Wikivir

Črna žena: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Vrstica 789:
 
 
Po oni nesrečni bitki, ko bi bil Bregar kot najemnik v boju zoper Turke kmalu izgubil življenje, so ostale najemniške čete še vedno na meji; avstrijski stanovi so nabrali celo novih čet in jim jih poslali v pomoč. Nekaj oddelkov je šlo še dalje proti jugu in vzhodu in so se utaborili tik ob levem bregu Save, preden slednja dobiva od desne pritok Drino. Tu so krožile čete hrabrih bojevnikov; prekoračili so tudi Savo in si postavili i na njenem desnem bregu malo taborišče v obližju mesteca Bjelina. — Bjelina je bilo takrat prijazno in snažno mestece, sredi širne ravnine, okroginokrog obdano z bogatim koruznim poljem.▼
 
▲Po oni nesrečni bitki, ko bi bil Bregar kot najemnik v boju zoper Turke kmalu izgubil življenje, so ostale najemniške čete še vedno na meji; avstrijski stanovi so nabrali celo novih čet in jim jih poslali v pomoč. Nekaj oddelkov je šlo še dalje proti jugu in vzhodu in so se utaborili tik ob levem bregu Save, preden slednja dobiva od desne pritok Drino. Tu so krožile čete hrabrih bojevnikov; prekoračili so tudi Savo in si postavili i na njenem desnem bregu malo taborišče v obližju mesteca Bjelina. — Bjelina je bilo takrat prijazno in snažno mestece, sredi širne ravnine, okroginokrog obdano z bogatim koruznim poljem.
 
Četrt ure od mesteca proti Savi je kazalo sredi iz koruznega polja svojo slamnato streho nizko, a zidano poslopje. Zunanje lice te hiše ni bilo ravno mnogo različno od drugih koč revnih tamošnjih seljakov. Le ozek vrt je obdajal hišo okolinokoli, kar pri drugih kočah nikjer nisi mogel opaziti. Na vrtu so cvetele vkljub jesenskemu času rdeče vrtnice, pisane akacije in svetle solnčnice. Notranjščina hiše je pa kazala vse drugačno lice. Tlak je bil res samo iz rdečkaste ilovice kakor drugod, a stene so bile nanovo pobeljene in na njih so visele žive slike svetnikov in razni okraski, bakrorezi in celo jelenovi rogovi. Nove mize, lično izrezljani stoli in okoli peči klop so tvorili pohištvo. Hiša je imela štiri sobe, vse podobno opremljene. Če bi še tlak ne bil iz ilovice, pa bi človek mislil, da je stopil v kmetiško hišo na Dolenjskem.
 
Bilo je proti koncu oktobra, nekega krasnega popoldne. Zjutraj se je privlekla od Save sem gosta, z vodo napojena megla in se razprostrla nad hišo in poljem kakor težka, temna odeja. Opoldne je privel jug, odpihal megleno strašilo in tako razjasnil nebo. Zdaj se je pokazala ravnina v vsej svoji čarni krasoti; kakor na temnorumeno jezero ob večernih solnčnih žarkih se je naslanjal tam daleč v nepregledni daljavi nanjo jasni nebesni svod. — Posamezna drevesa so štrlela proti nebu kakor mračne sence brez določnih obrisov ali kakor grozotni strahovi, tjki ne puste popotniku, da bi se jim upal približati. Nad vdrtinami semtertja valovitega polja je potajno valovil večerni zrak. — Na zemljo je polagoml legala skrivnostna tajna jesenskega večera. Tam daleč so se na obzorju začeli vzdigovati gosti oblaki od zemlje proti nebu. V nje se je uprl veter in obdeloval in izpreminjal v najrazličnejše podobe in postave. Zdaj so se vzdigovala cela pogorja s snežnoodetimi vrhovi in mračnimi dolinami, zdaj so se na njihovem mestu zvijali strašni zmaji v medsebojnem boju, potem so zopet rastli iz zemlje utrjeni gradovi močnimi stolpi. In te slike so izpreminjale od trenotka do trenotka svojo barvo, od temnordečega do zlatožoltiga in od umazanovijoličnega do svetlo zelenega.
 
To čarobno poigravanje z oblikam in barvami v oblakih je onazoval z ostrim očesom neki mož, ki je sedel na leseni klopi pred hišo. Njegov obraz razodeval lepe, moške poteze in raz glavo so se mu vsipali črni gosti lasje. Brada in lasje so kazali semtertja nekaj sivih las. — Mož je bil v belih hlačah, rdečem telovniku z gosto našitimi kovinskimi gumbi in v žolto volnenem jopiču. Na nogah je imel opanke. — Taka je bila noša ondotnih prebivavcev. Čim dalje je mož opazoval oblake, tem bolj žareč je postali njegov pogled. Kar naenkrat je zastokal in vzdihnil napol glasno:
 
»O, da bi bile resnično gore in ne samo oblaki! Ali pa da bi mogel odpluti s temi oblaki proč, daleč proč pod snežnike k svoji — Zalki in ljubljenemu dekletu. — Moja Zalka! — Ali je moja? — O, Bog, saj še misliti ne smem nanjo brez krivde . . . In tukaj imam ženo in vendar je nimam.«
 
Bregar — nihče drugi namreč ni bil ta mož — je podprl glavo z rokama in se globoko zamislil. — Čez nekaj časa se je pokazala skozi vrata neka postarana žena, se ozrla milosrčno na moža in nato rekla:
Vrstica 810 ⟶ 809:
»Ni res, kar praviš, Dombruša; kadar zrem v oblake, imam vedno prijazne sanje; zame je noč bolj dobrotna kakor dan.«
 
»Vem, gospod, da si nesrečen. — Pa saj še nikogar nisem videla srečnega, kdor je vzel za ženo ciganko . . . Cigani nimajo srca.«
 
»Pač, pač, Dombruša, srce že še imajo; toda njihovo srce je kakor veter, danes vroče kakor ogenj, jutri že ledeno mrzlo. Obstanka nimajo nikjer in nikjer miru — potovati morajo neprestano kakor veter in kakor oblaki.«
 
»Veter in oblaki gredo, pa zopet pridejo; toda tvoja panicka1panicka<sup>1</sup> je že sedem tednov z doma in se nikdar ne pokaže.«
 
 
1 Panicka = gospa.
 
 
»Ali ni nekdo pripovedoval, da so se v okolici pojavili cigani?«
Vrstica 840 ⟶ 835:
»Ji pa porečem, da je bil gospod vesel in da je cel dan prepeval.«
 
»Toda, Dombruša, lagati vendar ne smeš! . . . Sploh ničesar nimaš praviti Nigani! Z njo bom govoril jaz. Jaz bolje vem, kaj ji moram povedati.«
 
»Če tako zapoveš, gospod, bom poslušno molčala.«
Vrstica 854 ⟶ 849:
»O, Radko, ali mi res nočeš pokazati nobenega znamenja svoje ljubezni? — Kako težko sem te pogrešala in kako sem se veselila zopetnega svidenja!«
 
»Tako, tako!« ji je zasmehljivo odgovoril mož; »zato si mi pa tudi ušla in me pustila tako dolgo samega . . . Jaz sem se pa že navadil in ostanem lahko sam.«
 
»O, Radko, saj sem vendar tvoja žena, tvoja Nigana!«
 
»Res si žal moja žena — toda pravzaprav nič več; zakaj neštetokrat si mi bila že nezvesta!«
 
»Jaz — tebi nezvesta, Radko? Ni res. Nikoli nisem ljubila drugega, kakor tebe! «
 
Vrstica 865 ⟶ 861:
»Radko, saj sem pa tudi resno mislila, toda duh je močnejši kakor moje srce.— Kakor hitro me dohiti duh pustinje, me zgrabi in s silo me tira proč — daleč proč v prosti svet, med vihre in vetrove, pod jasno z zvezdami posejano nebo — in tedaj se moram potikati kakor izgubljena duša. Sem žal uboga, nemirna ciganka.«
 
»Zopet si torej priznala, da ne moreš ostati, in zato tudi jaz ne maram nič več živeti skupaj s teboj.— Če bi bila ta hiša moja, si lahko uverjena, da bi ne bila smela prestopiti njenega praga — za nobeno ceno ne! Tako ti pa hišo zopet vračam. Stori z njo, kar hočeš . . . Jutri odpotujem domov pod snežnike.«
 
»Domov? — Kaj praviš? — Pod snežnike?« je kričala žena vsa iz sebe; »ne smeš! S tem bi storil veliko hudobijo! Pomni, da sem jaz tvoja žena in nobena druga — nikar torej ne krši svoje dolžnosti! Prisegel si mi pri Očetu in Sinu . . .«
 
»Nigana, rajši pometaj pred svojim pragom! Ti imej pred očmi svoje dolžnosti — zase pa že sam vem, kaj moram storiti in kaj opustiti.«
Vrstica 873 ⟶ 869:
Pri teh besedah je žena strastno vzkipela in pihala kakor razdražena mačka:
 
»In če pojdeš na Kranjsko, bom šla za teboj! Kakor veš, pot znam najti ... In če zalezem ono, kateri si daroval srce, jo takoj umorim — to ti prisezam pri svojih pradedih in pri svetlih zvezdah. — Zabodem jo ali pa zastrupim. — Potem umorim tudi tebe!«
In če zalezem ono, kateri si daroval srce, jo takoj umorim — to ti prisezam pri svojih pradedih in pri svetlih zvezdah. — Zabodem jo ali pa zastrupim. — Potem umorim tudi tebe!«
 
»Nigana«, je zakričal mož osorno, »strašna si, kakor divja zver! — Sicer pa ne grem k Zalki in otroku, ampak poiskal si bom v svoji domovini kak skriven kraj, kjer bom samotaril.«
Vrstica 880 ⟶ 875:
Ponovno je ovila ciganka svoje roke okoli njegovega vratu in se mu sladkala.
 
»O, ljubi Radko! Pri meni moraš ostati. Tvoje je moje srce in moja duša. Ti si zvezda mojih oči, gorak žarek moje duše . . . Ljubim te kakor ljubi dan solnce in noč luno . . . Nikoli več te ne bom zapustila — res ne. — Toda zopet me moraš ljubiti in ne tako hudo pogledovati s svojimi dobrimi očmi. — Nikdar več te ne bom pustila samega!«
 
»Nigana, vsakikrat si enako obljubila, a besede nisi nikdar držala.«
 
»Zdaj jo bom pa prav gotovo prisegam ti pri svetlih zvezdah, pri . . .«
 
»Nigana, ne prisegaj več! Tvoje prisege so kakor rosa ob poletnih jutranjih solnčnih žarkih.«
Vrstica 894 ⟶ 889:
Na cigankinem obrazu so se zopet pojavile vesele poteze; vsa radostna je skoro zavrisnila:
 
»Zopet mi podajaš svoje srce?! O Radko, ko bi mogel vedeti, kako zelo te zato spoštujem. — Vse bom storila, kar zahtevaš . . . Zate grem v ogenj, če je treba.«
 
Mož se že skoro ni mogel ustavljati njenemu prilizovanju, vendar ji je odgovoril kolikor mogoče resno:
Vrstica 904 ⟶ 899:
»Nigana, tukaj si vedno izpostavljena nagnenju svoje ciganske narave in vabilom svojih bratov, ki te silijo v prosti svet; da se izogneš tem izkušnjavam, bova prodala svojo hišo in se preselila kam drugam.«
 
»Pa vsaj ne na nesrečno Gorenjsko, kjer bi me gore gotovo zadušile . . .?«
 
»Ne, Nigana — ampak samo tja gor na zeleno Štajersko, kjer so tako prijazne vasi in tako lepa mesta in kjer prebivajo tako dobri ljudje.«
 
»Tam so tudi gore, Radko; bom zopet zaprta med njimi in se ne bom mogla ganiti. — Ah, ostaniva rajši tukaj, saj je vendar tu tako krasno. Nikjer ni tako lepo in tako prijetno kakor tukaj, nikjer drugje ne cveto tako bujne cvetice, nikjer ne svetijo zvezde tako prijazno, nikjer drugje si ne šepetajo roke in vetrovi tako skrivnostno lepih pesmi kakor tukaj . . . Odtod ne morem proč. Tu sem priklenjena, kakor bi me držalo tisoč rok.«
 
»Glej, Nigana, to je tvoja ljubezen — vse samo veter in prazne besede.« jo je strogo zavrnil mož; »kakor hitro zahtevam kako malo žrtev, ti je vse pretežko . . . S tem sva se torej dogovorila. Pojdi spat. Jaz grem na streho, kjer se odpočijem. Jutri odpotujem, lahko noč!«
 
France je vstal in se obrnil proti vratom. Kakor jelen je skočila Nigana predenj in mu zastavila pot ter nežno rekla:
Vrstica 944 ⟶ 939:
»Tisočkrat ti zato darujem svoje srce, svoje življenje, Radko,« mu je zatrjevala ciganka, »na veke te ne bom zapustila.«
 
— — Čez Štirinajstštirinajst dni je Nigana zopet izginila neznano kam v svet.— —
 
 
 
 
 
 
 
<sup>1</sup> Panicka = gospa.
 
== VI. ==
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Črna_žena«