Prva služba: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 459:
== IV. ==
Prva službi
Spisal Josip P r e m k,
(Dalje.)
IV.
Deseta ura je od brnela iz vaeke-
•jm zvonika, ko je Angel a zapah ni la
vrata svoje prostorne sobe in spusti
la na oknu zaprašimo zaveso. In ko
se je ozrla po sobi, katero je razsvetval a le drobna voščena sveča, j i je
postalo v prsih iako težko in tesno,
r lo b i najraje zajokala naglas . . .
Gledala je po stenah, ki so bile gole
in mračne, samo tam ob postelji je
visela zaprašena slik a sv. Jurja , k i
pa je bil ves zamajan in razpraskau
ter vse bolj podoben kakemu razbojniku , kot božjemu svetniku. Žeblji v
- t^nah so sicer pričali, da nekdaj v
sobi ni bilo tako pusto in zapuščeno,
a sedaj se ni nahajalo v njej drugega, ko v enem kotu uizka postelja z
železnim umivalnikom, v drugem pa
ogromna, s črnikastim papirjem pokrit a miza. Stol, k i je sameval za
vratmi, je bil sicer prevlečen z temn im suknom, skozi katero pa je že
na mnogih krajih kukal a na dan
rjavkasta slama. In nad vsem tem se
je širil visdko gori obokan strop in
pod njim dvoje železnih drogov, da
je bila soba bolj podobna belo popleskani kleti, kakor spodobnemu stanovanju.
Zato so Angeline oči ka r nis o
moglo privaditi tej preprostorni ječi
in to tembolj, fcer si je predstavljala
svoje bivališče na deželi vse drugače . . .
Majhne ljubke sobico si je želela Angela , z razgledom po širnem
polju al i na gore, z rožmarinom i n
drugimi cvetlicami na oknu in stene
vse okrašene s prijaznimi r**tobami,
a tu ni bilo ničesar tega, sama puščob a in dolgčas sta jo pozdravila,
kamor se je ozrla.
Naoosled je odprla kovčeg, postavil a svečo n a mizo in pričela izkladati po vrsti vse, ka r je prinesla
seboj. Marsika j je hotela pustiti v
mestu al i zavreči , a seda j j i j c bi l
dra& Včak listič, vsak a malenkostn a
Stvar, kar&oii j o j e spominjal o n a
SVOJe tovarišice, prijateljice in znan -
k e/ki ItO^ijO sedaj Wv c kj e m s o
morda prav tak o zapuščen e i n se /a -
lostnespominjajo srečnejše preteklosti
i n zr o morda s pra v tako plašnimi
u p i v temno bodočnost .. .
In Angela je segla po crnilu m
papirju ter pričela izlivati v pismo
svojo bol .. .
Drafra prijateljica!
Obljubila sem Ti, da T i sporočim takoj prve viiske, ki jih doživim,
ko pridem v kraj svojega prve «
službovanja; da, vem, zanima Te,
ker odide* tndi sama že v par dneh
na Isto pot , ki sem jo nastopila danes
jaz. Al i Dragica , ne veseli se in ne
upaj preveč, da ne bos razočarana
kakor jaz. Menil a sem — i n mojega
mnenja ji h je bilo mnog o — da me
čaka p o dovršenih študijah brezskrbno al i vsaj zadovoljno življenje,
p a se mi zdi, da sem nastopila križev
pot. Prv o postajo, menim, da sem
danes prebila, a ee pridem do konca
— A'edo bogovi! . . .
Ljudje, koliko r sem jih spoznala nocoj, so tvrfcaj obdarjeni z vsem,
k ar se zuačajnemu človeku gnjnsi in
studi, edini, k i je med njimi kako r
zdrava ovca med garjavimi, jo pač
•kaplan, k i pa m i je še tudi zagonetk a . . . Al i tako čutim vendar, da bi
edino njemu lahko zaupala vse . žup
nik u p a niti svojih grehov ! Ka r se
tiče nad učitelja, T i zdaj še ne more m
poročati nič gotovega, župnikov naj
boljši prijatelj je pae in iz tega lahko sklepa l vs e . . . Ob prvem sviden j u je bi l z menoj sicer prijaznejši
nego župnik, a ta njegova prijaznost
se m i zdi nekako sumljiva, če je moja
sumnja opravičena, pokaže bodočnost. Vdovec je in kakor priča višnjeva zarja njegovega obilnega uosu,
strasten uničevalec alkohola. Poleg
njega stanuje v šoli tudi organist, tiho zamišljeno človeče, z dolgimi umazanimi nohti in neobritim obrazom.
Ko mi ga je nadueitelj predstavil* je
pogledal sramežljivo v tla, potem pa
buljil vame ves večer s tako lačnimi
očmi, da sem takoj sklenila ogibati
se tega človeka koliko r mogoče.
Star je okro g trideset let in silno
vnet za Marijino družbo, prigovarjal
mi je takoj — pomisli ! — naj se vpi
šem v družbo tudi jaz, ka r pa sem za
enkrat seveda odklonila, sa.v veš, da
nimam talenta za take reči!
Moje stanovanje pa je pravcata
katakomba; no, ono noč upam, da me
ravno ne bo konec če prespim v tej
puščobi, jutr i pa s i poiščeni sobico še
k od drugod, saj vas je velika.
To in marsikaj drugega me je
srečalo torej takoj prv i večer, kaj se
dogodi še nadalje. T i poročam, želim
}>a, da bi bila Tvoja pot srečnejša.
Angela.
K o je napisala te vrstice, ji h je
še enkrat zamišljeno prebrala, nato
pa pismo zapečatila iu spravil a v
miznico. — In v duhu je videla obraz
prijateljice, ko i>oeasi in previdno
odpira pismo in eita potem z vedno
bolj začudenimi oemi. In ko prebere
do konca, ji napolni sree neka plaha
skrb : se H morda ne dogodi njej ravno tako, ako ne celo hujef . . .
In Angela gleda zamišljeno
predse iu šepeta mrmraje:
»Da, da, ta*ko umirajo mladi
upi . . .«
Sveča dogoreva do konca, rdečkast plameneek se maje na desno in
levo ter vztrepeta in se vzpne včasih
visoko, kot da mu primanjkuje zraka. Tiho je T sobi, samo Angelino dihanje postaja od hipa do hipa nemirne je, dokler na zakrije obrana s rokami in ne zaihti pritajeno . . . komaj
slišno . . .
Z di se ji , da je na vsem božjem
svetu sama, sama v svoji nesreči iu
nikogar ni , komur bi razkril a bol
svoje duše, saj prijateljiee in sošolke
jo bodo kmalu pozabile. Vse križem
se bodo razkropil e in se seznanile z
drugimi ljudmi, vzljubile bodo druge
kraje, ona pa bo ostala sama in samo
spomini j i bodo drugovali .. . In ti
spomini so tako lepi, kakor dragi,
zvesti znanci prihajajo v urah bridkosti in vse mlado življenje je z nji
m i . . . vse ure v sreči presanjanih
dni, da ji m človek odpre udano sree
na stežaj .. . In tudi Angeline misl i
so poromale tisti hip nazaj v preteklost in obstale ob vsakem najmanj
šem dogodku kakor truden, sivolas
•popotnik, ko pride po mnogih letih
po znani cesti zopet v domači kraj .. .
A l i ko se je spomnila aleje tam zunaj
mesta, j i je zažuborela kr i okrog sr
ca hitreje iu naenkrat je dvignil a
glavo in se z začudenimi oemi zagledala r steno. Al i tudi v stol i je videla dvoje temnih, prosečih oči, k i so jo
pozdravljale takrat — pred petimi
leti kot šestnajstletno dekle skoro
vsak dan v isti aleji . . . Skoro vsak
dan je prišel s počasnimi a odločnimi koraki i n ko je stopal mimo nje, jc
videla, da je lahno zardel in povzd;gn il oči k njej .. . In njej je bilo tako
nefeako čudno: zdelo se ji je. da čuti
zanj nekaj več kot za druge, ki so hodili mimo, da bi se morda celo rad«
razgovarjala % njim, a ko je izfrinil
visoko gor i za kostanji, g a je zopet
pozabila in ni mislil a več na to . . .
Pač, včasih se je nenadoma ffpomnila
njegovih oči, a ko je premišljevala
natančneje, zakaj in kako da misli
ravno nanj, se je zazdela sama sebi
neumna in otročja. Mord a pogleda
rsa»kega tako, kaj se ve, morda je to
njegova navada in ona celo domišljava — če misli, da se zanima za njo
kaj več kot *za druge. In tako se je
zgodilo, da ga ni pogledala več, ko je
prihaja l mimo, dasi bi rada povzdignil a glavico in je čutila, da iščejo njegove oči njenega obraza, k i je bil
obrnjen k tlom .. . Al i premagala se
je in ko je izgini l visoko gor i za kostanji, je čutila v sebi nekak ponos,
k i p a je izginil, ko njega ni bilo več
skozi alejo . . . Popre j n i mislil a ni
koli, da bi ga pogrešala, kako neki,
saj sta si bil a popolnoma tuja, pri
jetne obraze pa sreča človek vsepovsod, a ko ga ni videla že par dm,
s i je očitala, da je storila morda napačno, ker ga je prezirala. Saj ji
vendar ni storil nič zalega, njegove
oči pa so bile tako lepe — zakaj bi
jib ne pozdravila s prijaznim pogledom .. . In skoro je začutila v srcu
kakor kesanje, pa je bilo prepozno,
ker njega ni srečala nikoli več . . .
Nekaj dni je še mislila nanj, a kmalu je potemnela v njeni duši njegova
slika popolnoma in nikoli več se ni
zgodilo, da bi mu darovala vsaj neznaten spomin. Zgodilo se je pač ob
času, ko se je jela zavedati vsega, kar
je otroku neznano in prikrito , a on je
trka l prerahlo ixi preboječe na njeno
srce in je odšel prekmalu, da bi j i
ostal za vedno v spomiuu . . . Drug i
dogrodkiin drug i upi so križali njeno
nadaljnje življenje, alejo in njega je
zagrnila siv a megla temnega pozabljen ja, a sedaj . . . sedaj — po petih
letih, so zažarele v tem žalosti pol
nem večeru njegove oči nenadoma
zopet pred njo .. . In strmela je v
steno, njene ustnice pa so se tresle,
k er ne samo v spominu, ampak tudi
resnično je zopet srečala njega v —
kaplanu Lovretu. Sedal šele je razumela zakaj je imela do njega naenkra t toliko zaupanja, zakaj ji je zvenela njegova beseda tako prijetno na
u ho in zakaj je bilo v njegovih očeh
toliko moči, da je bil a ob njegovi
strani kakor otrok brez volje ... .
In bogve, ali jo je spoznal tudi
on? —
Sveča je dogorela do konca, še
parkrat je vzplapolal plaineneek,nato
je pocenil čisto k utrinku in je
ugasnil.
Počasi se je dvignila Angela, se
razpraviIa v temi in kmalu nato je
zašumela nad njo lahna odeja.
In zopet je bilo v sobi tiho in
temno, samo okno se je motno svetlikalo, ker zunaj je bila noč vss polna
srebrne mesnine.
| |||