Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.031:
==12.==
Desetkrat je že stopil Prisanek na prag in je pogledal po solncu. Oj, hvala Bogu! Že je prešlo solnce sredino neba in že se je slišal Kekčev vriskajoči glas sem dol z visokih pečin. Prisanek se je globoko oddahnil in se ni več praskal za ušesom. Pa mu je bilo tudi resnično nerodno. Mala Tinka se je drla še vedno tam v sobici, tako grdo drla, da je še celo mucika zbežala od nje. Skrila se je mucika pod mizo; šapke si je umivala, pa niti mijavcknila ni več. Prisanek je bil resnično sit Tinkinega strašnega petja. A kaj si je hotel? Saj si ni znal pomagati, pa najsi je ugibal in ukrepal na vse strani. - "Samo Kekec me lahko še reši!" je dejal naposled sam sebi in je pričel hoditi gledat, kako visoko je že solnca. "Kekec je prevejanec in navihanec, pa ukroti to gagajočo kokoško. O, da bi bil že tukaj! Kar po ušesih me že ščiplje, tako se dere ta kokoška. - Resnično - takoj po kosilu spodim oba domov. In imel bom mir in mi ne bo treba poslušati tega stokanja ... Da bi bil Kekec že tu! A ta prismuknjeni maték zanalašč noče priti. Čakaj, navijem ti ušesa, da te bodo srbela deset let ...
A naposled je Kekec vendarle pritekel, na vso sapo pritekel. Obraz mu je bil rdeč in ves znojen. V roki je držal majhno škatlico, narejeno iz smrekovega lubja in je skakal z ene noge na drugo. Prisanek je iztegnil roko, da bi ga pograbil za uho. - "Kje si se potepal tako dolgo?" je dejal osorno in je pogledal grdo dečka. "Čakam te, čakam - pa te ni od nikoder. Ali ne slišiš, kako grdo se dere tvoja sestrica? Šment misli, da imam kamenita ušesa ..."
Kekec je zamahnil z roko. - "Naj joče!" se je nasmejal. "Samo, da je niste nabili, pa je dobro. Veste, Tinka mi pove vse in vi veste tudi, da znam dobro mikastiti. Zato le glejte, da je niste nabili ... A nekaj drugega, stric Prisanek, nekaj drugega! Pojdite z mano, stric Prisanek, pojdite z mano! Videli boste nekaj, česar še niste videli ... Pojdite z mano, stric Prisanek!"
In Kekec je prijel Prisanka kar za roko in ga je vlekel s sabo. Prisanek se je čudil, pa je mislil, da se je dogodilo kozam nekaj posebnega. A Kekec se je ustavil ob zidu, ravno tam, kjer je bil izluščil včeraj Prisanek tisti lepo kamenček. - "Stric Prisanek!" je izpregovoril Kekec in se je postavil moško pred Prisanka. "Včeraj ste mi dejali na ravno tem mestu, da ne pride živa stvar skozi vaš zid. Tako ste mi rekli in ste se mi še celo posmehovali. A jaz vas vprašam še enkrat, stric Prisanek: ali je res, da poderete ta zid, ako pride živa stvar skozenj? Dejte, stric Prisanek, povejte mi še enkrat, če je res?"
"Hm!" je odgovoril Prisanek in se je čudil na vso moč. "Res je ... Vili Škrlatici sem prisegel tako in svoje prisege se bom držal."
Kekec je kar poskočil in se je zasmejal. "Zdaj boste videli nekaj, stric Prisanek. Nekaj boste videli, kar zna napraviti samo Kekec. Samo glejte dobro, pa boste videli!" - In Kekec se je sklonil in je potegnil iz zida svojo dolgo palico. Prisanek ga je gledal in je strmel, pa si ni mogel razložiti, kaj hoče Kekec pravzaprav. A Kekec se je samo smejal in muzal. Previdno je odprl malo škatlico in jo je prislonil k luknjici v zidu.
"Ali vidite, stric Prisanek?" je vprašal Kekec in je pokazal na škatlico. Pa je prisanek zdaj videl: majhno miško je videl, ki je skočila iz škatlice in je zbežala naravnost v luknjico. - "Kaj hočeš, Kekec," je vprašal Prisanek in je pogledal grdo dečka, ker je mislil, da se norčuje z njim. "Pobič, pobič - pazi, da te ne zgrabim enkrat prav pošteno! Veš, roka me že srbi ..."
A Kekec ga je pograbil za roko in je pričel skakati, kakor da bi bil nor. - "O, stric Prisanek!" je vpil ves iz sebe. "Zdaj morate podreti ta zid. Zdaj ga morate podeti, ker je šla živa stvar skozenj ... Stric Prisanek, ravno zdaj-le je šla živa stvar skozi vaš zid ..."
Prisanek je gledal še vedno debelo, pa ni mogel umeti dečkovih besed. A Kekec se je pričel vrteti okrog njega in je vpil še glasneje: "Stric Prisanek, kaj gledate tako debelo? Saj je šla resnično živa stvar skozi zid ... Pa recite, če morete, da miška ni živa stvar! O, le recite! Ravno zdaj je stekla miška skozi vaš zid. Le pojdite pogledat na ono stran, pa boste videli, da priteče miška iz zida. Veste, s palico sem prevrtal vasš zid ravno tukaj, kjer ste izluščili včeraj tisti kamenček. O, zanalašč sem vas prosil, da mi ga podarite. Samo zato sem vas prosil, da ste ga izluščili in ste napravili v zid precej veliko luknjico. Pa sem vrtal prej-le, prav lahko sem izvrtal luknjo skozi ves zid. Miško sem ujel in sem jo spustil v luknjo. Pa je šla misška skozi zid - živa stvar je šla skozi zid ... O, le recite mi zdaj, da ni res! Le recite, da miška ni živa stvar! Hehe, stric Prisanek, če morete, če morete ..."
Zdaj je prasnil Prisanek v glasen smeh. Kar z rokami se je tolkel po kolenih, tako se je smejal. Zgrabil je Kekeca in ga je dvignil visoko v zrak. - "Prevejanec si ti, Kekec!" je govoril in se je smejal. "Kdo bi si mislil, da si tako velik prevejanec?" Pa bom moral zdaj podreti zid, zaradi tebe ga bom moral podreti ... Smejala se bo Škrlatica. Zdaj bom moral postati spet njen prijatelj. Ti šment, ti Kekec! Pa da se ti je zasvetilo kaj takega v glavi! Da si mi moral napraviti to!"
Smejala sta se oba, na ves glas sta se smejala. - "Takoj grem k Škrlatici, takoj ji grem povedat!" je dejal Prisanek in je stekel proti svoji hiši. Pa je še celo pozabil, da bi postavil Kekca na tla. Kar na roki ga je nesel vso pot. V hiši pa je pograbil tudi jokajočo Tinko in tako je nesel oba preko proda, preko šumečega gorskega potoka in skozi rušje. Delal je velike korake in kar hipoma je stal pred belim dvorcem Vile Škrlatice. A ni se obotavljal niti za trenutek. Naglo je prestopil prag in je šel naravnost v krasno, bleščečo sobo. - "Dober dan, Škrlatica!" je pozdravil in se je obenem na vse glas zasmejal.
Škrlatica in Jerica sta ravno sedeli za mizo pri kosilu. Tako sta se začudili, da sta kar položili žlici na mizo in sta strmeli. Tinka je zagledala Jerico in je zavpila v svojem veselju. Pričela je brcati na vse strani, da jo je moral Prisanek postaviti na tla. In Tinka je švedrala naravnost k mizi do Jerice. Kar oklenila se je je in je govorila v eni sapi: "O, Jerica - o, Jerica! Pa sem te zopet našla! Pa domov gremo zdaj ... k mamici gremo, Jerica!"
Škrlatica se je na vso moč čudila. - "Kaj se je zgodilo, Prisanek, da si prihrumel v moj dvorec?" je izpraševala. A Prisanek se je še vedno grohotal, da je imel oči že vse solzne.- "Poglej tega paglavca! Poglej ga, Škrlatica!" je dejal naposled in je dvignil Kekca do stropa. "Prevejanec ti je, da ga ni pod solncem njemu enakega. Prekanil me je - Prisanka je prekanil ... Napravil ti je luknjico skozi zid in je pognal miško skozenj. Pa me je pograbil za rokav in mi je rekel: Stric Prisanek, živa stvar je šla skozi vaš zid. Ali ste jo videi, stric Prisanek? - Podreti bom moral zdaj zid in bom moral spet postati tvoj prijatelj. Pa kdo je napravil vse to? Nihče drugi nego Kekec ... Ali ga vidiš, Škrlatica? Ali vidiš prevejanca?"
Prisanek se je zagrohotal še enkrat in je postavil Kekca na tla. - "Zdaj ne kaže nič drugega, kakor da si seževa v roke in postaneva spet prijatelja, kakor sva bila nekoč. Upam, da si se že izpametovala in si spoznala ljudi, ki so se norčevali s tvojo dobrotljivostjo in so te izkoriščali. Kaj, Škrlatica? Ali naj si seževa v roke zdaj, ko moram zaradi tega prebitega Kekca podreti zid? Kaj praviš, Vila Škrlatica?"
O, Škrlatica je bila tega jako vesela. Kar vstala je, pa je segla Prisanku v roko. - "Zakaj naj bi ne bila prijatelja kot nekdaj?" je govorila in se je prijazno smehljala. "Saj sva soseda in jako grdo je, če ni med sosedi prijateljstva. No, hvala Bogu, da je prišlo danes tako ... Kekec, ti si resnično prebrisan dečko! Kdo bi si bil izmislil kaj takega kot ti? Res, pameten dečko si. Bog daj, da bi ostal vedno tako pameten!"
Kekcu je ugajala ta hvala: a še bolj mu je bilo všeč, da ga je Škrlatica pobožala po laseh. Od začetka je sicer čutil v srcu neko bojazen, ko je gledal Vili naravnost v obraz. Glej Vilo Škrlatico! Tolikokrat si je želel, da bi jo videl samo enkrat: tolikokrat je piskal in pel lepe pesmece o Vili Škrlatici in je nosil v srcu željo, da bi jo videl, samo enkrat videl. - A danes jo vidi, tik pred njo stoji danes. Vila ga boža z mehko roko in se mu prijazno smehlja. In Vila je krasna, joj, tako krasna! Čemu bi se je bal? Čemu bi ne govoril z njo, ko pa se mu vendar tako lepo smeje?
In Kekec se je namuznil in je zamahnil z roko. - "O, gospa!2 je odvrnil pogumno. "Saj ni vredno, da bi govorili o tistem, resnično ni vredno! Veste, kar tako mi je šinilo v glavo, kakor tiste pesmece, ki sem vas v njih prosil za zlat cekin. Rad bi si bil kupil citre. No, zato sem vas prosil za cekin ... A zdaj mi ni treba cekina. Stric Prisanek mi je proda davi citre za mojo piščalko. A rečem vam - tudi piščalka je bila več vredno, nego piškava dvajsetica ... Zato, gospa, nikar ne mislite, da sem prišel po tisti cekin. Saj mi ga ni treba, resnično mi ga ni treba. Da boste vedeli, gospa!"
Vila se je smejala, pa tudi Prisanek se je smejal. A najbolj se je še smejal Kekec, zakaj Vila je povabila vse tri na kosilo. Kosilo pa je bilo tako dobro in imenitno, da Kekec še nikoli ni sanjal o boljšem. Dobro je zajemal in niti govoriti ni utegnil. Gledal je samo na krožnik, a krožnik je bil vedno poln, ker je skrbela Škrlatica zanj. Tinka je sedela kraj Jerice. Seveda se ni upala prav nič govoriti. Samo smehljala se je, pa je gledala Jerico in se ji je čudila, ker je bila Jerica oblečena v belo obleko in je bila skoro tako lepa kakor Vila Škrlatica. Samo enkrat je dvignila glavo in je zaklicala: "O, mucika, moja mucika!"
Zunaj pri vratih je pričelo nekaj praskati in mijavckati, lepo mijavckati. Pa je vedela Tinka, da stoji pred vrati mucika in bi rada k njej. Pritekla je bila za njo, in zdaj ji je hudo, ker ne more v sobo. Pa jokca zdaj ... Zato je Tinka zaklicala na glas. A Vila je vstala in je odprla vrata. In pritekla je mucika v sobo, naravnost na kolena je skočila Tinki in je mijavckala, tako lepo mijavckala, da se je Tinka kar smejala.
Dolgo so se gostili in dobro imeli pri Vili Škrlatici. A po gostiji je rekla Škrlatica Prisanku: "No, kaj bo zdaj z otroki? Ali jih izpustiš domov? Glej, starši morajo biti v velikih skrbeh, ker jih že štiri dni ni domov. Veš, Prisanek, najbolje je, če jih pošljeva kar zdaj domov. Ali ni res?"
| |||