Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama

»Kekec, o, Kekec!« je zavpila na ves glas, da je odmevalo stoglasno od pečin in iz prepada.

 

Jerica se je oddahnila in se je kar zasmejala v svojem velikem veselju. Glej, ni se ubil Kekec! Lepo sedi nekje doli v prepadu in se smeje. Pa prav nič se ni pobil, o, prav nič! Vzel bo še celo piščalko iz žepa, pa bo zapiskal veselo pesem, da le kaj! O, hvala Bogu, da se je zgodilo vse tako lepo in da ni bilo nesreče! - In Jerica se je kar smejala. Srce ji je bilo tako veselo, kakor še nikoli. Gledala je v prepad in je klicala neprenehoma. »Kekec, o, Kekec!«

 

Toda Jerica ga je kar pograbila z obema rokama za rame. »Ali boš tiho.« je rekla in je bila vsa huda. »Glej, da se hitro spraviš od tod! Še tega se mi manjka, o, samo še tega! Ti si velik nepridiprav, Kekec, to ti povem. Koliko skrbi in straha sva prebili s Tinko! Ti pa govoriš tako in se smeješ. Ali te ni sram.«

 

 

 

Kekec se je splazil molčé po svojo polno košarico. O, niti Tinke ni pogledal, ki ga je klicala tam ob rušju im je ploskala z rokami. Samo namrdnil se je Kekec, pa jo je pocedil po strmini. Skrbela ga je njegova nesrečna obleka in je bil ves žalosten in pobit. Resnično - ne zaradi sebe! O, zaradi sebe se Kekec ni bal matere. Čemu tudi? Zaslužil je pet gorkih, ker je bil tako neumen, da se je šel drsat na zmrzli sneg. Prenesel bi tistih pet gorkih, lepo bi jih prenesel in bil samo dvakrat zajavkal. A zaradi Jerice je bil Kekec žalosten in potrt. Saj je slišal, kaj je rekla mati opoldne Jerici. »Lepo pazi na otroka, da se jima kaj ne pripeti! Posebno pa na Kekca pazi!« - Tako je rekla mati. Kekec pa je šel; podrsal se je po strmem snegu in se je prevrnil v prepad. Vso lepo obleko si je raztrgal, da ne bo za nobeno rabo več ... O, Jerica ni niti utegnila paziti, pa je že napravil neumnost. Saj pravim - Kekec, o, Kekec! Čemu si storil to, da bo zdaj Jerica doma tepena zaradi tvoje norčavosti? Čemu, o, Kekec?

Mati ga je pogledala in se je vsa razsrjena dvignila. Za trenutek jo je posilil kašelj, da se je prijela za prsi. Potem pa je zavpila. »Kakšen si, ti nepridiprav, o, kakšen si! Kdo ti je rekel, da se drsaj po snegu? Ha? Kaj ti je rekla Jerica, ta malopridnica? Kje je prodajala zopet svoja zijala? - Pa sem ji rekla, naj pazi nate. O, lepo je pazila, lepo! Saj pravim ...«

 

 

»O, le tiho bodi, nepridiprav!« ga je prekinila mati v svojem srdu. »Hitro se preobleci v staro šaro, pa ženi kozo past! A z Jerico, to malopridnico zijalasto, že obračunam ... Na polici je palica - prinesi jo sem!«

In Kekec je bil ves žalosten in pobit. Strmel je nepremično na bele snežnike, ki so bili vsi lepi in mirni. Pa Kekca niso zanimali. Zanimal ga ni niti črn hrošč, ki je prišel kdove odkod in se je plazil po njegovi nogi. Imel je dolge in svetle tipalke in je bil tako krasen, da bi se mu bil človek kar čudil. A Kekec ga je samo brcnil, da je odletel v grmovje. Pa je spet gledal nepremično na snežnike, in v srcu ga je bolelo.

 

 

Pognal je kozo naravnost na dvorišče. Sam pa se je splazil od strani k hlevcu. Samo, da bi ne zagledal Jerice, se je potuhnil na vso moč. Nikogar ni bilo na dvorišču. Vse je bilo tiho. Samo petelin je pel tam, gori ob plotu. Kekec se je oddahnil in je stopil v hlev za kozo. Za trenutek je povesil glavo in je pomislil, kaj naj ukrene. A tedaj mu pride hipoma na uho pritajeno ihtenje. Prestrašen dvigne glavo in se ozre okrog sebe. In tam v kotu kraj jasli zagleda majhno deklico, ki se stiska k zidu in bridko ihti. Pa to ni bila Jerica; to ni bil nihče drugi nego mala Tinka.

Jerica je povesila za trenutek glavo in je vzdihnila. Kekca pa je pričelo v grlu dušiti, da ni mogel izpregovoriti besedice. Samo za roko jo je prijel in jo je gledal ves žalosten. »In jaz sem vsega tega kriv.« je izpregovoril naposled. »Uboga Jerica, ti pa moraš trpeti zaradi mene. Ali si huda name, Jerica? Huda zaradi te nesreče?«

 

 

Kekec jo je poslušal. A kar hipoma ga je zbodlo v srcu nekaj tako bridkega, da je zajokal na ves glas. Oklenil se je Jerice in je ponavljal neprestano. »Ne pojdeš od hiše - ne pojdeš od hiše! Jaz sem kriv vsega, samo jaz! Zato pa pojdem jaz od hiše ... Ali sliši, Jerica? Jaz pojdem od hiše, jaz, ki sem kriv vse nesreče ...«

»Tiho!« je velela mati osorno. Pobrala je nažeto muljavo in se je obrnila proti domu. Zasukala je Kekca in ga je pognala proti hiši. »Da si mi tiho!« je govorila. »Če ne, boš še klečal vso noč. Kar sem dejala in napravila, to je moja stvar. A Jerica naj gre, da se priuči pameti in reda. Ali si slišal.«

 

 

Nobenemu ni teknila tisti dan večerja. Kekec in Tinka sta se vedno ozirala v vrata in sta pričakovala, da pride Jerica. A Jerice ni bilo od nikoder. Molčé so povečerjali, in potem je spodila mati otroka spat. Nekaj časa sta se obotavljala, a naposled sta vendar šla. Toda dolgo, dolgo nista mogla zaspati. Strmela sta skozi nezagrnjeno okno na visoke snežnike, ki je za njimi zahajalo solnce. Snežniki niso bili beli, ampak rdeči kakor vzhajajoča zarja. Preko nebotičnih skal se je razlival rdeč ogenj. Izginil je sneg, in vseokrog trepetal je samo živ plamen in je objemal visoke gore. Gore pa so drhtele in so se smehljale v mračno, temno dolinico ...

 

S tihimi, gorkimi besedami se je poslavljala Jerica od mrtve mamice. Noč je že legala na dolino in bele gore. Zvezde so se užigale po nebu. Bile so velike in svetle. Mirno so gledale na zemljo in so se prjazno smehljale. Bile so kakor tihe oči, ki gledajo nekam daleč, daleč; v tisto deželo gledajo, kjer se smeje lepa sreča. Vesela je sreča; zato pa se tudi smehljajo nebeške zvezde in so vse vesele.

Jerica je gledala zvezde in se je smehljala. V srcu ji ni bilo več žalosti in strahu. Ni ji bilo več bridko v duši, ker mora z doma. Saj je bila prepričana, da se ji ne bo godilo slabo, ker se bodo smehljale nad njo božje zvezde. Lepo ji bodo kazale pot v neznano deželo. Za njimi pojde, kamor jo bodo vodile. Pa nemara zagleda v neznani deželi tiho srečo. Pa se bo smehljala in bo vesela, kakor so vesele božje zvezdice na nebu ...

 

== 3. ==