bila dolga in z njo tudi zimski večeri. In tako sva midve s sestrico naučili dečka, kar si ti, ljuba učiteljica, prej naučila naju.« »Huuuu, a tako je to! Po kaj ste pa potem prišli? Zakaj ste me klicali, če znate vse, kar sem vas naučila?« Mikica je spet nabrusila jezik: »Ti veš, učena sova, da imajo človeški otroci v šoli več razredov, midve pa sva naredili šele prvega. Naša prijatelja iz vasi hodita ne vem že v kateri razred, v tretji ali trinajsti. Kaj če bi se zdaj pri tebi vpisali v drugi razred? Bi nas hotela poučevati?« »Drugi razred?« je glasno vprašala sova in nagnila glavo na desno stran. »Drugi razred, praviš?« je ponovila in se prestopila z leve na desno nogo. Nato je dvakrat zakrilila s perutmi, pokimala z glavo, pomigala z repom, da so se otroci kar zbali. Mikica je videla, da stvar še ni končana. »Ljuba sova, saj to vendar ni nič strašnega. Drugi razred je pač drugi razred, ker ni prvi. Ali ne bi mogli tudi mi hoditi v drugi razred in se potem malo postaviti, če bo kje treba?« Sova je nadvse prepričljivo odkimala in zažmirila z očmi, ki jim je nagajala dnevna svetloba: »Ne, to nikakor ni mogoče.« »Le zakaj ne?« so bili nesrečni otroci. »Zato.« »Veš, kako radi bi te imeli za učiteljico tudi v drugem razredu!« so poprosili vsi hkrati kot dogovorjeni. »Stopite tja k steni!« je ukazala modra gospa sova. Postavili so se ob steno sovje dupline in učiteljica je pomembno zravnala glavo in dvignila peruti. »Nič ne bo!« je rekla. »Vidve sta prav toliko veliki ali majhni, kot sta bili v prvem razredu. Niti za milimetrček, niti za debelino mojega peresa nista zrasli. Dečka najbrž tudi ne rasteta. Po kaj hočete potem v drugi razred? Človeški otroci vsako leto zrastejo za nekaj centimetrov po telesu in po pameti. Tako lahko gredo iz prvega v drugi razred, iz drugega v tretji in tako naprej.« Otroci so žalostno sklonili glavice in njihova koruzna telesca so zatrepetala v pridušenem joku. Torej ni dovolj, da postaneš pametnejši, biti moraš tudi večji? Doslej so svojo majhnost največkrat občutili kot posebno srečo, zdaj pa jim je nenadoma postalo zelo bridko pri srcu. Modra sova ni hotela prizadeti otrok in je hitro poskušala popraviti, kar je storila: »Ne bodite tako žalostni, saj se vendar lahko učimo tudi praktično delo.« »Kaj je to — praktično delo?« je vprašala Mikica in kanček upanja ji je zravnal glavico. »Kar smo se v prvem razredu naučili, bomo zdaj poskusili napraviti,« jim je dobrohotno razlagala. »Pa bo to drugi razred?« je zaskrbelo drobceno Miko. »Lahko rečeš, da je drugi razred, če ti je toliko do tega; še bolj pravilno pa je višji prvi razred. Višji je več kot drugi,« jim je razložila novo učenost. No, to so vsi dobro vedeli, da je višji več kot nižji, pa celo več kot srednji — niso pa vedeli, da je več kot drugi. Vseeno so bili takoj pripravljeni hoditi v višji prvi razred. »Kaj bomo pa počeli v višjem prvem razredu?« je resno zaskrbelo Moko. »Jutri zjutraj pridite, pa bomo začeli delati. Takoj boste spoznali, zakaj je pomemben višji prvi razred. Pridite, prosim, zgodaj, ko je še mračno, takrat se dosti bolje vidi,« je rekla sova in zaprla oči. To je pomenilo, da je obisk končan. Otroci so se spustili po zelenem bršljanu, ki ga je imela sova za moderno stopnišče, in se napotili proti domu. Niso vedeli, ali naj bodo srečni ali potrti. Še vedno so šolarji prvega razreda, pa čeprav bo to višji prvi razred. Kljub vsemu niso kar tako: Kateri človeški otrok pa je že obiskoval višji prvi razred? Jutro so pričakali oblečeni v praznične obleke. Pred sovino duplino so pritekli, ko je bil še mrak. Sova jih je veselo sprejela in rekla: »Začeli bomo s prvo uro višjega prvega razreda — očistili bomo mojo duplino.« Punčki sta se molče spogledali — a ker je bila to šola, sta tudi molče začeli delati. Stepali sta preprogo iz gozdnega mahu, z mize in stolov sta obrisali prah, dečka pa sta plezala po duplini, čistila stene in strop pajčevin, ki so prepredale vse temne kote. Ko so stanovanje pospravili, se je sovi zdelo, kot da je v imenitnem hotelu. »Oh, počutim se tako, kot se počutijo ljudje v letovišču — le da je tam toplo, pri meni pa ni. Zelo rada bi imela tudi peč.« »Peč?« je zinila Mikica. »Kaj pa misliš — da bi kurila sredi živega hrasta? Ne veš, da se lahko vname, ti pa boš ob stanovanje.« Sova je modro premislila in rekla: »Pozabite zdaj na peč. Pojdite k potoku in mi naberite kamenčkov, ribjih luskin, polževih hišic in še drugih svetlečih stvarc. Sicer pa — mislila sem na peč, ki greje brez ognja.« Stekli so k potoku in se prav kmalu vrnili veseli, oprtani do vrh glave. Lotili so se obzidavanja enega kota sovinega dupla. Preden so pretekli trije dnevi, je bil kot pod največjo hrastovo grčo obzidan. »Tu bo stala moja naprava za ogrevanje,« je rekla sova in kar trikrat pokimala. »Le kakšna bo ta naprava?« so se spraševali otroci in niso nič razumeli. Ta učenost je bila za njihove glave pretežka. Sova je razprostrla velika krila, odletela in se kmalu vrnila z nenavadno svetlo skrinjico, ki se je na soncu mavrično spreminjala in celo v mraku se je svetlikala. »Kaj neki bi to bilo?« so nemirno ugibali otroci, a razumeli so še manj. Kako naj bi uganili, da je to škatlica za nakit? Le čudili so se,da se tako blešči. Morda pa bo tudi grela kot njihov lonček, če pod njim zakurijo, da zažari? »Kaj bomo s tem napravili, učena sova?« je vprašala Mikica, ki ni nikoli mogla dolgo čakati. »To bleščečo lepoto boste napolnili s toploto,« je zamežikala sova in dvakrat stresla z glavo. S svojo modrostjo je otroke povsem zmedla. »Kam pa naj gremo ponjo?« so spraševali otroci. »Sonce je toplo, naše roke so tople, Lenčkin glas greje, tudi Mihčevi lasje... Ampak to je nekaj drugega...« »Rekla sem, da ste v višjem prvem razredu, zato sami razmišljajte. Najpomembnejše v življenju je, da se naučite misliti z lastno glavo. Dokler vam nič pametnega ne pade vanjo, ni treba, da pridete v šolo.« Sova je zaprla oči, zložila peruti in takoj zaspala. Bil je že visok dan. Otroci so stali pod hrastom in šlo jim je na jok. O čem pa naj razmišljajo? Stali so tako dolgo, da so jih zabolele noge, domislili pa se še vedno niso nič pametnega. Mimo je priletela njihova stara znanka črna vrana in s hreščečim glasom pobarala: »Kra, kra, kaj pa je z vami? Kaj ste tako oblačni, sivi in pusti kot jesensko jutro? Pomlad prihaja, ne vidite? Kaj molčite? Kra, kra, povejte že, kaj se je zgodilo? Saj sem vaša stara prijateljica. Punčki, se ne spomnita več, kako sva vaju s kolegico nesli na vrh hriba, pa se nobeni ni nič hudega zgodilo?« Moka se je opogumila in potožila vrani: »Pomisli, kaj nam je naročila učiteljica sova: Hoče, da ji za njeno hladno duplo prinesemo toploto. Toda toplota se sploh ne vidi, ni sestavljena iz zrnc, kapljic ali česa podobnega, kar lahko nabereš.« »Kra, kra, vse se bo uredilo,« je zakrakala prijateljica vrana srečna, da lahko pomaga žalostnim koruznim otrokom. »Pojdite z mano!« Punčki sta se zbali poleta na vraninem hrbtu: »Tetka vrana, kam pa nas boš ponesla?« »Kra, kra, ponesem vas na žico, po kateri se pretaka nevidna, nevarna toplota. Pri vseh vranah, da ne bi vi štirje ujeli kakšnega delčka skrivnostne moči in ga srečno prinesli vaši učiteljici sovi!« Vrana je razprostrla krila in počepnila, da sta se Mikica in Moka skobacali na njen hrbet. Dečka sta čakala, kaj bo. Črna prijateljica je punčki odložila na visok električni drog. Trdo sta se oprijeli bele skodelice, okrog katere je bila ovita žica, in drgetali od strahu. »Kako je visoko,« sta boječe pogledovali zdaj vrano zdaj na tla. »Kar privadita se višini. Jaz bom pa poletela še po vajina prija-teljčka. Kra, kra!« Bili sta čisto neznatni v primerjavi z velikanskimi drogovi. Če bi padli na tla, bi se koruzna zrnca gotovo razletela daleč naokrog. Trdno sta se držali, strah pa ju je držal za vrat. Precej časa sta samevali in mislili sta že, da ju je vrana pustila na cedilu. Tedaj sta zaslišali odrešujoče plahutanje kril in že sta bila na drogu tudi njuna prijatelja. »Ha, ha, ha,« se je smejal nagajivi Tinko, »lepo je bilo leteti z gozdnim aeroplanom!« »Kra, kra,« je rekla vrana in se namuznila. »Zdaj pa lepo in previdno po žicah sem in tja. Nekje se vas že prime kakšna iskrica za v sovji dom.« »Pa ni nevarno?« je vprašala Mikica in se zatresla, da so ji koruzni laski vstali pokonci. »Prav nič. Samo vsak po svoji žici morate stopicati. Drug drugega se ne smete dotakniti, da ne bo nesreče.« »To je noro!« se je zgrozila Moka in strah ji je gledal iz oči. »Ni tako hudo. Poglejte mene, kra, kra, kra,« je poletela in sedla na žico. S prve je poskočila na drugo, z druge na tretjo, pa na četrto, kot bi igrala kitaro. »Ali vidite, še vedno sem živa! Slabo bi bilo, če bi z eno nogo stopila na eno, z drugo pa na drugo žico. Ne vem zakaj, a zgodilo se je že, da je elektrika zaradi česa podobnega ubila človeka. Seveda bi lahko tudi vrano, če bi hotela hoditi po dveh žicah hkrati. Torej ne po dveh — samo po eni naenkrat!« »Celo ljudi je ubilo...« so se zmedli otroci. Vrana pa je mirno naročala: »Vse to povejte vaši veleučeni učiteljici sovi. No, zdaj pa brž nabiraj te!« »Kako naj nabiramo, ko pa nič ni?« je drhtela Mikica. »Z rokami božajte vsak svojo žico, morda se vas kaj prime.« Otroci so božali in cepetali po žicah, dokler ni Mikici zdrsnilo. Obvisela je na rokah nad tisto strahotno globino, kričala in se zvijala, da bi se nekako potegnila navzgor. Žica se je stresala, kot bi jo trgalo neurje. »Pomagajte! Pomagajte!« je vpila in jokala Mikica in se krčevito oklepala žice. Prijatelji so se oklepali belih skodelic na drogu in brez moči strmeli v najmanjšo. Kdo jo lahko reši? Prav takrat sta Lenca in Mihec gledala otroško televizijsko oddajo. Na ekranu je zaprasketalo, potem pa so se po njem razpasle široke črte. »Kako danes televizor nagaja! Le kaj je narobe?« Lenca je bila vraževerna: »Slabo znamenje! Bojim se, da se je otrokom kaj pripetilo. Kličejo naju.« »Saj si čisto zmešana,« je bilo Mihcu žal, da bi puščal oddajo. A motnje so bile vedno hujše, nazadnje se ni prav nič več videlo. Mihec je ugasil televizor, obula sta škornje in stekla v gozd. Zdaj se je strah po nevidni poti iz Lencinega srca preselil še v Mihčevo. Hišici sta našla prazni. Sledi drobnih stopinj so ju pripeljale do debelega hrasta z veliko duplino. V črni temi je z zaprtimi očmi sedela sova. Ko je zaslišala njune klice, se je nagnila naprej in ju očitajoče pogledala. »Sova, kje so koruzni otroci?« jo je Miha strogo vprašal. Sova je stresla z glavo, spet zaprla oči in se pomaknila nazaj v mračno notranjost. Strah in bojazen sta ju ohromila; brez misli sta stala pred hrastom, le roka je poiskala roko. Nekaj zelo nenavadnega se je zgodilo, da sova kar molči. Deklica se je naslonila na hrast in solze so tiho močile bršljan na deblu. Čas je tekel. Čez dolgo sta nad sabo zaslišala prelet prhutajočih kril. »Všššš, všššš,« vse niže in vse bliže. Že se je velika vrana spustila na najnižjo hrastovo vejo. In glej: z njenega hrbta je zlezla Mikica, se oklenila veje in vriskala: »Rešena sem! Slišiš, sova sovasta, ne bom se razbila, ne bom se ubila! Poslušaj me, sova!« Vrana je takoj odletela in kmalu prinesla Moko, nato pa drugega za drugim še oba dečka. Zakrakala je: »Tako, otroci, kra, kra, kra, naredila sem za vas največ, kar je v moji moči. Naprej pa sami uporabljajte možgane. Celi ste in zdravi, kra, kra. Upajmo, da bo toplote, ki ste jo nalovili po žicah, dovolj za sovino peč, ki greje brez drv, kra, kra!« »Hvala ti, dobra vrana!« je Moka strmela za črnim perjem, kajti vrana je že odletela. Lenca in Mihec nista prišla do sape. Poslušala sta vrano, otroke in se skrivala za hrastovo deblo. Moka se je zresnila in vprašala: »Kdo bo govoril s sovo?« Oglasil se je Tinko, čeprav je imel glasek od prestanega strahu za Mikico še ves zamolkel: »Najbolje bo, da govoriš ti. Tebe bo poslušala.« Tako je Moka vso stvar vzela v svoje roke. Iz dupline je primežikala sova — najbrž je že ves čas prisluškovala — in zahukala: »Huuuu, kako je, šolarji, ste prinesli toploto? Boste nadaljevali višji prvi razred?« Moka je zadržano odgovorila: »Smo, modra sova. Prinesli smo jo v svojih rokah.« »Huuu, potem pa jo dajte v peč, da bo zažarela in me grela.« Otroci so drug za drugim stopali po veji v duplo, ne da bi vedeli, kaj se bo zgodilo — če se bo sploh kaj. Položili so roke v svetlečo škatlo in čakali. Toda čudna zadeva je ostala hladna in otroci so začeli drgetati — ne od mraza pač pa od strahu. Sova je zategnila: »Huuuu, nič ne bo, otroci! Višji prvi odpade, drugega razreda pa ni. Ne morete nadaljevati, če niste znali prinesti niti malce toplote.« Pretresljivo Mikino ihtenje je priplavalo iz sovine dupline. Potem so se otroci drug za drugim spustili navzdol po bršljanu in popadali na tla kot zreli sadeži, kadar zapiha burja. Pristali so prav med velikimi škornji, ki so stali pod drevesom. »Kaj pa je to?« se je Mika ozrla navzgor in zaklicala: »Lenčka, pomagaj! Mihec, pomagaj! Sova nas je vrgla iz višjega prvega razreda, mi bi pa še tako radi hodili v šolo in se učili.« »Pa bi radi hodili prav k sovi? Saj je še kakšna druga pametna žival,« je bleknil Mihec, ker drugega ni vedel reči. Vse se je dogajalo prehitro, preveč nenavadno. »Sova pozna zakone gozda, najbolje ve, kakšne so živali, kako iščeš smer podnevi in kako se plaziš ponoči, pozna zdravilne rastline, ve, kateri kamni so zdravi, od katerih pa bolijo kosti. Prav k sovi bi radi hodili. A nismo ji znali ustreči.« »Pojdite nazaj in ji recite, da boste jutri prinesli toploto, če vas bo potem sprejela v višji prvi.« Tonko, ki je bil še najbolj pri moči, je urno splezal navzgor in zlagano sladko zategnil: »Draga, modra sova, ali velja, da ti jutri prinesem toploto? Danes so bile žice prazne, nismo mi krivi.« »Uh, uhuuuuhuuuu,« je zazehala sova, »spet me motiš v spanju. No, naj bo, pa mi jo prinesite jutri. Zebe me, uhuuuhu!« »Velja!« je obljubil Tonko in zdrsnil na tla. Pa se je takoj spet pognal navzgor po hlačah in jopici prav do Mihčevih ušes in zaskrbljeno vprašal: »Mihec, kako bomo pa prišli do nevidne toplote? Sova prav gotovo mnogo zna, a najbrž je tudi nora. Hoče, da bi ji bilo v duplu toplo.« »Nič ne skrbi, se bomo že znašli,« je odmahnil Miha z roko, kot bi podil muho. Od vseh skrbi, kar jih je bilo z otroki, je bila ta res ena manjših. »Doma imam baterijo.« »Kaj pa je spet to?« »Veš, Tonko, res si razumen in mnogo veš — a vsega ti ne morem kar z besedami en, dva, tri razložiti. Nekoč ti jo bom pokazal. Baterija sveti. In če sveti, bo tudi grela, vsaj to ubogo sovje telesce. Razumeš?« »Ne,« je odkimal Tonko. »Tudi mi ne razumemo,« so odkimali ostali trije. »Ne morem pomagati,« je vzdihnil Miha. »Jaz hodim letos že v peti razred. Znam sestaviti baterijo — razložiti pa ne znam.« »Morda bomo pa mi tudi kdaj hodili...« je vzdihnil Tonko. »Ne, nikoli ne bomo v petem ali sedmem razredu. Hodili bomo mogoče še v visoki prvi razred, a vsega se tam ne bomo naučili. Saj sova še sama marsičesa ne ve.« »Le prinesi tisto baterijo, da bo sovi malce ogrela srce in nas bo hotela naučiti vsaj tega, kar sama zna!« so vsi štirje uprli oči v Miha in v njih je bila želja, da bi obvladali vsaj gozd, če že velikega sveta ne bodo nikoli spoznali. »Velja!« je obljubil Miha in tudi Lenca je odločno prikimala. Vzela sta otroke v naročje, kajti ta dan so se že dovolj namučili. Odnesla sta jih do hišk, kot da bi bili še čisto nebogljeni — a so večino zime že preživeli sami. Tam so zakurili pečico, lizali ogromne bonbone, ki so jih dobili v dar, in se počasi pomirili. Velika otroka sta se zamišljena vračala skozi gozd. Lenca se je zaupljivo dotaknila fantove roke in vprašala: »Boš znal napraviti tisto pečico za sovo?« »Sam ne. Bom prosil učitelja fizike, rad nam pomaga.« Zavzdihnil je: »Sova je učena, a trmasta in brezobzirna, da jih takole pošlje lovit nekaj, kar še sama ne pozna...« Nenadoma je občutil, kako ga boli, kadar se morajo njegovi otroci sami spopasti z neusmiljenim svetom.