Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama

Tinki se je razžalostil obrazek. Zamahnila je z roko, pa je dejala. »Če greš ti, pa pojdem tudi jaz. Kar hitro se napravim in grem z vama. Lepo bom govorila Jerici, da ne bo jokala. O, kar vstanem, pa pojdem ...«
 
Tinka je res vstala in se je naglo napravila, pa najsi je Kekec še tako ugovarjal. Ni si dala prav ničesar dopovedati. Pa še najlepše krilce je oblekla in najlepšo šlabankico (jopico). Na noge pa si je nataknila močne čeveljčke in volnene nogavice. O, Tinka se je napravila, kakor da bi resnično šla na visoke gore trgat belih planik. Pa je hotela samo spremljati Jerico na težki poti z doma in ji govoriti lepe in mehke besede. A Tinka ni znala, kako dolgo pojde z Jerico. Hm, nemara pa stopi res na gore, če ne bo predaleč in če je ne bodo bolele preveč nožice. A do gozda pojde gotovo. Do gozda pa je daleč, in prav je storila, da si je obula močne čevlje.
{{prelom strani}}
bo predaleč in če je ne bodo bolele preveč nožice. A do gozda pojde gotovo. Do gozda pa je daleč, in prav je storila, da si je obula močne čevlje.
 
Bratec in sestrica sta se zmuznila v izbo. Obstala sta na pragu, ker sta se bala matere. A matere ni bilo v izbi. Na mizi se je kadil zajtrk, in tri žlice so ležale kraj sklede. Kekec in Tinka sta se začudila in sta stopila k mizi. Sedla sta na klop, pa sta pričela molčé jesti. Vrata so se odprla, in prišla je Jerica s culico v roki. Bila je vsa bleda, a vendar se je smehljala, ko je stopila k mizi.
Mačeha je gledala vstran. Zdelo se je, da Jerice niti ne posluša. A ko je Jerica umolknila in je še vedno prožila roko, se je okrenila. Za trenutek je pogledala svojo pastorko in ji je podala roko. »Hodi srečno.« je rekla. »Pa pozdravi teto Nežaro!«
 
Nato se je obrnila in je šla preko polja. Jerica je gledala za njo, kakor da bi pričakovala, da izpregovori mačeha še eno besedo. Dobro je vedela, da je šla mačeha samo zaradi tega na polje, da se izogne pastorki in je ne vidi več, ker ji je nemara že hudo, da jo je zapodila z doma. Saj je znala, da mačeha v srcu ni hudobna. Samo zaradi bolezni je tako sitna in razburljiva. Zato pa je gledala zdaj Jerica za njo in je mislila, da izpregovori mačeha še eno besedo. A mačeha se ni več ozrla. Naglo je šla ob njivah proti domu. Kekec je stekel za njo in zaklical. »Mati, ali smeva s Tinko spremljati Jerico? Veste, samo do gozda ... Ali smeva, mati?«
{{prelom strani}}
proti domu. Kekec je stekel za njo in zaklical. »Mati, ali smeva s Tinko spremljati Jerico? Veste, samo do gozda ... Ali smeva, mati?«
 
Mati mu je pomignila z roko in je stopila za visoko žito. Izginila je in Jerica je ni videla več. Kekec se je vrnil. Šli so do pašnika onkraj vasi in so zavili po kolovozni poti proti gozdu. Od vseh strani je prihajalo glasno ptičje petje. Solčni žarki so plavali vseokrog, in rosa se je svetila po zagorski dolinici. Na zelenimi gozdovi pa so stali beli snežniki in so zrli smehljale se iz sinjih višav. Na njihovih temenih in strmih skalah se je lesketal sneg, ki ne skopni nikoli, ampak je vedno čist in bel, pa najsi pripeka poletno solnce še tako silno.
No, Tinka je imela rdeča, okrogla ličeca in je bila majhna. Zato pa je verjela vse, in še na misel ji ni prišlo, da se bratec samo šali. Kekec pa se je znal šaliti, ker je imel jeziček namazan, a v glavi polno porednih muh, ki mu niso dale miru. . »Hm, seveda si jo kmalu izmislim.« je nadaljeval. »Samo v travo ležem, pa pogledam v nebo, in že imam tisto pesem, o, resnično, jo že imam. Kar poslušaj, Tinka, in odpri oči!«
 
Kekec je vzel zopet piščalko in je zapiskal. Zapiskal je pesmico, ki je Jerica in Tinka nista še nikoli čuli. Pa je bila pesmemca resnično lepa, da se deklici kar nista mogli načuditi. Tinka je kar gledal okrog sebe in je pričakovala, da prileté zdajpazdaj drobne ptičice in sedejo Kekcu na ramena. A pričic ni bilo od nikoder. Molčale so nekje sredi gozda, pa so poslušale. Samo samotna sinica je čebljala tam v grmovju, kakor bi poslušala Kekca.
{{prelom strani}}
se deklici kar nista mogli načuditi. Tinka je kar gledal okrog sebe in je pričakovala, da prileté zdajpazdaj drobne ptičice in sedejo Kekcu na ramena. A pričic ni bilo od nikoder. Molčale so nekje sredi gozda, pa so poslušale. Samo samotna sinica je čebljala tam v grmovju, kakor bi poslušala Kekca.
 
»Pa si rekel, da pridejo ptičice.« je očitala potem Tinka Kekcu, ko so šli dalje v zeleni gozd. »Pa ni bilo nobene. Samo sinica je čivkala in je klicala: Fuj-fuj!«
Jerica je povesila glavo in je postala žalostna. A Kekec ni videl njene žalosti. Obstal je hipoma in je tlesknil z rokami. »Pa kaj bo rekel oče.« je zaklical kar hipoma. »V soboto pride domov, pa ne bo videl več Jerice. Pa kaj bo rekel?«
 
»Saj mi povem jaz vse.« je rekla Jerica. »Veš, pot k teti Nežari drži mimo gozda, kjer dela oče. Pa stopim k njemu in se poslovim od njega. Vse mu povem, da ne bo nič žalosten zaradi mojega odhoda. Pa reče, da je prav, če grem služit k teti Nežari. Stara sem zadosti.«
{{prelom strani}}
Vse mu povem, da ne bo nič žalosten zaradi mojega odhoda. Pa reče, da je prav, če grem služit k teti Nežari. Stara sem zadosti.«
 
Dospeli so do razpotja, kjer se je cepila pot na tri strani. Jerica je obstala in je premišljala. »Ta-le pot bo prava.« je rekla naposled in je pokazala pot, ki se je vila na levo. »Zdaj pa kar pojdita domov! Stopiti moram naglo, če hočem še pred nočjo dospeti k teti Nežari. Ostanita lepo zdrava in se spomnita časih name!«
</poem>
 
Kekec je piskal in pel. Tinka se je stisnila k Jerici in se je tresla samega strahu. Ovbe! Sedaj pride škratec s srebrno krono. Naravnost iz
Kekec je piskal in pel. Tinka se je stisnila k Jerici in se je tresla samega strahu. Ovbe! Sedaj pride škratec s srebrno krono. Naravnost iz grmovja stopi in se zasmeje. A mala Tinka se boji škratcev, ker je slišala, da so vsi hudobni. Dolge brade imajo in dolge roke. In smejejo se, samo smejejo in kimajo z glavo. A vendar so hudobni, ker kradejo malo deco, zapirajo jo v črne votline, in deca jim mora preštevati noč in dan rumene cekine. A škratci se jim smejejo in jim ne privoščijo niti močnika ... Ovbe! Zdaj-le pride škrat; zdaj-le stopi iz grmovja in tleskne z rokami, ko zagleda malo Tinko. Ovbe, ovbe! - In Tinka se stisne še tesneje k Jerici in se trese po vsem životu. Kekec piska in poje, da je že kar rdeč po obrazu. A od nikoder ni škratcev, da bi jim pokazali pravo pot. Naposled se Kekec naveliča piskanja. Jezno utakne piščalko v žep in trikrat zasope.
{{prelom strani}}
Kekec je piskal in pel. Tinka se je stisnila k Jerici in se je tresla samega strahu. Ovbe! Sedaj pride škratec s srebrno krono. Naravnost iz grmovja stopi in se zasmeje. A mala Tinka se boji škratcev, ker je slišala, da so vsi hudobni. Dolge brade imajo in dolge roke. In smejejo se, samo smejejo in kimajo z glavo. A vendar so hudobni, ker kradejo malo deco, zapirajo jo v črne votline, in deca jim mora preštevati noč in dan rumene cekine. A škratci se jim smejejo in jim ne privoščijo niti močnika ... Ovbe! Zdaj-le pride škrat; zdaj-le stopi iz grmovja in tleskne z rokami, ko zagleda malo Tinko. Ovbe, ovbe! - In Tinka se stisne še tesneje k Jerici in se trese po vsem životu. Kekec piska in poje, da je že kar rdeč po obrazu. A od nikoder ni škratcev, da bi jim pokazali pravo pot. Naposled se Kekec naveliča piskanja. Jezno utakne piščalko v žep in trikrat zasope.
 
»Ni jih, nikjer jih ni.« reče zlovoljen. »Nemara slišijo, pa se zanalašč nočejo pokazati. O, da bi prišli, prismuke! Lepo pesem bi jim zagodel, da bi skakali od samega veselja. A nočejo, te prismuke se nam nočejo prikazati ... Saj pravim, Jerica, nič drugega nam ne preostaja, kakor da gremo naravnost po stezi. Nekam že pridemo. Tu v gozdu ne smemo ostati, ker zdaj niti ne vemo, ali gremo naprej ali nazaj.«
Deklici sta stali pod smreko in sta zaman ugibali, zakaj je splezal Kekec na visoko drevo. A dolgo nista čakali, zakaj Kekec je priplezal kmalu nazaj. . »Prav vrhu smreke sem bil.« je pripovedoval ves zasopel. »Hotel sem videti, kje se nahajamo. A videl nisem ničesar. Kamor sem pogledal, povsod samo skalovje. Do neba se dviguje, naravnost do neba. Pa tudi solnce sem videl. Oj, že davno je prešlo sredino neba, oj, že davno ...«
 
Kekec se je sklonil, pa pobral klobuček. Pogledal je sestrici in je bil ves v skrbeh. Tinka se je spustila v jok in je sedla na mah. Oj, bila je trudna in lačna. Pa drobne nožice so jo bolele, da le kaj! Saj ni bila navajena tako hudih potov, resnično ni bila navajena. Zato pa ni mogla naprej. Nedaleč tam je žuborel vrelec, in Tinka je kar sklonila glavico, pa je pričela srkati mrzlo vodo. A tudi Kekec in Jerica sta sedla poleg nje. Jerica je razvezala culico in je podala Tinki kos kruha. Lačna Tinka pa je kar zgrabila ta kruh in je pričela hlastno jesti.
{{prelom strani}}
Nedaleč tam je žuborel vrelec, in Tinka je kar sklonila glavico, pa je pričela srkati mrzlo vodo. A tudi Kekec in Jerica sta sedla poleg nje. Jerica je razvezala culico in je podala Tinki kos kruha. Lačna Tinka pa je kar zgrabila ta kruh in je pričela hlastno jesti.
 
Kekec in Jerica sta ugibala, kaj bi ukrenila. A ugibala sta zaman, ker se nista domislila ničesar pametnega. Naprej ne znajo, pa tudi nazaj ne. A vseeno je bil Kekec za to, da naj gredo naprej, samo naprej. . »Hm.« je rekel. »steza mora nekam držati. Kar tako ni tako dobro izhojena. Kar pojdimo naprej! Nemara pridemo še celo do tete Nežare ali pa k očetu, ki dela tu blizu nekje.«
Kekec je zavriskal na glas. . »Ali vama nisem rekel.« je govoril sestricama. »Hm, dejal sem, da pojdimo vedno naprej. Pa smo šli - in glejta, prišli smo do ljudi, ki nam pokažejo pravo pot. Ali vama nisem rekel? Hej!« - In Kekec je tlesknil z rokami in je poskočil v svojem velikem veselju. Zavriskal je še enkrat na ves glas in je stekel preko zelene senožeti.
 
»Juhuhu!« je odmevalo od vseh strani s strmih snežnikov, ki so se dvigali že onkraj senožeti. Razločno so se videli že črni prepadi in beli sneg, ki je pokrival gladke skale. Kekec je tekel na vso sapo preko senožeti. Čutil ni nobene utrujenosti več. Še celo na glavo se je postavil sredi senožeti in je zavriskal vnovič.
{{prelom strani}}
sneg, ki je pokrival gladke skale. Kekec je tekel na vso sapo preko senožeti. Čutil ni nobene utrujenosti več. Še celo na glavo se je postavil sredi senožeti in je zavriskal vnovič.
 
»Juhuhu!« je odmevalo zopet od visokih, zasneženih skal. Kekec se je zasmejal in je zdirajal naravnost proti koči.
{{prelom strani}}
 
== 4. ==
676

urejanj