Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama

 
Mož je potegnil debeli zapah in je odprl duri. Jerica je vzela svojo drobno culico in je voščila glasno. »Lahno noč, dobri ljudje!« - Stopila je pod milo nebo in se je globoko oddahnila. Vrata so se za njo glasno zaprla, in potem je bilo vse tiho. Jerica je šla skozi visoko travo in se je ozrla za trenutek okrog sebe. Noč je ležala širom okrog po zagorskem svetu. Izza škrbastih snežnikov se je bil dvignil jasni mesec. Velika svetloba se je razlivala kroginkrog, in med nemim skalovjem se je svetlikal večni sneg. Mrtva tišina je ležala po vsem gorovju. Le odnekod je prihajalo votlo šumenje, šumenje gorskega potoka, ki je padal v visokih slapovih preko silnega skalovja.
{{prelom strani}}
 
Jerico je stresel mraz, zakaj s snežnikov je zavel hladen veter, da so se sklonile visoke, rosne trave. Jerica je stekla naglo preko trate in se je splazila v ozko šupo. Skozi veliko lino je sijal mesec naravnost v šupo. Jerica je zagledala Kekca in Tinko, ki sta spala mirno in trdno na mehkem senu. Potihoma se je splazila k njima in ju je gledala. Tinki je svetil mesec naravnost v obraz. Njene oči so bile zaprte, in sopla je naglo, trudoma. Pokrita je bila z Jeričinem predpasnikom, vrhu njega je razgrnil Kekec tudi svoj jopič. A njena lica niso bila rdeča kakor po navadi, ampak so bila bleda, tako jako bleda! - Kraj nje je spal Kekec. Ves se je bil zaril v seno: samo glava je gledala iz njega, a obraz je bil pokrit s klobučkom.
 
 
»Hm.« je odgovoril Kekec in se je zamislil za trenutek. Potem pa je pokimal trikrat z glavo. . »Prav praviš, Jerica.« je nadaljeval. »Ostanem lepo pri Tinki. Saj bo najbolje tako.« - Zazdehal je na glas in se je pretegnil. Zakopal se je v seno in si pokril obraz s klobučkom. Nobene besede ni rekel več. Hipoma ga je premagal zaspanec, in Kekec je spal trdno kakor pred pol ure.
{{prelom strani}}
 
Tudi Jerica je legla tam blizu vrat. Dasi ji je bilo srce polno skrbi in žalosti, je vendar kmalu zaspala. Naporna pot in dolga hoja sta jo bila utrudila tako, da se je čutila popolnoma utrujeno. Spala je dolgo in prijetno. Ko se je prebudila, je šinila naglo na noge, zakaj domislila se je, da jo pride divji lovec klicat. A tega ni hotela Jerica, ker je vedela dobro, da divji lovec zasači tudi Kekca in Tinko, ako pride v šupo. Zato pa je naglo vstala in je stopila pred šupo. Bil je še mrak kroginkrog. A vendar so se že svetili vrhovi snežnikov v škrlatni zarji. Bilo je mrzlo, da je Jerico kar streslo. Šla je preko rosne trate in se je približala leseni koči. Pred vratmi je obstala, pa je poslušala. Slišala je govorjenje v koči in je vedela, da so divji lovci že vstali. Tiho in boječe je potrkala na zaprte duri.
 
 
Jerica se je še enkrat nasmehnila, pa je vprašala divjega lovca. »Koliko časa morava hoditi do pravega pota? O, povejte mi, stric, ker me resnično skrbi!«
{{prelom strani}}
 
»Hm.« je rekel mož in je potegnil iz žepa pipo čedro. Nabasal jo je s tobakom. H kresilu je pritisnil gobico, pa je pričel kresati. Užgala se je gobica, in mož jo je potisnil v čedro. Pričel je puhati goste dime in je govoril. »Hm, dolga ni pot - tako-le dve uri bova hodila navzdol. Pa ne boj se ničesar! Pot je složna in lahka. Prav nič te ne bo utrudila, prav nič ...«
 
 
Divji lovec je pokazal z roko tja v dolinico, ki se je raztezala pod belimi snežniki. »Ali vidiš tisto belo črto onkraj potoka.« je vprašal. »No, tisto je pot, ki drži preko Vršiča za gore k teti Nežari. Ni daleč od tod - samo pol ure boš hodila, pa dospeš k njej. Meni se mudi nazaj. Zato te pa pustim samo. Kar naravnost pojdi po tej stezi. Izgrešiti ne moreš več, ker ni nobene druge steze daleč naokorg ... Še enkrat ti rečem, da se spominjaj dane besede! Ne izdaj me nikomur, pa tudi mojih tovarišev ne in našega bivališča. Ali si slišala, Jerica?«
{{prelom strani}}
 
»O, nikoli, stric!« je odvrnila Jerica. »Hvaležna sem vam, da ste me privedli na pravo pot. In kako naj vas izdam, ko ste mi pa vendar storili samo dobro? Oj, lepa hvala vam, stric, za vse, kar ste mi storili, Nikoli ne pozabim ...«
 
Stekla je naravnost do šupe in je pogledala vanjo. . »Oj, Kekec! Oj, Tinka!« je zaklicala na ves glas. A nihče ji ni odgovoril. In Jerica je stopila v šupo in je brskala po listju. A Kekca in Tinke ni bilo nikjer.
 
Jerico je zaskrbelo, da je kar zastokala. Toda potolažila jo je misel, da sta bratec in sestrica nemara v koči. Zato je stopila tja in je hotela odpreti vrata. A bila so zaprta in se niso ganila, pa najsi se je trudila še tako. In domislila se je, da jih je zaklenil divji lovec z velikim ključem davi, ko sta stopila iz koče. Pa je pričelo Jerico zopet skrbeti. Stekla je na sredo senožeti in se je ozirala kroginkrog. . »Oj, Kekec! Oj, Tinka!« je klicala na ves glas, da je jekalo doli z visokih snežnikov. A Kekca in Tinke ni bilo nikjer.
{{prelom strani}}
vrata. A bila so zaprta in se niso ganila, pa najsi se je trudila še tako. In domislila se je, da jih je zaklenil divji lovec z velikim ključem davi, ko sta stopila iz koče. Pa je pričelo Jerico zopet skrbeti. Stekla je na sredo senožeti in se je ozirala kroginkrog. . »Oj, Kekec! Oj, Tinka!« je klicala na ves glas, da je jekalo doli z visokih snežnikov. A Kekca in Tinke ni bilo nikjer.
 
In Jerica se je prestrašila tako, da je zajokala na glas. Hitela je tja gor na porobje in je klicala bratca in sestrico. A nihče ji ni odgovoril. Samo njen glas je jekal stoterno od gladkih, belih pečin, ki so se smehljale v toplih, solčnih žarkih. Jerica je nehala klicati. Saj je vedela, da je vse zaman. Sesedla se je tam gori na porobju in si je zakrila obraz z rokami. Bridko je ihtela in jokala. O, saj je vedela, da Kekca in Tinke ni več. Bog ve, kaj se jima je pripetilo? Nemara so se vrnili divji lovci. Zasačili so otroka, in kdo zna, kaj so napravili z njima? - Ali pa sta odšla v gozd, ker se ona ni tako dolgo vrnila. Zašla sta, Bog ve, kje zdaj tavata in kod bosta tavala, dokler ne onemoreta in pogineta lakote ...
 
Vedno razločnejša je prihajala pesem. Jerica je razločila že posamezne glasove in se je zasmejala od srčne radosti. Glej, še sta živa bratec in sestrica. Tam doli nekje sredi gozda sedita zdaj, pa čakata na Jerico. O, kar naglo bo hitela tja doli; kar za glasovi pojde, pa ju najde in povede na pravo pot ... In Jerica je stekla v goščavo. Hitela je za glasom skozi gosto grmovje. Prav nič ni bila utrujena. Kaj tisto! Saj je vedela, da jo čakata bratec in sestrica. Bratca-škratca kličeta na pomoč, ker mislita, da ne pride več sestrica. A Jerica ju dohiti, gotovo dohiti in ju povede domov k jokajoči mamici.
{{prelom strani}}
 
A hipoma so utihnili glasovi Kekčeve piščalke. Tiho je postalo po prostranem gozdu. Samo vetrec je šelestel rahlo in pritajeno. Jerica se je ustavila in je poslušala, če se nemara zopet ne oglasi piščalka. Dolgo je stala tam in je čakala. A piščalka se ni oglasila več ... »Oj, Kekec! Oj, Tinka!« je zavpila Jerica. Mislila je, da se zdaj bratec in sestrica gotovo oglasita. A čakala je zaman. Od nikoder ni bilo živega glasu, in Jerica ni vedela več, v katero smer naj gre, da dohiti Kekca in Tinko, ki sta se gotovo zopet izgubila v črnem gozdu.
 
»Oj, Kekec! Oj, Tinka!« je zavpila še enkrat, in glas ji je bil že popolnoma hripav. Naslonila se je na debelo smreko in je poslušala, kdaj se zopet oglasi Kekčeva piščalka. A piščalka se ni več oglasila. Le samotna sinica je priletela od nekod. Šinila je mimo nje in je sedla ravno nad njo na široko vejo. In sinica je pričela čivkati, in listje na drevesih je šelestelo v prijaznem vetrecu, ki je vel naravnost iz zagorske dolinice ...
{{prelom strani}}
 
== 6. ==
676

urejanj