|
Veliko noč, dasi je bila v deželi že jesen.
StopilStopila a j eje k oknu , ki je gledal ogledalo
po travniki htravnikih in njivanjivah h gubečibgubečih se tj atja
v nejasno, megleno daljo in vse se j iji
j eje zdelo tako pusto .. . pusto... da
bi najraje odšla nazaj v mesto .. .
Svinčenosivo nebo je bilo sklo
njenoSvinčenosivo taknebo oje bilo sklonjeno tako nizko na zemljo, kot da se
vsa kvsak čas spoji ž njo in solneesolnce je spalo
tam nekje za gorami in se ni prikazalo izza obzorja. Drevje ob plotu je
bilo že skoro popolnoma golo in ob
vsakem vetriču je vztrepetalo še tisto revno ostalo listje in zaplesalo v
kolobarju okrog ogla.
Angela je gledala v to dolgočasno jesensko popoldne in v srcu je začutila nenadoma veliko praznoto. Vse
drugačno je živelo v njeni duši to
polje in popolnoma drugačno vse,
k arkar je srečala na poti v prvo službo .. . T uTu ni bilo tistih prijaznih
kmetskih hišic, ki 6epečepe ponižno pod
zelenimi gorami, ni bilo poti vijoče
se memed dbrdi brd i i nin senožeti i n n iin bilni obilo
staristarih h grado vgradov po bližnjih hribih , k i bki ibi
vzbujal ivzbujali spomine i nin sanje n ana davne
dni , kakokakor rsi sje i j e slikal aslikala v svoj i mladsvoji imladi
domišljiji.. . Vs eVse drugačna jje ta krajina in popolnoma etuja toni, aki krasi jo
je ona ustvarila v svoji duši...
jin a i n popolnom a tuj a oni , k i s i j o
je on a ustvaril a v svoj i duši . . .
TakraTakrat tje j e vstopi lvstopil oštir, visok, kokoščen možakar z velikimi zalitimi
očmi iin nje jobstal e obsta l pr ipri vratih , ne da b ibi▼ščen možakar z velikim i zalitim i
kaj spregovoril. Angela se je obrnila
▲očmi i n j e obsta l pr i vratih , ne da b i
proti njemu in ga je pozdravila z
k a j spregovoril . Angel a se j e obrnil a
lahni mlahnim nasmehom , a nekak onekako boječe, ▼proti njem u i n g a j e pozdravil a z
kakokakor rje j e bil abila boječa vsa , . n ana to m umu je ▼▲lahni m nasmehom , a nekak o boječe,
razložila ^, kakokakor r popre jpoprej deklini . ▼▲kako r j e bil a boječa vsa . n a to m u je
▲razložila^ kako r popre j deklini .
Oštir jjo oje jgledal ein gledasi l i n s i gladi lgladil z
lopatast olopatasto desnico gube n ana čelu, na to
s isi je odkašljal min zamomlja lzamomljal s tak otako
nizki mnizkim glasom , d ada se j eje zdelo Angel iAngeli
kot dda aprihaja prihaj a globok ogloboko nekje i z treiz trebuha.
buha .
»Dve ur iuri je od tod do Zabrezja,
seveda, ko bi znali po bližnici tja
čez Podrepkarjevo šumo in doli pod
kačjim plotom, pa na Kob i lovoKobilovo in od
t amtam čez Piskačev hrib, o seveda bi se
prišlo v eni uri, kako bi se ne', tako
pa, ko ne znate poti je nerodno. Seveda, križ je in bo že najbolje če se peljete. Sem že slišal nekaj, da dobe nekajnokaj, da dobe novo učiteljico, seveda,
prejšnja se je nekaj, hm, no, kako bi
dejal — nekaj i zo nega vil a izonegavila.. . saj veste — pa še omožena ni, pa je prisioprišlo
tako. No, seveda, kaj bi — torej v ivi
boste učili v Zabrezju? P aPa ste še mlad imladi, hm! «
Angela je čutila, kako ji polje kr ikri
•v lice in naenkrat je bila v zadregi
pre dpred oštirjem, kki i p apa se n i zmenini lzmenil za
njeno rdečico i nin je zgovorno nadalj enadaljeval:
val :
»No , vovoz z va mvam že lahko dam , saj
je pr ipri hiši koleselj, hlapehapec c p apa je tud itudi
dom adoma. Sedaj j eje štiri, ob polnpolu šestih
ste p apa v Zabrezju. Veste , jje e slab aslaba cesta , tupata mtupatam nadebelo posuta, potem
p apa zopet vs avsa razrita , dda a j eje težko nagl onaglo
voziti . I n tud i nič ka j varn o ni , zar a
dvoziti. iIn klancevtudi nič kaj varno ni, zaradi klancev, mislim!«
N a toNato se j eje obrnil iin n j eje hotel oditi , a pr ipri vratih se je ozrl nazaj i nin je
postal.
»Č eČe bi hoteli kako prteno klobaso al i pali apa prašičji repek je tudi kuhan,
v a mvam lahko postrežem i nin kozarec rdečega, če b ibi vam bilo belo prekislo, da
se malo ogrejete.«
Angela je prikimala, ne da bi
kaj premislila, ker vse drugod so bile
njene misli in na to je odložila vrhno
jopico in je sedla za najbližjo mizo.
Kmal uKmalu so se zopet odprla vrata
in starikava ženica, ki po svoji zunanjosti ni kar nič kazala, da je krčmarica, je prinesla v desnici z največjo pozornostjo naročeno jed, v levici
pa četrtinko vina tako nerodno, da
je pr ipri vsakem koraku pljusknilo čez
rob. Suhljato, skoro bledo je bilo njeno
lice, a oči so gledale izpod redkih
obrvi prijazno in dobrodušno. K oKo je
postregla Angeli, je obstala prpri i mi* imizi
in si obrisala ob predpasnik sz vinom
polito roko.
CDelie DrtbodaJM.)
| 