Zvonček in vijolica.
← Pomlad (Janez Bilc) | Zvonček in vijolica. Prvenci Janez Bilc |
Vinska terta. → |
|
Ko pomlad se bliža vesela,
Človeško se dviga sercé,
Raduje narava se cela; —
O, kaj bi rad’vala se ne!
Le sterme goré se solzijo,
Njih solze studenci lové,
Studenci se dalje dervijo,
Ker rekam v naročje hité.
In mlačni vetriči pihljajo
In zibljejo listje mlado;
Po vejčicah tice skakljajo
In stvarniku himne pojó.
Med travo se vijolica skriva
In zvončeku toži skerbi,
Da ne bi ji doba goljfiva
Že v sušcu prikrajšala dni.
Pa zvonček priklone glavico,
Z vijolico drago kramljá;
Ponižno tolaži sestrico,
Ji take besede šeptá:
„Ne boj se, sestrica premila!
Glej, kdor nas iz spanja budi,
Da slana ne bo nas vmorila,
Očetovsko za nas skerbi.“