Redakcija: 09:21, 4. april 2020 uredi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj →‎V. ← Starejše urejanje		Redakcija: 13:19, 4. april 2020 uredi razveljavi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj →‎V. Novejše urejanje →
Vrstica 1.112: znamenja, sem si rekel in opozoril Franca Ospiča na to. »To so mlini na veter,« mi je smehljaje rekel in ko smo prišli bližje, sem prvič v svojem življenju videl mlin na veter. Proti večeru šele smo pristali k pristanišču v Kurmišu, toda precej daleč zunaj mesta. Na pamikov prihod je čakalo veliko ljudi in tudi izvoščeki, toda kakšni. Imeli so tarantase, vozove brez peres, na njih spleten koš brez vsakega sedala in notri nekaj slame. Zasedli smo jih in potem je šlo čez njive, travnike, jarke, grme, da sem odskakoval, kakor žoga. Priporočil sem svojo dušu Bogu in krepko stisnil usta, da mi ne uide ven, ter se udal divji vožnji. Toda spretni so ti vragi! Desetkrat sem mislil, da se zdajinzdaj zvrneva z Amalijo Osipovno, ki se je z menoj peljala, v jarek, toda vselej smo se se obdržali v ravnotežju. Peljali smo se skozi mesto Kurmiš, ki ga pa nisem mogel dosti ogledati, ker sem bolj gledal konja in izvoščeka, ki bi na Glavnem trgu skoro krave povozil, ki so tam ležale in prežvekovale. Iz mesta je šlo potem navzdol v istem diru brez zavore, čez most, napravljen iz šibkih desk, pa zopet čez polje, grme in jarke, skozi gozd in naenkrat smo se zopet našli na bregu Sure, toda veliko višje nego smo se izkrcali. Sredi grmovja, kj r smo se ustavili, je rekla Amalija Osipovna: »Doma smo!« Začuden sem jo pogledal, misleč si: saj nismo Indijanci, toda pokazala mi je z roko čez reko in ugledal sem na nasprotnem bregu sredi hrastovega gozda čedno enonadstropno vili podobno hišo ter poleg gospodarska poslopja. Zlezel sem s tarantasa oziroma iz koša in rekel sestrični: »Uščipni me, da bom vedel, da sem še živ.« Bil sem še živ, toda kosti v meni so bile zdrobljene v najmanjše koščke; vsaj tako se mi je zdelo. Tudi Ivana Fomiča, ki je s pomočjo izvoščka že zlezel iz koša, sem videl, kako si je otipaval kosti svojega telesa v resnici se čudeč, da so še cele. N a nasprotne m breg u so na s že opazil i i n prišli z d vern i čolni p o na s i n p o prtljago . Neizmern o veselj e j e zavladal o p o hiši i n okolici , k o so p o dolge m času zope t vzrl i gospodarj a i n gospodinjo . Tud i men e j e čakalo presenečenje. Naše l se m tuka j že n a vzhodne m konc u R-isij e bratranca , k i ^ a še v tvoje m življenju nise m vi del. Umevn o je , d a sv a se dru g dru geg a zel o razveselila . Pr i nje m j e bi l tud i nečak Franc a Ospiča, Anton , rla d nadvs e simpatičen mo ž v r ga r družbi sm o se pa r dn i pra v dobr o imeli . D a sv a se i Ivano m Fomiče m i čutila v gostoljubn i hiši Franc a J Ospiča. kako r doma , m i n i treb a po - » udarjati . Fran c Ospič j e določil bi - j vanj e n a njegove m dom u z a počitek j o d dolg e vožnj e po Ruskem . T e vož - i nj e raze n zadnj e po l ur e n a taranta - ! s u p a nism o pra v nič čutili zat o m o bivanj e sred i rusk e zemlj e porabili , d a se seznanim o z običaji i n navada m i prosteg a ljudstva . Tuka j šele se m dobi l prav i vpogle d v rusk e razmer e vsle d pogovoro v z ruski m kmeto m i n delavcem . Zanima l se m se za naj manjšo stva r in nredb o i n popisa l b i o te m lahk o veliko , tod a prosto r m i j e pretesn o odmerjen . Nit i na d v s e zanimiveg a izlet a v čuvaško va s Larkin o ne more m opisati , stori l bo m p a t o o drug i priliki . Neka j doživljaj e v mora m p a l e se omeniti . M o j bratrane c j e mora l v Kur mi š p o opravki h i n s Fomiče m sv a se m u pridružila. Sedl i sm o na ta - rautas , ki j e bi l pa ve s drugačen o u prejšnje vožnje . Fran c Ospi č j e na m a še naročil, če bov a v Kurmiš u k a j kupovala , d a grev a k trgovc u Nenmarku , k i im a splo h vse , ka r ,ie mogoč e v Kurmiš u dobiti , tod a »pro s i m Vaj n za božjo voljo,« je rekel , »ne smejajta se nosovom stareg a al i mladeg a Neumarka , ke r b i bi l sice r razžaljeu.« »No , no , sv a rekla , sa j sv a vide l a že marsikater e nosove , tore j bov a tud i pr i Neumarkovi h nosovi h lahk o ohranil a rese n obraz.« Čez Sur o j e na s prepelja l bro d i n pote m sm o skor o bil i v Kurmišu . Kurmi š j e okrožno mesto , sedež zem - stva , tod a p o večini z lesenimi , raz padlim i i n slam o ozirom a deščicami kritim i hišami. Najbol j se m se začudil , k o se m čital n a vogalih : Kadit i prepovedano ! Nasprotn o j e p a neka j javni h poslopi j jak o lepih , najlepša gotov o ženska gimnazij a i n bolnica. Men i j e že zmanjkal o papiros , Ivan u Fomič u p a cigar , zat o sv a j o krenil a k Nenmarku . Bože " 03, kak šen no s j e ime l mlad i Neumark , k i j e nam a stresrel ! Predstavit e s i pol - dru g decimete r dolg o kumar o viš - njevkaet e al i pravzapra v mavričn e barv e sred i dolgeg a obraz a i n imel i bost e neka k vtis k Neumarkoveg a nosu . S Fomiče m se nisv a upal a dru g drugeg a pogledati . Z robc i sv a s i tiščala ust a in gledajo č u a pul t naročeval a svoj e potrebščine. Ja z s e m dobi l papirose , Iva n Fomi č p a ne cigar , ke r j e Neumar k izjavil , d a j ih v Kurmiš;! splo h n i dobiti , ke r j i h nihč e ne kadi . T o j e pra v verjet n o , ke r Rus i kadij o l e cigaret e al i pa pirose , smotk p a ne. Kupil a sv a tudi neka j razgledni c te r plačala. V te m hip u je priše l iz ozadja star i Neu mar k te r začel naj u vljudn o pozdrav ljati . O Bog , t a j e ime l šele nos ! Še večjeg a i n raznobarvnejšeg a neg o sin , a tud i najineg a premagovanj a j e bil o konec . Z robc i n a usti h sv a k a r zdirjal a i z prodajaln e i n s e zu n a j postavil a vsa k n a eno stra n vho d a i n pote m j e bruhni l i z naj n sme k i n krohot , d a s o nam a solz e zalil e oči i n s o se ljudj e ustavil i n a ulici , gle dajoč najin o preprešerno smejanje . Spomni l se m se Hauftov e prav ljic e o kalif u i n njegove m vezirju , k i st a imel a v kljun e začarana noso v a te r st a se priklanjal a prot i solnčnem u vzhodu : M u — , M u — kako r s t a se nam a priklanjal a pap a i n si n Neumark . Ne , te h noso v n e bov « kmal u pozabila ! K o sv a opravil a n a post i i n v lekarni , sv a šla p o star i kranjsk i na vad i v trakti r (gostilno) . Piv o j e bi l o izvrstn o i n j e stal a steklenica , k i s m o j o drugo d povso d plačeval i p u 2 5 do 5 0 kopejk , l e 8 kopejk . Še l se m i z gostilniške sobe i n re s stakni l n a dvorišču leseno , skor o nov o strani šče, a n a moj o žalost s o bil a vrat a » žeblji zabita . Gostilničarja se m po t e m vpraša l z a vzro k i n pravi l je , d a mor a vsle d odredb e sanitarn e oblast i imet i stranišče, tod a »kd o b o p a sna - žil vsa k dan , j e pristavil , zat o se m g a p a zabil.« Bil i smo n a obiska pr i gozdar « ske m nadlogarj u al i revizorju . Sta nuj e v gozd u v res krasn i dači. Pre - -»•nečeni sm o bil i o d eleganc e njego veg a stanovanj a i n spreje l no s j e n a d vs e vljuden , fi n gospod . Or>ro- .-t i i se je, d a im a soprog o n a letovi šču, a j e vseen o tako j žubore l i n mr mra l veli k le p samova r pre d n^m i f ia mizi . Ogleda l se m se p o sob i i n vi d e l n a rnali h mizica h povso d l e polj s k e knjig e i n krasn e album e sli k i z Sienkievičevih romano v » Z ognie m i n mečem«, »Pa n Vo l od i j e vs k i« , »Po top « itd . Uvide l sem , d a j e revizo r Poljak , k a r j e tud i tako j priznal , k o sm o za cel i pogovor , i n bi l ponose n n a to. Tako j j e napelja l pogovo r n a tužno Poljsk o i n spozna l se m v nje m n a vdnšenega, v rodolju b j u resnično v frtrcu trpečeg a Poljaka . Kako r m i nis j av-trijsk i Poljak i zarad i svoj e pioti - slovansk e politik e simpatični, tak o globok o se m rut i I z revizorje m i n z bedn a rusk o Poljsko , k i mor a tolik o trpet i o d nasilnost i i n preganjanj u Rusov . Vpraša l se m ga , kak o d a tak o daleč od domovin e služi. » T o še vprašate,« m i j e odgov o ril , »vsa k Poljak , k i stop i v državn j službo, sm e pričakovati, d a ne bo ni kol i nastavlje n v domovin i ampa k tisoč i n tisoč vers t proč vnajoddalje - nejših i n najslabših krajih . Nii i pa i d n i nise m moge l služiti v domovin i ampa k ve s čas daleč ;>roČ tod<j lju bezen d o bedne , teptan e Pv ljsk e m i JI i ucrasnila . še povečala se j e i r vs a • po easopi c i h se m v stik u z do m ,v : n o . Žena m i j e Poljakinja , otrok , sedem - letn i dečko, mor a postat i tud i nivriu - šen rodoljub . Leto s bo ime l še Joma - čo učiteljico Poljakinjo , prihodnj e leto g a p a da m v Viln o v poljsk o šolo. A l i veste , kolikokra t se j e Poljsk a delila? « »No , trikrat,« se m m u začuden odgovoril , d a m e to vpraša, »Da , tod a skor o b o zgodovin a pisala , d a se j e Poljsk a štirikra t raz delila.« I n začel j e na m ve s žalosten, potr t i n s solzam i v očeh pravit i ta kra t men i i n javnost i splo h 5e ne znan o dejstvo , k i j e dane s n a dnev n e m red u evropsk e politike : odtrgn - n j e pokraji n Hol m i n Lubli n o d ru s k e Poljsk e i n priklopite v k rvskia i gubernijam , tore j izgub a še oni h ma l i h pravic , k i ji h imaj o Poljak i pcrd Varšavski m guvernerjem . Zel o se m čuvstvova l z odkriti m Poljakou , m spozna l velik o krivico , k i j o delaj o Rus i Poljakom , a venda r m e j e obšlo prepričanje , d a Rns i krju b vet, n nasilnosti m ne bod o nikol i mog!« za - treti . Poljako v i n nji h gibanja , do kle r bod o živeli tak i resnični iskren i rodoljubi , kako r j e t a cel o v rusk i dr žavni službi stoječi revizor . I n kak o n a m j e bi l hvaležen z a naše simpac'j e njegov i nesrečni domovini . hvaležn, d a se j e moge l s sočustvuiocini čioveko m pogovorit i o n;"emn naju:«tžji stvari . N i bil o drugače , pr i prve m eeznanj u sv a postal a dobr a prijatelj a i n ne bov a se pozabila . 8 e pre d pa r ik.ev i m i j e Fran c Ospič - znese l ,o»aio o d njega . (Dalje prih.)

Na Volgi: Razlika med redakcijama