Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

dodanih 5.481 zlogov ,  pred 3 leti
 
==1.==
 
Polagoma se je lokal napolnil. Občinstvo je jako pisano, največ je mladih ljudi s svojimi prijateljicami. Razpoloženje postaja živahneje, zrak težak, zadušen, poln dima in duha po trohnobi. Pevke prodajajo svoje fotografije in tekste pesmi. Poleg nas je prileten moški s pristno francoskim obrazom zajahal sod, taktira z roko in s kozarcem ter se pijano pozibava. Po vsej njegovi zunanjosti in njegovem vedenju se pozna, da spada v kategorijo vojnih dobičkarjev; ti so enako odurni povsod.
 
Izpili smo svojo steklenico vina in se odpravili v drug sličen lokal, ki ima manj srednjeveškega, a več literarnega ozadja. Preko zamazanih, sumljivih uličic, kjer nehoté posežeš v žep, da se preveriš, ali imaš nož pri sebi, dospemo zopet na nekakšno zadrapano dvorišče, kjer nas pri vhodu pozdravijo kričeče pisani lampijoni. V prostoru, ki je podoben predsobi, vise po grobo pobeljenih stenah groteskne risbe in karikature; nekatere so črtane z ogljem kar na zid. Ob stenah stoje in čepé pivci s kozarci v rokah. Nato zopet po ozkih vijugastih stopnicah navzdol. Neznosen smrad ti bruhne v nos, dim po slabem tobaku te hoče oslepiti, ko stopiš v lokal, ki je prenatrpan z ljudmi. Tu ni tako diskretno kakor v Les oubliettes rouges. Orkester igra neko divjo indijansko ali zamorsko melodijo. Prsate, grobo šminkane ženske se ti reže naproti s svojimi umetnimi zobmi. Po apaših diši tu notri; pogledi moških so temni in nezaupljivi, ko merijo z očmi nas — »gospodo«. Res se zdi človeku, da ni prav varno sedeti v tej družbi. Skozi klavrno razsvetljavo pozibavajočih se lampijonov pod stropom se v naglici razgledamo okoli sebe. Na surovem ometu sten razločimo podpise Baudelaira, Verlaina in še mnogih drugih korifej moderne francoske literature in umetnosti, ki so v tej beznici uganjali svoje bohemske orgije; tudi Strindberg je posečal ta lokal. — Ker ne najdemo prostora, se odpravimo. Na cesti poškili v nas izza marsikaterega vogala budno oko policistovo ter nas izprašuje premeri.
 
Nad mestom leži top mir. Visoko gori v neskončnosti nad izhlapinami mesta pa žare kakor skozi prosojno meglo drobni, komaj vidni svetovi. Ali se ti ni stožilo po njih, srce? Blaten je naš planet: premalo zraka je tod. Bolna in zastrupljena so mesta, okužena. Ali se ti ni stožilo po zdravju in svežem slovenskem zraku? Se ti ni stožilo po Ljubljani, skromni, ponižni in nedolžni — (vsaj na zunaj, hvala bogu!)?
 
Ulice mrgolé pocestnih deklet, ki te vabijo z bolno žarečimi očmi. Tam-le pa je visoka hiša in skozi jarko razsvetljena okna v vsem pritličju se ti nudi pretresljiv pogled: to mora biti čez dan pivnica, zdaj pa leže tam ljudje, vsevprek leže, po mizah, stolih, po klopeh, po tleh. Nekateri niso našli več prostora in so kar občepeli v kakšnem kotu; eni so si dali pod glavo svojo borno culico, drugi leže brez zglavja. Vsi narodi so zastopani, vsa plemena.
Otroci, starci, fantje, možje, žene, dekleta. Lazarji vsega sveta; žejni, lačni, od dela izmozgani, za delom begajoči dan za dnem, leto za letom. Za hip obstaneš, okameniš. Glej tam starca, kako hrope z odprtimi ustmi, v roki pa še drži skorjico kruha, kako krčevito jo drži, da mu je sosed ne iztrga.
 
»To je azil za 'nezaposlene',« pravijo znanci.
 
Plesala je ondin pri neki dobrodelni prireditvi in je poročevalca »Matina« očarala tako močno, da jo je nazval v svojem referatu — božansko umetnico. Ona pa je v odprtem pismu odgovorila gospodu kritiku, da ni prav nič božanska in nikakšna umetnica; da je čisto navadna vlačuga in metresa; bila, je in bo! — Kolik ponos, kakšna stanovska zavest, kaj?
 
Zbit na duši in na telesu ležem v posteljo in ugasnem luč. Prvi dan! Ko pa hočem napraviti obračun tega dne, glej, se mi prične vse vrteti pred očmi, plesati, motati se v nerešljiv kolobar. Natanko tako mi je, kakor da sem ves ljubi dan presedel v kakem predmestnem kinu in gledal predstavo za predstavo, poleg najneverjetnejšega šundra najbizarnejše prizore in najbolj izbrane slike. Ali vse to je tako malo verjetno, tako čudno zapleteno, da ne more biti resnica. Kaj je potem resnica? se vprašujem. Ta hip pa se nekaj zakrohoče nad mano, zasmeje s tenkim, otroško-zlobnim glaskom: Bedak, bedak, bedak!
 
Odprem oči, vspnem se — evo, na odeji mi sedi liliputansko človeško bitje; to je tisti španjolski pigmejček, kali. »Vrag me vzemi, saj se mi sanja!« zarentačim, potegnem odejo čez glavo in z bedakom v ušesih zaspim.
 
Taka, menim, mora biti posmrtnost, življenje v večnosti: čut časa in prostora je odpel zate; svojega prejšnjega življenja, njegovfh težav in zablod se spominjaš nekako motno in tako od daleč kakor skozi gosto meglo. Skoro da nimaš več telesnih želj in potreb. Edino opravilo ti je gledanje in uživanje, sprejemanje vase. Element aktivnosti je izginil iz tvoje duševnosti. Sámo večno strmenje.
 
Jaz sem pozabil, kjer sem in od kod; pozabil, kaj hočem. Tako je, kakor bi pel človek v vrtinec in zdaj ga nosi, nosi naokoli, vedno isto pot in vendar zmerom drugo.
 
Dnevi se vrsté — kaj vrsté! — hité, bežé, drvé, podé drug drugega in vsi so podobni prvemu dnevu in vsak je tako različen in svojevrsten, kakor vsi dnevi našega življenja od prvega dne sveta. Kje je mojster, ki bi tem dnevom po pravici in vesti mogel dati snovno obliko, ako ti ni mogoče pravično popisati niti ene ure svojega življenja? Zakaj popisaval bi jo do sodnega dne.
3.410

urejanj