Na Volgi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 684:
a se je zdaj zdravil na Krimu. Šla
sta ga obiskat.
Med več dni trajajočo vožnjo
smo se dodobra seznanili in se čutili
kot ena rodbina. Zlasti mladi gimnazijec se je zelo navezal name in me
v svoji vedoželjnosti vedno vpraševalo naših razmerah. Žal, da o Slovencih ni skoro ničesar vedel, niti tega kje leži Ljubljana. Nasprotno so
mu bili Čehi drbro znani in bil je tudi že v Pragi in na Dunaju. Povedal
je, da je njegova šola napravila izlet
v Benetke, toda ne čez Kranjsko. Čehi so jih v Pragi ljubeznivo sprejeli
in čutil se je med njimi kakor doma.
Na Dunaju in v drugih nemških
mestih so jih pa pisano gledali in
zmerjali za barbarske Ruse. Vse ga
je zelo zanimalo o Slovencih, kar
sem mu pravil.
Dečko je imel fotografični aparat s seboj in je fotografiral lepo
okolico Volge. Tudi našo družbo je
fotografiral na parniku, toda slike je
izvršil šele na Krimu. Obljubil je, da
pošlje slike za nami in tu i spolnil
to obljubo. Ivan Fomič in jaz sva dobila čez mesec dni celo zbirko slik, ki
jih je mladi Rus posnel v najini navzočnosti. Te slike mi bodo vedno
ljub spomin na Volgo in na mladega
sopotnika na nji.
Prijetne dražbe je bilo torej dovolj na parniku, toda če bi se tudi
sam vozil cel teden, bi mi ne bilo
dolgočasno.
Od doma sem šel duševno potrt
od krutega udarca usode in le Volgi
in očarujočemu bivanju na nji imam
zahvaliti, da sem zopet dvignil glavo svež in duševno okrepčan.
Udobno je že samo bivanje na parniku. Prvi razred ima svoje kajute in skupni salon za obedovanje in zabavo (klavir, igralne mizice itd.) spredaj, da imajo potniki vso lepo pokrajino vedno pred seboj. Velika steklena okna v salonu ti omogočujejo, da tudi sedeč in obedujoč lahko zreš celo Volgo in njena bregova. Toda le malo smo bivali notri; navadno smo se sprehajali po sprednjem krovu, sedeli spredaj na udobnih klopeh pri mizi ter opazovali življenje na vodi in ob bregovih. Če se cel dan gleda, se oko ne more utruditi, ker se prizori na Volgi vedno menjavajo in postajajo tem mikavnejši, čimbolj se človek pelje proti jugu. Kdor se je že par tisoč kilometrov vozil po železnici po pustih krajih, po samih planjavah brez hribov, le tupatam kak brezov ali borov gozd, ta ve, kako je oko utrujeno in se človeka polasti puščoba notranjosti, da se naveliča vsega.
Toda ta sprememba na Volgi!
Bregova sta ob obeh straneh večinoma poraščena in vmes se vidijo prijazna mesta, vasi in trgi z lepimi pravoslavnimi cerkvami in njih kupolami in zvoniki. Zlasti veliko je ob bregu samostanov
ali monastirjev.
Sempatje se pasejo ob bregovih velike črede živine, kje je vse skupaj
pomešano: govedo, konji, ovce, prašiči, vmes celo gosi in race. Neprestano obletavajo parnik belosivi galebi in zanimivo je gledati, kako se
lovijo za kruh, ki se jim ga meče s
krova. Po cele kose kruha smo jim
razmetavali in imeli posebno veselje,
s kakšno virtuoznostjo so že v zraku
vlovili krušne koščke.
Koliko življenja smo pa opazovali na Volgi sami. Prizor za prizorom se je vrstil pred našimi očmi,
bodisi, da smo srečavali parnike s
potniki, s katerimi smo se pozdravljali in mahali z robci, bodisi velikanske barže, privezane na parnike
buksirje. Drva, les, žito in drugi deželni pridelki, tudi sadje, dalje nafta,
vino, ribe, vse je šlo mimo nas.
Parkrat smo srečali velikanske parnike v tri nadstropja, na katerih je
bila visoka lepa živina, tolsto dolgorogato govedo s kavkaških step. Zanimala nas je tudi rečna policija, ki
ob kraju neprestano meri Volgo ter
prestavlja »mejake« t. j. mejnike, ki
kažejo mejo, do kam se sme parnik
približati bregu. Mejaki mole kot
plavajoči stožcii z vode in so na desnem bregu rdeči, na levem beli. Po
noči kažejo kajpada svetilke iste
barve mejo in ima Volga tudi po noči
veliko čarobnega na sebi vsled teh
luči ob obeh straneh, kakor tudi od
krasno električno razsvetljenih parnikov, ki smo jih srečavali.
Imeli pa nismo le duševnega
užitka, tudi telo je dobilo svoj del.
Hrana na parnikih je izborna, čeprav na ruski način. Pred vsakim
obedom se je »zakusko«, to so mrzla
jedila, zlasti mrzle ribe in kaviar. K
zakuski se pije vodko, rusko žganje,
ki pa ni tako slabo kakor naše špirituoze. Žganje je na Ruskem monopol
in zato tudi pristno in dobro. Ima le
malo alkohola v sebi in se k zakuski
prav dobro prileže. Ruske juhe so
nekaj prav posebno dobrega in slastnega, zlasti šči in seljanka. Tudi piroške sem prav s slastjo jedel. Na jedilnem listu je bila tudi vsak dan domača in divja perutnina, kozliček,
teletina in vsakovrstne ribe iz Volge,
ki so znane vsled svoje okusnosti.
Vina se na Ruskem le malo pije, ker je drago in se prodaja le v zaprtih steklenicah. Po večini je vino
s Krima in sicer apanažno, t. j. vinogradi so last članov carske rodbine. Izvrstno pa je in nisem kmal pil
tako dobrega vina kakor na Ruskem.
Rusi imajo tudi domač šampanjec, ki
ne zaostaja prav nič za francoskim.
Piva je jako veliko, kajti pivovaru
je nebroj na Ruskem. S hrano in pijačo na parnikih je lahko zadovoljen
največji gourman. Spi se izvrstno,
kakor doma v postelji, zrak se ima
najboljši, prahu prav nikakega, torej
življenje boljše in mirnejše kakor
v vsakem letovišču. Rusi pa tudi
znajo ceniti svojo Volgo. Marsikdo
porabi čas počitnic, mesto da bi šel
v kako kopališče ali letovišče, da
sede na Volgin parnik in se pelje do
Astrahana ob Kaspiškem morju ter
zopet nazaj. Bolj zdravega in udobnega letovišča si ni mogoče misliti.
Prv a naša postaja j e bil a Roma
novo , mest o na obe h sttanei i Volg e
z devetimi cerkvami. Z a dal j časa s e
j e »Sergij Witte « potem ustavil v
Jaroslavlu, sedežu gubernije iste*: a
imena. Ogledali smo s i t o mesto, k '
i m a velikansko tovarno za platno, l&i
slovi po vsem Ruskem, Najboljše br i
sače frotirke prihajajo iz te tovarn« .
Mesto je veliko in tudi čedno. Otl
Volg e skozi sredo mesta vodi jako
širok bulva r z dvojnimi lipovimi
drevoredi po obeh straneh. Okrepčali smo se v novem hotelu Bristol, ki
je lepa moderna stavba, v notranjščini pa tako elegantna, da ga pra v
lahko primerjam s hotelom Bristo l
na Dunaju.
K<> sm o s c vračal i p o hulvarju ,
je bil ravn o promenadn i čas o mra -
tn i n elegantn e dame , velik o oficir
j e v i n drug e gospod e se j e sprehaja
lo p o njem . Iva n Fonv r j e ime l tur; -
ovsk o oblek o i n ljudj e s o g a imel i
z a potapljača, k i j e ime l pra v takra t
dospeti .
O d Jaroslavl a sm o se dalj e vozi
l i mim o kako r va s velikeg a mona -
^tirj a Babai , k i j e zna n rad i gosto -
i,,uhnoM i menihov . Na š sopotni k Si
j e v j e prav i L d a vsakeg a pogoertijo,
k i prid e te r g a pote m odpustijo . Č e
prid e p a ženska v moški oblek i v sa
mostan , j o p a ka r ce l tede n pogosčaj o . N<>, recimo , d a j e t o *am o govo
rica .
Bil o j e še p o noči vedn o tolik o
zanimiveg a i n noveg a videti , d a sm o
as šele okro g ene ur e spravil i spat.
O b šesti zjutra j se m bi l že spe t po -
konc u i n vide l skoz i okno , d a se par -
n i k ustavlj a pr i večjem mestu . Bil a
j e K ost roma , z veliki m mouastirje m
i n spomeniko m Sušanina. V te m mo -
nastirj u j e z a časa boje v me d Rus i
i n Poljak i žive l carevi č Dimitrij . Po
ljak i s o g a hotel i zajeti i n zat o najel i
kmet a Sušanina, d a ji m pokaže po t
d o samostana . T a j e nagl o sporočil
v monasti r nji h namer o i n Poljak e
zavodi ! v napačno smer . K o s o t o Po
ljak i spoznali , s o Sušanina ubili .
T o dogodbio o omenja m rad i tega ,
k e r se m lud i v Peterburg u vide l
pre d Marijni m adeduvrem velik Su
ša nino v spomeni k i n ke r j e slavn i
rusk i komponis t Glink a zložil oper o
»Zisa z a cara<- , življenj e za carja , k i
opisuj«- junaški čin kmet a Snšanina.
Premal o prostor a m i j e n a razpolago , d a b i moge l opisati kraje,
mim o kateri h sm o se vozili in o ka
teri h j e Ijubeznjiv i Sito v velik o ve
d e l povedati . Vedn o sm o tekli, kadar
j e parni k pristal , k onemu kraju ter
s krov a gledal i odhajajoče in priha
jajoč e potnike , vkrcav a nje in izkrca
v a nj e blag a ter ljudi, ki so ob pristan u sta l L Večkrat je prišel n a pristan
slepe c z rusko harmoniko ter igral in
p e l zraven otožne ruske pesmi. Rus i
so g a zamaknjeno poslušali in dobiv a l j e dosti darov. Sicer smo pa na
parni k u samem imeli polno zanimivosti . Ogledali smo si potnike v tretj em in četrtem razredu pod nami in
tu opazovali priprostega ruskega
človeka v njegovi skromnosti. Vsak
je imel samova r s seboj in si varil
Čaj, ke r mu je bil a pamiška hrana
predraga. Bre z čaja si ni mogoče mislit i Rusa . A to ni tak čaj, ki ga mi
pijemo. Prav nedolžna voda je, navadno še brez sladkorja. Kdor po Ru -
vadi in tud i mi nismo mogli biti brez
skem potuje, se g a pa prav tako prinjega.
CDsljs prlaodajie.)
| |||