Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama

dodanih 7.826 zlogov ,  pred 6 leti
 
In Jerici je postalo v srcu tako hudo, da je na glas zajokala. A Vila jo je pričela božati po laseh in jo je tolažila z lepimi besedami. Za roko jo je držala in jo je vedla skozi rušje. Preko brvi jo je vedla v samotni dehteči log, kjer se je svetlil sredi večernega mraka njen krasni dvorec ...
 
==11.===
 
Kekec se je postavil kraj lesene lese in je gledal, kako so se zgrinjale divje koze po staji. Že so polegale po rosni travi, ko je prišel Prisanek. - "Dober večer, stric Prisanek!" ga je pozdravil Kekec. "Lepo sem jih prignal domov. Prav pridno so se ves dan pasle. Hm, zadovoljen bi bil z njimi, da ni bilo onih treh preklicanih nebodijihtreba. A kaj bi se zdaj jezil? Saj ne pomaga prav nič. Iščite, stric Prisanek, tiste tri nebodijihtrebnice, iščite! Kaj morem za to? Ušle so mi, vam rečem, stric Prisanek, tiste tri nebodijihtrebnice so mi ušle. Kar poskočile so - irk! In bilo jih ni nikjer več ... To vam povem že zdaj, stric Prisanek. Vem, da ne bo zamere."
 
Kekec je zasadil palico v zemljo in je prekrižal roke na prsih. Pa je čakal, da zarohni Prisanek in ga zgrabi, ker je izgubil tri koze. A Prisanek ga je samo pogledal in je odvrnil prav mirno: "Hm, že prav! Boš pa pasel tri dni več!" - Pričel je naglo preštevati svoje koze. Ko jih je preštel, je zaprl leso in se je napotil proti hiši. Kekec je stopal za njim in se je čudil na vso moč, da ga ni divji mož prav nič oštel. Šla sta ob visokem zidu in tedaj je šinila Kekcu v glavo lepa misel, da se je kar namuznil. - "Stric Prisanek!" je rekel kar nenadoma in je pokazal z roko na zid. "Ali je res, da podrete ta visoki zid, kakor hitro pride živa stvar skozenj? Ali je res? Glejte, na vasi pripovedujejo tako ljudje. Pa jim ne verjamem ..."
 
"Res je, res!" je odgovoril Prisanek. "Tako sem prisegel pred sto leti in svoje prisege ne prelomim nikdar. Pa čemu vprašuješ, paglavec? Kaj misliš, da se boš splazil ti skozi zid? Hehe, Kekec, hehe!"
 
Prisanek se je posmejal na glas. A Kekec ga je pogledal od strani in se je še enkrat namuznil. Glej ga no - Prisanka! Pa še ne pozna Kekeca, resnično ga ne pozna. Če bi ga poznal, bi se zdaj ne smejal tako glasno. A Kekec mu že pokaže svojo prevejanost in navihanost. Pa bo strmel Prisanek, tako bo strmel, da bo pozabil smejati se ... In Kekec se je zasmejal sam pri sebi. Hipoma je obstal in je pokazal na kamenček, ki je bil vzidan v zid in se je svetil, kakor bi bil zlat. - "Oj, stric Prisanek!" je zaklical Kekec in se je sklonil h kamenčku, da bi ga iztrgal iz zida. A kamenček se ni ganil. "Glejte, zlat kamenček v zidu! Dajte ga meni, da si kupim na semnju citre! Oj, stric Prisanek! Lepo vas prosim ..."
 
"Saj to ni zlato!" je odgovoril Prisanek. A vendar je iztrgal iz zida tisti lepi kamenček in ga je dal Kekcu. "To ni zlato, to je samo navaden kamen, ki se sveti samo od zunaj. Na, tu ga imaš! A koristil ti ne bo prav nič!"
 
"Hvala lepa, stric Prisanek!" je rekel Kekec in se je pričel spet muzati. In muzal se je prav do kamenite hiše. Vrgel je torbo na stol in je prislonil k zidu svojo dolgo palico. Stopil je v sobico k Tinki, ki je sedela na postelji in se je še vedno igrala z belo muciko. Njen obrazek ni bil več bled, ampak rdeč. - "No, Tinkara, ali te je pojedel Prisanek?" jo je nagovoril Kekec. "Povej mi lepo in naravnost: ali te je tepel? Ali te je pogledal samo enkrat grdo? Ha, Tinkara? - Kar hitro povej, ker sem mu obljubil, da ga zmikastim, če bo grdo ravnal s tabo!"
 
"Oj, ne" je odgovorila Tinka. "Veš, lepo je govoril z mano in z muciko, da sem se mu morala smejati. Pa tudi mucika je mijavckala ... In dobre in sladke reči mi je dal, da sem jih jedla ... Veš, Kekec, saj ni hudoben in grd. Že mi je skoro ozdravil nogo. Kar nič me ne boli več; samo stopiti še ne morem nanjo. Oj, Kekec, kar pusti strica Prisanka pri miru. Pa ne smeš ga več mikastiti."
 
Kekec se je čudil, pa ni mogel verjeti. Z glavo je majal, pa je gledal Tinko. A tedaj je stopil Prisanek v sobico. Kar z rokami je prijel malo Tinko in jo je dvignil. - "Jest gremo, Tinčica!" je govoril prav sladko. "Pripravil sem mlekca zate in dobrih mlincev. Da boš vesela, Tinčica!" - In Tinka se je nasmejala in se ni prav nič bala Prisanka. In kako tudi? Saj sej je igral Prisanek ves dan z njo in ji je govoril prijazne stvari. Pa še celo dobrih sladkarij ji je prinesel, da se je mala Tinka malo posladkala in oblizala. Pa se ga naj zato boji?
 
Kekec se je še vedno čudil in je zmajeval z glavo. Ker nič več ni poznal sestrice, ki je prej že jokala, če ji je kdo pokazal samo prst. Glej jo no - Tinkaro! Pa se ne boji Prisanka. A davi se je kar drla samega strahu, ker je morala sedeti s Prisankom za mizo. A zdaj pa pusti, da jo nese divji mož k mizi in se še celo smeje. Čudno, čudno ... Kekec je šel za njima. Pa tudi mucika je šla za njima in je mijavckala vso pot. Kekec je molčal, ko je otepal rumene žgančke. Zamislil se je bil v svoje misli in le tupatam je pogledal na Prisanak in se je namuznil. Tinka je jedla svoje sladke mlince in je pila belo mlekce. Prisanek pa je govoril prijazne besede in jo je dražil, da se je morala mala Tinka tupatma zasmejati.
 
Ko se je stemnilo, so šli spat. Kekec se je spet zavil v debelo odejo in je legel tam v kotu kar po tleh. Tinka je ležala lepo na svoji posteljici. A Prisanek se je premetaval zunaj v veliki izbi po pógradu. Pa je ječal, bridko ječal, ker ni mogel zaspati. Njegovo ječanje sta slišala tudi bratec in sestrica v sosedni sobici, pa nista mogla zaspati. - "Ali slišiš, Kekec?" je vprašala Tinka potihoma. "Ali slišiš, kako ječi zunaj Prisanek? Pa zakaj ječi tako?"
 
"Kaj jaz vem!2 je odvrnil Kekec in je zazdehal obenem. "Mogoče ga tlači môra. Môra je pa huda in strašna. Na nogah ima velike copate in hodi - vsk - vsk ... Pa tlači zdaj Prisanka in tudi sinoči ga je tlačila, ker je ječal tako glasno. O, slišal sem ga, pa tudi hudo môro sem slišal, ko je šla po izbi - vsk - vsk ..."
 
"Ovbe, Kekek!" se je prestrašila Tinka. "Kaj govoriš o hudi môri? O, molči, molči, Kekec, da ne pride tudi k nama! - Veš, Kekec, piščalko imaš in znaš lepo piskati nanjo. Kar zapiskaj lepo pesem! Slišala jo bo huda môra, pa bo kar zbežala. O, huda môra ne more slišati lepih pesmi. Ušesa jo bolé: zato pa zbeži, če sliši lepo pesem ... Zapiskaj, Kekec, zapiskaj lepo pesem na piščalko!"
 
"Hi-hi," se je posmejal Kekec. A vendar je vzel iz žepa piščalko in je pričel piskati. Tisto pesem je piskal o Vili Škrlatici, tisto pesem, ki je bila tako lepa, da je človek kar strmel. Potihoma je piskal Kekec, o, tako milo piskal, da je človek pozabil na vse in je poslušal, samo poslušal ... Ko je Kekec odpiskal pesem, je poslušal še dolgo, če bi pričel Prisanek spet stokati. A slišal ni nobenega glasu in bil je prepričan, da je Prisanek že zaspal. Poklical je Tinko, a tudi Tinka je že spala. Kekec se je zasmejal. Zavil se je v tesno odejo, pa je zaspal, kot bi trenil ...
 
Zjutraj pa je vprašal Kekec Prisanka: "Ali slišite, stric Prisanek? Zakaj pa ječite tako ponoči? Ali hodi k vam huda môra? Povejte mi, stric Prisanek!"
 
Prisanek pa je odgovoril: "O, ne tlači me huda môra. Samo težke sanje imam in v sanjah ječim, da je strah. Hm, nerodno mi je, ker spim tako slabo ... A nocoj sem spal prav dobro. Pokaži mi tisto piščalko, ki si nanjo piskal sinoči! Veš, nekaj časa sem te poslušal sinoči. A potem sem kar zaspal in sem spal tako lepo kot še nikoli. Vsak večer mi boš moral zdaj piskati, ti Kekec! To ti rečem že danes ... Pokaži mi piščalko!"
 
"O, kajpak! O, seveda! Da mi jo vzamete, stric Prisanek!" je odgovoril Kekec, ker se je zbal za svojo piščalko. Kar jopič je zapel, pa je stopil dva koraka nazaj. A Prisanek mu je prigovarjal toliko časa, da je naposled le pokazal piščalko. Mož jo je gledal nekaj časa, pa tudi zapiskal je nanjo. A kar hipoma je prijel Kekca za ramo in je rekel: "Ti, Kekec - ti mi boš prodal to piščalko. Zapiskam si nanjo vsak večer, pa bom lepo zaspal in ne bom stokal nič več. Kar hitro mi povej, koliko zahtevaš zanjo!"
676

urejanj