Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 895:
Jerica ji je verjela in se je potolažila. Škrlatica pa je še pripovedovala o divjemu možu Prisanku. Da, čuden mož je in močan, da z eno roko izruje najvišjo bukev. V lepem prijateljstvu sta živela nekoč Prisanek in Škrlatica. Vila je hodila vedno in vedno tja v dolino, pa je pomagala ljudem, ki so jo klicali v svojih silah in potrebah. Vse jim je storila; pomagala jim je na polju in doma; pomagala je ubožnim in bolnim. A to je jezilo divjega moža. Vedno in vedno ji je govoril, da jo ljudje izkoriščajo in jo kličejo na pomoč tudi tedaj, ko bi jim ne bilo treba. A za hrbtom se ji posmehujejo, ker je tako milosrčna in dobra. In ljudje naposled niso hoteli več delati. Potuhnili so se, pa so poklicali k vsakemu delu Vilo Škrlatico. V svoji milosrčnosti je bila Vila tako kratkovidna, da ni opazila tega. Pa je napravila ljudem vse ... To je divjega moža tako razjezilo, da je prihrumel v svoji jezi k njej. Vse ji je povedal, vse o potuhnjenih ljudeh, ki se norčujejo v vasi iz Vile Škrlatice. A Vila mu ni verjela in se mu je smejala ... Pa je udaril Prisanek z nogo ob tla, pa je rekel: "Ker si taka in ker si slepa, pa ti odpovem prijateljstvo. O, Vila Škrlatica! Visok zid postavim med tvojo in mojo lastjo in preko tega zida ne pride nihče. Niti ti, Vila Škrlatica! Kadar pride živa stvar skozi ta zid, takrat pridem k tebi. A prej gotovo ne, ker si tako lahkoverna in slepa! - Še enkrat je udaril mož z nogo ob tla, potem pa je šel razjarjen in jezen. In še tisti dan je ogradil svoje domovanje z visokim zidom.
Vila Škrlatica ga ni več videla. Pa tudi njej so se odprle tiste dni oči in je spoznala, kako so jo zlorabljali ljudje. Silna jeza jo je navdala in tisti dan je prisegla, da ne pomaga živemu človeku več. Zaprla se je v svoj dvorec in nič več ni hodila v dolino. Pa so jo klicali ljudje: "O, pridi, Vila Škrlatica! V sili smo in potrebi. Pomagaj nam!" - A Škrlatica jih ni slišala in od tistega dne ni pomagala nikomur več. Niti onemu, ki je bil v resnični potrebi. Tuintam je stopila k visokemu zidu in je zaklicala: "Oj, pridi, Prisanek! Lahko podreš zdaj svoj zid, ker ne maram več pomagati ljudem. Hudobni so ljudje in so me imeli za norca. Oj, Prisanek! Ali slišiš?" - A Prisanek je samo godrnjal za zidom. - "Še ni prišla živa stvar skozi zid. Hodi, Škrlatica, in me pusti pri miru!" - Tako je zavpil divji mož Prisanek in je odšel v svojo hišo.
Tudi danes je bila pri zidu in je poklicala Prisanka. - "Oj, Prisanek!" je zaklicala. "Mežnarčev Kekec in Tinka sta pri tebi. Iskala sem ju po gozdu in sem našla sled, ki drži naravnost v tvojo hišo. Oj, Prisanek! Izpusti ju, ker ju išče sestrica, ki je resnično dobra deklica. Ali slišiš? - Oj, Prisanek! Izpusti ju, pa ju izroči meni!"
"Hm, kaj kričiš spet?" je zagodrnjal mož onkraj zidovja. "Daj mi že enkrat mir! Da, pri meni sta Kekec in Tinka! Izpustim ju, kadar se meni poljubi ... Ni še šla živa stvar skozi moj zid. Zato nočem imeti opravka s tabo, Vila Škrlatica!" - Mož je zagodrnjal še nekaj, potem pa je odšel v svoje domovanje ...
To in še mnogo drugega je pripovedovala Vila Škrlatica Jerici. In Jerica jo je poslušala in se je čudila. Pa jo je skrbelo, kaj bo s Kekcem in malo Tinko. O, za Kekca se ni bala. Prepričana je bila, da Kekec ni žalosten in potrt. Hm, nemara sedi lepo v hiši divjega moža in piska na piščalko svoje najlepše pesmi. Pa še mari mu ni divjega moža, ki godrnja tam za mizi in ga grdo gleda. Za Kekca se Jerica ni bala: bala se je samo za ubogo Tinko. Gotovo joče ubožica in kliče mamico na pomoč. Še v sanjah joče in izteza svoje male ročice ... Tako je mislila Jerica in je bridko vzdihnila.
Škrlatica jo je pogledala, pa je vedela, zakaj Jerica zdihuje. - "Pojdiva!" je rekla po jedi. "Greva v zeleni gaj in odtam do zidovja, ki obdaja Prisankovo domovanje. Pokažem ti vse, in nemara se mi posreči zdaj, da omečim divjega moža."
In šli sta. Po lepi poti sta šli, po mehkem mahu skozi senčnati log. Solnce je stalo tik nad belimi snežniki in njegovi zadnji žarki so poljubljali tiho zagorsko dolinico. Od vsepovsod so se oglašali glasni ptiči in so peli svojo veselo, drobolečo večernico. Lahek veter je pošumeval med zelenim listjem, da je drhtelo in pelo s tihim glasom. Prijeten, sladek vonj se je razlival po vsem logu. Saj so rasli na vsaki trati gosti grmi rdečega ravšja in ob potu so bili vsepovsod nasejani gorski nageljni in so dehteli, dehteli ...
Škrlatica in Jerica sta molčali vso pot. Iz loga sta prišli na beli prod in do šumečega gorskega potoka, ki se je penil med kamenjem in skalovjem. Preko ozke brvi sta šli čez potok in sta zavili v gosto rušje, ki se je širilo onkraj proda prav do snežišča pod belimi stenami. In kar hipoma sta stali pred visokim, visokim, kamenitim zidom in nista mogli naprej.
"Ali vidiš?" je izpregovorila Vila Škrlatica. "To je Prisankov zid, in preko tega zida ne pride nihče. Niti jaz, ki sem Vila. Onkraj tega zida stoji Prisankovo domovanje. Tam sta Kekec in Tinka ... Še enkrat pokličem Prisanka in ga poprosim za tvojega bratca in sestrico. Toda ti ne smeš ostati tukaj, zakaj Prisanke zavoha takoj človeka. Pa ga ne bo in naj ga kličem še tako."
Jerica se je odstranila molče. Šla je ob zidu daleč, daleč. Šele tam ob snežišču se je ustavila. Sedla je na kamen, pa je mislila na Kekca in Tinko. Na mačeho je mislila, ki zdaj doma zdihuje in joče po izgubljenih otrokih. In Jerici je postalo v srcu hudo, tako hudo, da so ji stopile solze v oči. O, kako naj reši Kekca in Tinko? Kako naj ju privede domov in kako naj razveseli ubogo mačeho? O, kako? Ko pa niti Vila Škrlatica ne more pomagati?
Jerica je vzdihnila in je povesila glavo. A hipoma je vstala, pa je jela poslušati. Preko visokega zida so se oglasili neki čudni glasovi. Ti glasovi so prihajali vedno razločnejši in so se vedno bolj bližali. Že je razločila piskanje piščalke. Že je spoznala veseli glas, ki je prepeval radostno pesem:
<poem>
"Pastirček na gore gre,
poje gredé,
vriska po gorah tam:
holadijé ..."
</poem>
"Kekec!" je zavpila Jerica na ves glas. "Ali me slišiš, oj, Kekec?" - Glas onkraj zida je utihnil, toda samo za trenutek: zakaj že v naslednjem hipu je Kekec zavpil preko zida: "Hoho - slišim, slišim ... Pa kdo me kliče?"
"Jerica sem, Jerica!" je odgovorila deklica vsa vesela. "Kako se ti godi, Kekec? Kaj dela Tinka? Povej mi brž, Kekec, povej mi brž!"
Kekec se je zasmejal onkraj zida. "Kako se mi godi? I, nu - divje koze pasem pri Prisanku. A divje koze so zverjad, ti rečem, Jerica! O, naša Keza je res prav pohlevna stvar. Nikoli več je ne bom zmerjal, nikoli več ... Tri koze so mi ušle danes, sam Bog ve, kam. Pa bom moral služiti Prisanku pet dni. Dva zato, ker sem ga dvakrat prav hudo premikastil; tri zato, ker sem mu izgubil tri koze ... O, to bo robantil v hiši! Pa se ga ne bojim, naká, ne bojim se ga. Le naj poizkusi! Pa prasnem spet vanj in ga premikastim ..."
In Kekec se je zasmejal vnovič. Jerica pa je v svojem strahu kar sklepala z rokami. A Kekec je nadaljeval: "Ni mi hudo drugače. Veš, Prisanek zna skuhati dobre žgančke, da le kaj! Pa mi je dobro ... Lepo pretolčem teh pet dni pri njem, a potem se vrnem s Tinko domov. Da ne pride še več dni zraven, za to bom že poskrbel. Saj sem Kekec, a Kekcu je mogoče vse. Še celo divjega moža sem zmikastil, pa bi se bal? Naka ... Veš, Jerica, Tinka si je zvinila nogo. Zato ne more domov. A Prisanek jo ozdravi. Saj je rekel davi tako. Na postelji leži, a poleg nje bela mucika. In mucika mijavkca in Tinka se smeje, pa ji je dobro ... A ti, Jerica, kaj delaš tu? Kaj nisi šla čez gore k teti Nežari? Ha, Jerica?"
"Iskala sem vaju, o, ves dan iskala," je odgovarjala jerica. "Pa sem zašla k Vili Škrlatici in sem zdaj pri njej. O, Kekec! Zakaj me nista počakala na senožeti, kakor sem ti naročila? Pa bi ne bilo te žalosti in bridkosti ... Divji mož bo vaju obdržal za vedno za tem zidovjem. Saj je rekla Vila Škrlatica, da divji mož tako dolgo ne podre zidovja, dokler ne pride živa stvar skozenj!"
"Hm, da," je rekel Kekec. "Živa stvar, praviš, Kerica? Ne boj se! Če se drugi ne bo splazil skozi zid, se bo pa Kekec gotovo, o, gotovo! Le meni verjemi! - Toda beži, Jerica! Prisanek prihaja - beži, Jerica ..."
Jerica se je potuhnila, pa je naglo hitela skozi rušje. Tam doli se je ustavila, pa je poslušala. A nič več ni slišala Kekčevega glasu. Globoka tišina je ležala po gorskem svetu. Vrhovi orjaških snežnikov so goreli vseokrog v večerni zarji. Mrak je legal na ozko dolinico in mir, večerni mir, se je smehljal povsod, kamor je pogledalo oko ... Jerica je gledala še vedno na visoki zid, kakor da bi čakala, kdaj se prikaže vrhu njega Kekec. A Kekca ni bilo. Samo Vila Škrlatica je prišla k njej in jo je prijela za roko.
"Pojdiva domov!" je rekla in se je nasmehnila. "Dolgo sem klicala Prisanka: a ni se oglasil. Niti njegovega godrnjanja nisem slišala ... Pa to ne dene nič. Le bodi brez skrbi, Jerica!"
Jerica se ji je nasmehljala, pa ji je povedala vse, kar ji je ravnokar pravil Kekec. - "Ali vidiš?" je dejala Škrlatica. "Saj sem ti rekla, da ne bo nič hudega. Lepo odpase Kekec svojih pet dni in v tem času se ozdravi Tinki noga. Pa ju tedaj Prisanek izpusti in vrnete se lepo domov ..."
"Da, Kekec in Tinka se vrneta domov," je zavzdihnila Jerica žalostno. "A jaz ne smem domov, ker me je zapodila mačeha od hiše ... A rada bi bila doma. Saj počiva tam blizu mamica. V grobu počiva in je sama, tako sama ... Pa niti rožic ji ne bo sadil nihče več na grobek, ker mene ne bo več doma ..."
In Jerici je postalo v srcu tako hudo, da je na glas zajokala. A Vila jo je pričela božati po laseh in jo je tolažila z lepimi besedami. Za roko jo je držala in jo je vedla skozi rušje. Preko brvi jo je vedla v samotni dehteči log, kjer se je svetlil sredi večernega mraka njen krasni dvorec ...
| |||