Črna žena: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.500:
== IX. ==
Vrstica 1.603 ⟶ 1.602:
Po vaseh so se začele razlegati vesele, deloma celo drzne bojne pesmi in vsaki je sledilo glasno ukanje. — V Bodeščah je bilo vse pokonci, ljudje so tekali od hiše do hiše in se zmedeno pogovarjali in pripravljali. Po cesti je prihitelo nekaj oseb in kmalu nato se je začula godba. Glasovi gosli so doneli po vasi, zdaj tako jasno in drzno, da so navduševali in ojunačili vse poslušajoče, zdaj zopet tako milo in nežno, da so globoko segli vsakomur v srce in vzbudili v njem milobo in sočutje. —Takoj nato so začeli peti trije glasovi:
naznanjajo veseli dan;
k ženi to vanju nas budé:
Vrstica 1.617 ⟶ 1.616:
vendar — nam srca govore,
da jutri naš je čas!«
</poem>»
Kakor bi škrjančki žvrgoleli, so se razlegali jasni glasovi mladih grl po ulici v noč in navduševali poslušajoče. Po hišah so se odpirala okna in radovedne oči so zrle na cesto, da bi spoznale pevce. Vsaki kitici je sledilo krepko ukanje in nazadnje je bil nekaj časa molk. — — — Toda kmalu so zopet oglasile gosli; krepko so odmevali njihovi glasovi in vmes je kmalu zadonela milo in nežno, komaj slišno pretresujoča pesem:
<poem>»Ah, svoboda zlata,
zate mi gori
srce — in veli,
Vrstica 1.637 ⟶ 1.636:
ki vedno plamti,
kot ognji nocoj
plamte čez dobravo.«</poem>
Pevci so odšli. Glasovi strun so se slišali še nekaj časa, a tudi ti vedno bolj motno in vedno bolj tiho, nazadnje že jedva slišno. Zdaj je naenkrat potegnil veter in še enkrat prinesel v vas vrstice:
<poem>»Ah, svoboda zlata,
zate mi gori
srce — — — «
</poem>
V hišah je potihnilo, a v srcih je gorelo in vrelo dalje in vsakdo je težko pričakoval jutra.
Vrstica 1.699 ⟶ 1.698:
Mladenič se je oprezno ozrl okoli sebe in ker ni nikogar opazil, je pel dalje, da je veselo in krepko odmevalo po okolici:
<poem>»Krasen, krasen dom si moj;
Lepa moja domovina!
Močen, krepek rod je tvoj;
Vrstica 1.707 ⟶ 1.706:
boja če vihar razsaja:
vsakdo rad gre zate v bran,
vsakogar pogum navdaja.«</poem>
Štefuljček še ni nikdar čul tako jasnega in polnega mladeniškega glasu. Lahek nasmehljaj je obkroževal njegove ustnice, ko je napeto poslušal nadaljne mladeničeve vrstice:
<poem>»Sužnja ti ne boš nikdar,
dokler živ bo en Slovenec;
kmet le tvoj bo gospodar,
Vrstica 1.726 ⟶ 1.725:
da zašije dan ti nov
in še poznih vnukov slava!«
</poem>
Zadnji glasovi so izginili v dolini. — V Bodeščah je zazvonilo jutranji pozdrav nebes in zemlje Kraljici. Mladenič se je odkril, pokleknil na skalo in molil svojo jutranjo molitev.
Vrstica 2.008 ⟶ 2.007:
Tedaj pa je naenkrat France zakričal divje in strašno, kakor obstreljena zver, da se je mogočno razleglo daleč naokoli, in se vrgel na tla za bližnji brinjev grm. Kroparski možek je nemudoma pritekel k njemu in opazil, kako je slonela Bregarjeva glava na prsih mrliča, ki je nepremični ležal na mehkem ruševju za grmom. Natančneje je opazoval truplo in takoj spoznal cigankine poteze — Niganin obraz. Bila je v vojaški opravi. Oči je imela široko odprte in izraz groze je ležal še
MANJKA 205/206?
Oči je imela široko odprte in izraz groze je ležal še vedno na njenih nemih in trpkih potezah. Okrog pleč pa jo je ogrinjal bel plašč. Poprej tako živahna, vznemirljiva, strastna Nigana je ležala sedaj tu nemo, tiho, mirno, brez življenja – brez ljubezni – mrtva.
njega dokaza ljubezni, brez besedice v slovo — brez — ah, ne upam si izreči — ne morem, Nigana — odpusti, kakor ti odpuščam jaz, ker vem, da te je prenaglila tvoja nemirna narava! — O kruta žena — bleda smrt! oropala si mi srce — zakaj? — zakaj si mi uničila vesele upe? — Ob mrtvih upih naj torej plakam! Da, Nigana, dovoli, da tvoj mrtvi obraz še enkrat porose moje pekoče solze! — Nigana! — Nigana!«▼
France se je zavedel, se nekoliko dvignil, pa se takoj zopet oklenil z obema rokama mrtve žene okoli vratu, jo strastno poljubil na mrzle ustnice in nato kričal kakor neumen:
Tako je stokal France in ponovno poljubljal mrzle ustnice svoje nesrečne žene, ki se mu je še po smrti zdela lepa.▼
»Nigana – Nigana, vstani! Nigana – zbudi se! Saj živiš – Nigana; - ne, ni mogoče, da bi se ločila od mene brez dokaza ljubezni, brez besedice odpuščenja! Reci, Nigana, da živiš!«
Možek je čutil s prijateljem; zato mu je pustil, da je lahko dal duška vsem svojim neizmernim notranjim bolečinam in da je lahko še zadnjikrat nemoteno izkazal svojo ljubezen mrtvi ženi; vedel je namreč, da se bo ravno na ta način najprej pomiril in našel uteho. — Nemo je pokleknil ob njenem truplu, potegnil iz žepa rožnivenec in tiho molil za ciganko; zdaj se je ozrl na njeno mrtvo obličje in potem je pogledal v obraz Francetu — in svetle solze sočutja so mu zalile obraz.▼
In zopet je obmolknil in nepremično zrl Nigani v obraz. Tedaj pa se mu je zdelo, da se je Nigana zganila, da se je ozrla vanj – strastno in ljubeznjivo kakor nekdaj in da je začela šepetati z ustnicami nežno in ljubko kakor včasih mile vrstice:
<poem>»Ko pridem k mili mamici,
vesel pač bodem spet:
oj, kmalu kmalu tja dospem,
kjer ni več zla ne zmot.«
</poem>
In vendar – Nigana se ni ganila, njene poprej rožnordeče ustnice so obledele in mirovale. In zopet se mu je zdelo, da mu je šepetnila rahlo, pa čuvstveno: »Moj ljubi Radko – odpusti mi, saj te ljubim;« že ji je hotel odgovoriti nežno ljubeče: »Nigana – odpuščam ti, odpusti tudi ti meni«; pa je zopet spoznal, da se njene ustnice niso odprle, da v njenih očeh ni več življenja – da je mrtva. In tedaj se ga je polastila neizmerna žalost, srce se mu je trgalo, še enkrat je viknil: »Nigana!« potem pa je zopet naslonil svojo glavo na njena prsa in bridko jokal.
Čez nekaj časa ga je možek dvignil in rahlo odrinil nekoliko stran ter sam prijel ženo za roko. Žila ni več bila, roka je bila že mrzla kot led. Obrnil je truplo, a nii opazil na nje znatnih ran in poškodb. Spoznal je, da je nesrečno ženo omotil dim, ko se je vnel smodnik in da jo je ob razstrelitvi zračni pritisk vrgel na ruševje, kjer je obležala. Ob padcu si je najbrž zlomila hrbtenico. Previdno in spoštljivo je možek zopet položil truplo na hrbet, zatisnil osteklenele oči in mrzli roki mrtve žene lahko sklenil na prsi, medtem pa ponavljal napol glasno in goreče:
»Gospod, daj ji večni mir in pokoj: in večna luč naj ji sveti!«
»Mrtva je, Nigana – mrtva, resnično mrtva?« je zopet zarjul mladi mož, planil pokonci in se stokajoče vrgel na truplo svoje nesrečne žene.
▲
▲Tako je stokal France in ponovno poljubljal mrzle ustnice svoje nesrečne žene, ki se mu je še po smrti zdela lepa.
▲Možek je čutil s prijateljem; zato mu je pustil, da je lahko dal duška vsem svojim neizmernim notranjim bolečinam in da je lahko še zadnjikrat nemoteno izkazal svojo ljubezen mrtvi ženi; vedel je namreč, da se bo ravno na ta način najprej pomiril in našel uteho. — Nemo je pokleknil ob njenem truplu, potegnil iz žepa rožnivenec in tiho molil za ciganko; zdaj se je ozrl na njeno mrtvo obličje in potem je pogledal v obraz Francetu — in svetle solze sočutja so mu zalile obraz.
== X. ==
| |||