Črna žena: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.013:
== X. ==
Vrstica 2.052 ⟶ 2.051:
»Prisegamo.« je odgovoril v imenu vseh navzočih Mohorko.
»Ali prisegate vdanost našemu
»Prisegam«, je odgovoril
»Ali prisegate na stare pravice briksenskega škofa in na pravice gospodov Krajskih?« je nadalje vprašal Fric.
Vrstica 2.073 ⟶ 2.072:
»Se podvržemo,« jo odgovoril Mohorko.
Harrtman je bil za silo zadovoljen — Kmetje so odšli veseli, da jih ni doletela hujša kazen za punt, in polni upanja na boljšo srečo v bodočnosti.▼
▲
— — — — — — —
Kakor povsod, tako je tudi na Brdih polagoma zavladalo prejšnjo veselo življenje. Le v oni hiši ni bilo prave zadovoljnosti In pravega, odkritegra veselja namreč pri Anželju. Zalki, bivši Bregarici, je zadala ona strašna noč na Špiku novo, grenko žalost, tako da jo ni mogel nihče potolažiti. Anželjov hlapec je pripovedoval, da je srečal Kroparskega možka in z njim neznanega vojaka, ki je vsekakor moral poznati ,črno ženo', ali pa je bil z njo še celo v ožji zvezi; in to pripovedovanje je vzbudilo nove dvome in sumnje v srcu ubogo zono. Ponovno je moral hlapec opisati nesrečni ženi zunanjo poteze in obnašanje, da celo glas onega vojaka; in tako je Zalka slednjič prišla, do prepričanja, da ta vojak ne more biti nihče drugi kakor njen mož, France. Da ,črna žena' ni bil duh, marveč da so je pod to krinko skrivala živa žena z mesom in krvjo, o tem ni nihče več dvomil, kdor jo le slišal, kaj je pripovedoval hlapec. Raznesla se je tudi govorica, da sta v oni strašni noči, ko se je pod Špikom razletel ,mrtvaški mostič', dva moža nekoga pokopala v Bodešicah na pokopališču ob cerkvici sv. Vida; mrlič je bil zavit v belo platno. Eden izmed pogrobcev je imel dolgo, črno brado, v drugem so pa spoznali Kroparskega možka. Ko sta zagrebala mrliča, je bradati mož tako jokal, da so njegov glas razločno slišali daleč naokoli.▼
▲Kakor povsod, tako je tudi na Brdih polagoma zavladalo prejšnjo veselo življenje. Le v oni hiši ni bilo prave zadovoljnosti
Anželj je vpraševal na vse strani, kdo je vse to videl in slišal, toda nihče so ni javil. Samo toliko je vsakdo vedel, da o možku in o bradatem vojaku ni bilo naslednji dan ne duha ne sluha več — — —▼
▲Anželj je vpraševal na vse strani, kdo je vse to videl in slišal, toda nihče so ni javil. Samo toliko je vsakdo vedel, da o možku in o bradatem vojaku ni bilo naslednji dan ne duha ne sluha več —
Hudo jo zadel Zalko požar, ki je uničil njeno prijazno hišico, a se hujše so jo mučila in ji trgala srce strašna, pa nasprotujoča si čuvstva, slutnje in domnevanja o njenem možu.
Vrstica 2.085:
Često je postajala z ubogim Franckom zraven sebe zunaj na Anželjovem vrtu in gledala brezmiselno tja proti Karavankam, po licih pa so ji rosile svetle solze kakor grenko zasluženi biseri. Potem pa je vzela ubogo dete v naročje, ga krčevito pritisnila na svoja prsa in tožila:
»O ubogi
»Mamica, zakaj jokate? Mamica, mene je strah!« je odgovoril Francek, ki je primerno svoji starosti postajal vedno močnejši in čvrstejši; bil je že v petem letu. Vedno bolj je postajal podoben očetu. Zalka mu je često zrla z gorečo nežnostjo cel četrt ure v oči in potem je zopet začela tarnati in jadikovati:
»O France, France, zakaj si mi to napravil? — — Če bi bil imel do mene le stoti del ljubezni, katero sem jaz vedno nosila do tebe v svojem srcu pa bi me ne bil nikdar — nikdar mogel zapustiti! O Francel — O ubogo dete!«
In
Tako je pogosto tarnala uboga žena, žena, ki bi ji njena mladost morala obetati še veliko srečo, pa ji je namesto sreče že tako zgodaj vtisnila na čelo znake nesreče in žalosti. Oči so ji često zalivale solze, obraz ji je obledel. Zato so se njeni sorodniki po pravici začeli bati zanjo. — Ko bi se vsaj od kod zopet prikazal Kroparski možek! Ta bi namreč skoro gotovo vedel kaj povedati o izgubljenem Bregarju.
Vrstica 2.108 ⟶ 2.107:
»Od kod prihajaš sam? Kje si pustil gospoda Andreja in njegovo četo, ki je imela priti za nami?«
»Gospod Andrej Grajski je padel pod turškim mečem .
»Andrej — dobri gospod Andrej — mrtev?!« je milo zastokal France.
Vrstica 2.118 ⟶ 2.117:
Ko so se še nadalje pogovarjali o neuspehih in nesrečnih dnevih, se jim je bližala po cesti precejšnja tolpa oboroženih mož in mladeničev.
»Maščevanje Turkom!« je kričal načelnik množice; »maščevanje! »Krvava kosa«
»Turkom v pogin — se dvigni —, »Krvava kosa,« so ponavljali in se navduševali vsi.
Vrstica 2.132 ⟶ 2.131:
Tako so korakali bojevniki »krvave kose« polni navdušenja proti Radovljici, da bodo tam izvedeli, kam so se obrnili Turki. Sklenili so namreč, da jim bodo sledili in jib zahrbtno napadli na kakem pripravnem, ozkem kraju. — Zdaj se je oglasil v prvi vrsti krepak in jasen, Štefuljčku že znan, mladeniški glas:
<poem>»V boj za svobodo sinov!
Dvigni, kosa se krvava,
Da zašije dan ti nov
in še poznih vnukov slava!«
</poem>
In v teh vrsticah je izrazil mladenič toliko navdušenja za boj zoper sovražnike svoje vere in pa toliko ljubezni in požrtvovalnosti za svoje brate, da se je vsem podvojil pogum. Zdaj so bile Štefuljčku jasne besede mladeniča, ki mu jih je govoril, ko ga je zadnjič slišal peti isto pesem: pristaš krvave kose se ne sme bati smrti; — zmagati ali umreti; — boriti se do zadnje kapljice krvi. — Zdaj je razumel njegov pogum in srčnost in tudi v njegovem srcu je zažarel pogum, kakor nemara še prej nikoli. — — —
Vrstica 2.147 ⟶ 2.150:
Vsi Blejci so visoko cenili Kroparskega možka, ker so vedeli, da je bistra glava, ki ve in zna pomagati v vsakem slučaju; ljubili so ga kot svojega očeta; zato ni čuda, da si marsikdo ni mogel misliti in verjeti, da jih je za vedno zapustil njihov najboljši svetovalec in pomočnik. Zato so se pa tudi razširile razne govorice, da se je možek prikazal zdaj tu zdaj tam, in ljudje so radi verjeli. Posamezni so celo menili, da je bil možek sploh neranljiv in da se mora kmalu zopet prikazati. Toda kakor so hrepeneli po njem in kakor so si ga še želeli — možka vendar ni bilo od nikoder več. Padel je v krvavem boju s Turki pod Mužakljo pri Jesenicah in njegovo srce, ki je tako goreče bilo za Boga, za cesarja, za domovino in za njegove rodne brate, je utihnilo za vedno. — Slava zato njegovemu spominu. — — — Tudi o »krvavi kosi« od tega časa naprej ni bilo več sledu.
— — — — — — —
Turki so odšli naprej po Dolini proti Koroškemu in pustili trupla na bojnem polju. Ta so pokopali domačini deloma na pokopališču na Jesenicah, deloma na Koroški Beli; med slednjimi je bil tudi Kroparski možek. Pri njegovem pogrebu je bilo rosno marsikako oko, zlasti je pa jokal ob njegovem grobu neki avstrijski vojak z dolgo, črno brado.
Vrstica 2.153 ⟶ 2.156:
Anželj je izvedel v Radovljici samo dejstvo, da je Kroparski možek umrl in da je padla tudi »krvava kosa«, brez natančnih podatkov o boju in nesreči; toda tudi to kratko poročilo je le povečalo Bregarici skrbi, strah in bojazen. Že prej se ji je vcepila v glavo misel — kakor svojčas Štefuljčku —, da se je France najbrž zapisal »krvavi kosi«. Zdaj so jo novice, ki jih je prinesel Anželj, v njeni misli le še potrdile in strašno se je mučila uboga žena s slutnjo, da je v boju padel tudi njen mož. Jokaje je prosila brata, naj gre na Jesenice in naj tam poizve kaj natančnega o možu, ki je v oni strašni noči spremljal Kroparskega možka na Špiku. Anželj je šel zopet na pot in zdaj se ni vrnil pol tedna. Domov prišedši je pripovedoval sledeče: Kroparski možek je zadnje dni pred smrtjo veliko občeval z nekim avstrijskim vojakom najemniških čet, ki je nosil dolgo, črno brado in ki je bil vedno zelo pobit in žalosten. Nekoč sta oba nenadoma izginila. Čez štiriindvajset ur sta se pa zopet pokazala; vojak je imel vse objokane oči, možek se je pa držal zelo resno. Opazili so, kako je krošnjar skušal tolažiti vojaka. Kakor je bilo razvidno, sta morala biti že dalj časa znana in prijatelja; često so tudi slišali, da je možek vojaka klical z imenom »France«. In ko je možek umrl, je vojak žaloval za njim kakor za svojim očetom. Vojak pa ni padel v boju, ampak se je z nekateremi drugimi tovariši umaknil nazaj proti Radovljici.
Zalka se tudi po tem poročilu ni mogla rešiti skrbi in dvomov. Naj bo-li cesarski vojak
Toda vse okoliščine so se tako natanko ujemale in celo ime. — Ne, Zalka ni mogla več strpeti, hotela je gotovosti, jasnosti. Zato se je napotila sama proti Radovljici in če bo treba, še dalje, da se prepriča o resničnosti ali o ničevnosti svojih slutenj in domnevanj. Na poti jo je spremljal brat — Anželj.
Vrstica 2.161 ⟶ 2.164:
Tako se je vrnila Zalka vsa obupana z bratom na Brda. Mislila je, da se ji bodo zacelile skeleče rane; toda ponovno so se ji odprle — in še bolj široko in še stokrat hujše so jo sklele kot prej; od zdaj je jokala še bolj neutolažljivo nego prej. In kako naj bi tudi ne? Vse slutnje in vsi upi, ki so jih v tajnih globinah njenega ljubečega in koprnečega srca rodili vsi čudni dogodki zadnjih dni, so bili zopet naenkrat uničeni, kakor naenkrat uniči slana v pomladnih mrzlih jutrih ponižne vijolice, ki so ravnokar vznikle iz probujajoče se narave, ali nežnobele zvončke, ki so ravno začeli zvoniti mladi naravi k poroki in oznanjati njeno krasoto.
V dolgih nočnih urah je trpela še več; še pogosteje je sanjala o Francetu. Zdaj je stopil skozi vrata z dolgo, črno hrado, pa vendar je takoj spoznala njegove poteze in ji strastno stisnil roko ter jo objel, zdaj se ji je zopet prikazal v spremstvu s »črno ženo« in se obnašal tako mrzlo in tako tuje, kakor bi nje — Zalke — nič več
Anželj je dobro razumel nesrečni položaj svoje sestre; zato je bolelo tudi njega. Sklenil je še enkrat napeti vse svoje sile, da bi pogledal za temni zastor skrivnosti onega vojaka; toda kaj, ko se ni vedel obrniti ne kod ne kam, ko nikoder ni mogel najti najmanjše sledi do njega. Ves onemogel ni vedel druge pomoči, kakor da je dan za dnem tolažil svojo sestro in ji lajšal bol v njenih trnjevih dnevih.
== XI. ==
| |||