Selitev. Sličica iz dijaškega življenja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= Selitev. <br> Sličica iz dijaškega življenja.
| normaliziran naslov= Selitev
| avtor= Anton Novačan
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 2. januar {{mp|leto|1909}}
Vrstica 8 ⟶ 7:
| dovoljenje= javna last
}}
Prijetno je samsko življenje in Bog me obvaruj pred kako nesrečo, ki bi me pripravila ob tihe, skrivnostne večere, ko brli v skromni dijaški sobici ponižna petrolejka, ki sem jo že neštetokrat primerjal s staro zapuščeno devico ... In kadar sem mislil take hudomušne misli, je vselej plamenček zatrepetal in zapokalo je nekaj v tisti stari ponižni svetilki od jeze in nevolje. Pa znal sem jo potolažiti ter sem privil goreči trak, da je plamenček veselo zaživel in se je tihi žar razlil po mizici. Govorila sva s tisto svetilko mnogo lepih, tihih razgovorov, ko je že
Lepi so taki večeri. Vsa prihodnjost se razgrne pred menoj, rožnata in bogata, kakor pisana livada pomladanskega jutra, ko se ji približa kosec s koso na rami. Nešteti načrti se porajajo, spreminjajo in
▲Prijetno je samsko življenje in Bog me obvaruj pred kako nesrečo, ki bi me pripravila ob tihe, skrivnostne večere, ko brli v skromni dijaški sobici ponižna petrolejka, ki sem jo že neštetokrat primerjal s staro zapuščeno devico ... In kadar sem mislil take hudomušne misli, je vselej plamenček zatrepetal in zapokalo je nekaj v tisti stari ponižni svetilki od jeze in nevolje. Pa znal sem jo potolažiti ter sem privil goreči trak, da je plamenček veselo zaživel in se je tihi žar razlil po mizici. Govorila sva s tisto svetilko mnogo lepih, tihih razgovorov, ko je že vso spalo po mestu; ko so utihnili pijanci in ko mi je zmanjkalo tobaka ...
▲Lepi so taki večeri. Vsa prihodnjost se razgrne pred menoj, rožnata in bogata, kakor pisana livada pomladanskega jutra, ko se ji približa kosec s koso na rami. Nešteti načrti se porajajo, spreminjajo in ponavlja jo, duševno ravnovesje postaja sigurnije in v srcu se zbudi mlada, čila vera, ne v kako fantastično sliko, ampak vera v samega sebe. Čudna naslada v skromnosti se razliva po telesu in človek leže samozavestno, kakor kralj k počitku.
Ampak nekega večera je nastala v tistem malem, tihem domu strašna revolucija. Duševno ravnovesje se je razvrglo, lepa razpoloženja so se razburkala; ves večer, ves užitek je bil uničen. Kajti, ko sem v pesniški impiracijji povzdignil oči in pogledal na steno, sem opazil strašnega sovražnika. Ne vem, kako bi se bolje izrazil; kajti nerodno bitje, ki se je zibalo počasi po steni navzdol, je bilo podobno, če se ne pregrešim kot veleizdajalec, grozeči nemški oklopnici, ki brodi v gluhi noči brez bojnega praporja po tihem oceanu tje proti angleškemu kopnu. Sovražnik je pa postal za hip in boječe pogledal okrog. Nato je nadaljeval svojo pot proti vzhodu in se je usidral v mali luknjici. Ni še prišel moj čas, si je mislil.
Vrstica 21 ⟶ 17:
Strašno, uničevalno! K sreči je bil trideseti blizu in tihotapsko sem zlagal knjige po mizi. Vse je bilo v najboljšem redu, kakor še nikdar poprej ...
Popoldne sem se napoti l po dol
Vrstica 157 ⟶ 151:
izgovori l poslednje besede. Al i se
b om res mora l zopet sel iti?
| |||