Črtice iz Boke Kotorske: razlika med redakcijama

Brez spremembe velikosti ,  pred 2 letoma
Ne bodem popisoval svojega potovanja po morju. Stvar je že toliko premlačena, da če bi hotel kaj novega povedati, moral bi lagati, kar pa ni navada ne lovcev, ne planincev. Moral bi govoriti o običajnih delfinih, s katerimi sem se pozneje tako seznanil, da smo se kar skupaj kopali. Na potovanju sem videl veliko kamenja, še več pa vode, ki je pa bila grenkoslana. Mislil sem si, kakošna bi nastala zadrega, če bi se ta voda spremenila v vino.
 
čezČez 46 ur mi je naznanil kapetan, da smo na Oštru (Punta d'Ostro), na vhodu v 29 km dolgi kotorski zaliv in da bodem čez dve uri že v Kotoru. Kdor ima le količkaj čuta za prirodne lepote, strmel bode nad tem divnim zalivom; vsakih 10 minut menja se pa prizorišče. Ker danes ni moj namen, tega popisovati, omenim samo toliko, da nikomur ne bode žal, ako pohodi te kraje. Videl bode nekaj izvanrednega, nenavadnega. Obiskavati velika mesta in občudovati tam nakopičene zbirke, je dandanes res moderno in tudi izobraževalno, a gledati krasote naše zemlje, oživlja duh in krepi telo. V današnjih nervoznih časih priporočati bi bilo torej slednje. Na kratko pa hočem omeniti nekoliko iz zgodovine Boke Kotorske. Zgodovina omenja prvič te kraje leta 229. pred Kr., ko se je rimska republika bojevala z ilirsko kraljico Tevto. Rimljani so jo premagali, jej odvzeli del kraljestva, a ostala jej je samo Boka Kotorska s središčem v Risnju (Rhizon, Rhizinium). A že leta 167. pred Kr. so premagali Rimljani Ilirce popolnoma, posedli Boko ter jo pozneje priklopili Dalmaciji. Ostanki ilirskih stavb se nahajajo na mnogih krajih, a ime vasi Tivat (Teodo) izvira menda od ilirske kraljice Tevte. Ker je bil Risanj tako za Ilircev, kakor za Rimljanov najvažnejše mesto, nahaja se tukaj tudi največ zgodovinsko znamenitih ostankov.
 
Po razpadu rimskega cesarstva l. 376. je prišla Boka pod vzhodno rimsko državo. V 7. stoletju so posedli te kraje razun Kotora Slovani. Za njimi so zavladali nekoliko časa Saraceni. V srednjem veku so uživala nekatera mesta popolno slobodo s svojo vlado in avtonomijo. Koncem 14. stoletja se je podvrgla Boka bosenkemu kralju Tvrtku. Potem so se pričeli navali Turkov. Ker se proti njim niso mogli vspešno braniti, podali so se pod zaščito mogočne vladarice na morju, republike beneške l. 1420. Čvrsto so držali Benečani te pokrajine ter jih vedno zmagovito branili proti navalom Turkov do svojega propada. Samo na vhodu v Boko so se vgnjezdili Turki v Ercegnovem ter tu gospodarili od l. 1483. Le z največjim naporom so pregnali Benečani šele l. 1538. te Turke, ki so bili glasoviti gusarji (pirati). Bati se je bilo, da uničijo vso pomorsko trgovino.