Na Volgi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 782:
zopet nazaj. Bolj zdravega in udobnega letovišča si ni mogoče misliti.
z devetimi cerkvami. Za dalj časa se
je »Sergij Witte« potem ustavil v
Jaroslavlu, sedežu gubernije istega
imena. Ogledali smo si to mesto, ki
ima velikansko tovarno za platno, ki
slovi po vsem Ruskem. Najboljše brisače frotirke prihajajo iz te tovarne.
Mesto je veliko in tudi čedno. Od
Volge skozi sredo mesta vodi jako
širok bulvar z dvojnimi lipovimi
drevoredi po obeh straneh. Okrepčali smo se v novem hotelu Bristol, ki
je lepa moderna stavba, v notranjščini pa tako elegantna, da ga
lahko primerjam s hotelom
na Dunaju.
Ko smo se vračali po bulvarju,
je bil ravno promenadni čas o mrakui in elegantne dame, veliko oficirjev in druge gospode se je sprehajalo po njem. Ivan Fomič je imel turistovsko obleko in ljudje so ga imeli
za potapljača, ki je imel prav takrat
dospeti.
Od Jaroslavla smo se dalje vozili mimo kakor vas velikega monastirja Babai, ki je znan radi gostoljubnosti menihov. Naš sopotnik Sitov je pravil, da vsakega pogostijo,
ki pride ter ga potem odpustijo. Če
pride pa ženska v moški obleki v samostan, jo pa kar cel teden pogoščajo. No, recimo, da je to samo govorica.
Bilo je še po noči vedno toliko
zanimivega in novega videti, da smo
se šele okrog ene ure spravili spat.
Ob šesti zjutraj sem bil že spet pokoncu in videl skozi okno, da se parnik ustavlja pri večjem mestu. Bila
je Kostroma, z velikim monastirjem
in spomenikom Sušanina. V tem monastirju je za časa bojev med Rusi
in Poljaki živel carevič Dimitrij. Poljaki so ga hoteli zajeti in zato najeli
kmeta Sušanina, da jim pokaže pot
do samostana. Ta je naglo sporočil
v monastir njih namero in Poljake
zavodil v napačno smer. Ko so to Poljaki spoznali, so Sušanina ubili.
To dogodbico omenjam radi tega,
ker sem tudi v Peterburgu videl
pred Marijnim glediščem velik Sušaninov spomenik in ker je slavni
ruski komponist Glinka zložil opero
»Žizn za cara«, življenje za carja, ki
opisuje junaški čin kmeta Sušanina.
Premalo prostora mi je na razpolago, da bi mogel opisati kraje,
mimo katerih smo se vozili in o katerih je ljubeznjivi Sitov veliko vedel povedati. Vedno smo tekli, kadar
je parnik pristal, k onemu kraju ter
s krova gledali odhajajoče in prihajajoče potnike, vkrcavanje in izkrcavanje blaga ter ljudi, ki so ob pristanu stali. Večkrat je prišel na pristan
slepec z rusko harmoniko ter igral in
pel zraven otožne ruske pesmi. Rusi
so ga zamaknjeno poslušali in dobival je dosti darov. Sicer smo pa na
parniku samem imeli polno zanimivosti. Ogledali smo si potnike v tretjem in četrtem razredu pod nami in
tu opazovali priprostega ruskega
človeka v njegovi skromnosti. Vsak
je imel
predraga.
pijemo. Prav nedolžna voda je, navadno še brez sladkorja. Kdor po
skem potuje, se ga pa prav tako prinjega.
|