Pomlad (Janez Bilc)
← Na grobu nekega mladenča. | Pomlad. Prvenci Janez Bilc |
Zvonček in vijolica. → |
|
Zdrava velika noč, praznik veseli!
Serce človeško z veseljem navdaš;
Zopet so travniki vsi oživeli,
Rožicam tudi je prišel njih čas.
Vstal je zveličar in ž njim vsa narava,
Hribi, doline zelenkasti so;
Božja razlega po logu se slava:
Tice veselo mu pesem pojó.
Tam pa pri cerkvi, kjer mertvih je njiva,
Rože še najbolj prijetno cvetó;
Tamkaj žemljica prijatla pokriva,
Bleda ga vzela je smert sè sebó.
Glej na gomili njegovi mladenča —
Solze preliva, pred križem kleči;
Tiho prijatelju posteljo venča,
V hladno zemljico cvetlice sadi.
Joče in toži: „Tud rože so spale
Mertve pod belo odejo zemljé;
Solnce prigrelo in zopet so vstále,
Rože spet vidim, — prijatla pa ne.“