Redakcija: 14:44, 4. april 2020 uredi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj →‎V. ← Starejše urejanje		Redakcija: 18:22, 4. april 2020 uredi razveljavi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj →‎VI. Novejše urejanje →
Vrstica 1.298: == VI. == Težko smo se poslovili od Kurmiša, oziroma od doma Franca Ospča, kjer smo se tako dobro imeli in dodobra spoznali rusko življene. S solzami v očeh se je poslovil bratranec od mene, milo je gledal za nami in nas blagroval, da gremo v domovino, po kateri se mu je tako tožilo. Bog ve, kdaj jo bo videl! Zdaj se pa nismo več peljali na tarantasu, ampak na čolnu priveslali do »Čajke«. Prišli smo že zvečer nanjo, ker je zjutraj zgodaj odhajala. Spremil nas je nečak Franca Ospiča, Anton, ki je hotel še kolikor mogoče dolgo uživati našo družbo. Večerjali smo najboljšo ribo ruskih vod, sterleta iz Sure, ki smo ga sami prinesli na parnik. Ko sem se zjutraj obudil, je »Čajka« že daleč doli po Suri plavala in vožnja do Vazilsurska nam je prijetno in hitro pretekla, ker ni bilo tolike vročine. Tudi nazaj grede se je poznalo, da so bili Kranjci na barki. Veliko veselje nas je navdalo, ko smo zavili v široko Volgo, polno življenja in prometa. Prestopili smo na velik parnik »Mihajl«, kjer smo le z veliko težavo dobi prostore, ker je bil parnik od vrha do tal zaseden s potniki in blagom. Vse je šlo na jarmarko v Nižni Novgorod, ki se je malo poprej otvorila. Da se ne ponavljam, omenjam le, da je bilo vse živo parnikov in zlati barž na Volgi, ves promet je težil proti jarmarki. Naši sopotniki so bili po veliki večini tatarski trgovci s črnimi nizkimi čepicami alá burševski cerevis, ki so šli na jarmarko delat kupčije z zahodom.Imeli so tudi rodbine s seboj in sicer po večini po dve ženi, eno mlajšo in eno starejšo. Tatarke so odkritega obraza precej čedne zunanjosti. Na glavi imajo veliko ruto, ki je na prsih križem pripeta, in oblečene so v dolge ohlapne halje kakor ženske spalne obleke. Franc Ospič je dve leti živel med samimi Tatarji in je dobro poznal njih življenje in navade. Pravil nam je veliko o njih. Stanoval je pri Tatarju z dvema ženama, eno staro in eno mlajšo. Brigal se je Tatar le za poslednjo in staro popolnoma zanemarjal. Zato se je stara žena britko pritoževala Francu Ospiču, da je mož ne pogleda, ampak samo mlado poljubuje. To naravno lastnost vsakega moškega smo opazili tudi pri Tatarjih na parnikih. Starejša žena je navadno gledala skozi okno kabine na hodnik, dočim se je Tatar držal mlajše, se z njo sprehajal ali sedel pri mizi zunaj. Jaz pravim, da jim ni zameriti. Da so bili naši sopotniki Tatarji imoviti ljudje, se je videlo v tem, da so se vozili v prvem in drugem razredu. Oteti ne smem pozabi, kako je Ivan Fomič preganjal starega Tatarja. Vreme je bilo jako lepo in krasno se je videlo, kako se solnčna progla nagiba proti zatonu. »Ob solčnem zahodu bomo pa videli Tatarje moliti večerno molitev,« se je oglasil Fran Ospič med pogovorom. »Kako pa to store?« je vprašal Ivan Fomič. »Vsak ima svojo preprogo, na katero poklekne, oziroma sede na noge in potem se do tal priklanja solncu, ki zahaja,« mu je pojasnil Franc Ospič. »O, to pa moram videti,« je rekel Fomič in naglo vstal od mize, kjer smo sedeli na sprednjem krovu. Tatarji so zginili s krova in Franc Ospič je omenil, da bodo najbrž v kajutah opravili svojo pobožnost. Sami smo sedeli spredaj, ko se star Tatar prikaže okrog vogala s preprogo v roki. Mislil je tu opraviti svoje poklone, a se je najbrž nas ženiral, zato je šel okoli proti zadnjemu krovu. »Tega moram pa videti,« je dejal Ivan Fomič in pohitel za njim. Meni ta mohamedanski običaj ni bil nov, ker sem v Bosni to lahko vsak dan opazoval, a vendar sem šel za njima. Stari Tatar je šel na zadnji krov in slučajno res ni bilo nikogar tu. Razprostrl je že preprogo na tla, a se poprej še nazaj ozrl in ugledal Ivana Fomiča. Pograbil je preprogo in šel po drugi strani zopet nazaj na sprednji krov. Ivan Fomič seveda za njim, jaz za obema, zadaj sta pa tudi že prihajala Franc Ospič in Amalija Osipovna. Na sprednjem krovu je bilo prazno zdaj in Tatar se je zopet pripravil za poklone toda Ivan Fomič mu je bil za petami. Tatar je nekaj tiho zarobantil in naglo korakal v spodnji del parnika, Fomič pa za njim skoro v teku, ker mu je hotel Tatar uiti. Nisem ju več zasledoval, Fomič je prišel za nekaj časa nazaj in pripovedoval: »Po celem parniku spodaj in zgoraj sem ga podil, nazadnje mi je pa ušel na vrhni krov, kamor sta imela dostop le kapitan in njegov pobočnik. Tja nisem mogel za njim, kar mi je res žal!« In tako si je Ivan Fomič na Ruskem nakopal na glavo greh, ker ni pustil človeka moliti. Ves čas od Kurmiša in zdaj na »Mihajlu« se je peljal z nami dober znanec Franca Ospiča, lesni trgovec iz Kurmiša, Aleksej Vladimirovič, ki nam je veliko zanimivega pravil o krajih, mimo katerih smo se vozili. Šel je tudi na jarmarko v Nižni, kajti nobeno leto je ne zamudi, naj bi tudi ne imel nikakega opravila. S Fomičem sva že prav dobro rezala ruski z njim in jako dobro smo se zabavali v njegovi družbi. Zadnji večer je bil naše vožnje na Volgi. Drugo jut o zgodaj smo imeli priti v Nižni in tam izstopiti. Žal nam je bilo vsem, da zapustimo Volgo; zlasti Ivan Fomič in jaz sva skoro žalostna tavala po parniku in tožila, da lepi časi tako hitro minevajo. Ako bi bilo mogoče, šla bi na Volgi noter do Astrahana ob Kaspiškem morju in nazaj. Tako smo pa le š e IJOZUO v no č užival i čarobnost neprimern o krasn e vožnj e te r s krov a opazoval i tud i v nočne m čas u živahn o življenj e n a Volgi . Ka r zavidal i smo potnike , k i smo ji h srečaval i n a čarobn o razsvetljeni h parnikih , plavajoči h prot i ju g u . Srečni ! Šel e prot i enajsti ur i smo šli v sa l o n večerja t i u bil a je ena ur a ž e proč , ko smo šli spat. Pogovo r se je pe> veein i suka l o tem, kda j pojdem « zopet n a Volgo . Cel o napitnic e nan.i » sta zagrešil a ginjen a Kranjc a i n tu d i tih i Alekse j Vladimirovi č se j e oživil, da je posta l mal o glasnejši . K o smo hvalil i rusk o vino , se je oglasil : »Vidim , d a j e va m v čisli, tod a Rudol f Jakoli č g a n i navajen , Iva n Fomi č g a b i p a lahk o velik o prenesel. « Zbudil i smo se, k o je bi l »Mihajl « ž e precej čas a v Nižner n Novgorod u usidran . Poiskal i smo si hotel, a l e težk o dobil i prostora , ke r se za čas a jarmarkt e pra v težk o najde prenočišče . P a je tud i temu primern o drago. Stanoval i smo v Nižnen i — ne n a jarmark i — in š e tukaj plačali dnev n o z a sobo devet rubljev , to je i k '.g 22 kron . Kolik o mor a potem stati šel e j v hotelih n a jarmarki . Marsikom u se bo mord a čudn o zdelo, da rabi m izra z jarmarka , k i je nemšk a beseda. Tod a nekatere neasi k e besede so tako vdomačen e pri Rusih , d a sami lastnega izraz a nimajo. Omeni l sem že plackart o i n vagsa l (kolodvor), š e bolj čudn a je beseda »parikmaher « al i »parikma - heraja « z a brivca , oziroma brivnico . T e j besedi sv a se z Ivanom Fomiče m najbolj smejala , ko sva jo videl a po vseh ogli h napisano. N a jarmark i amo videl i v oddelku z a zabave rusk a keglišč a z napisom: »Ruskaj a kegelban« . Pra v tako je vkoreninje n izra z jarmark a z a semnje k i dlje čas a tra jajo koko r 14 dni . Za manjš e semnje imaj o izra z bazar, s katerim se lažj e sprijaznijo . Z a ogledovanj e jarmark e smo imel i nekaj dn i n a razpolago, toda č e b i hotel člove k natančn o pregledati ta svetovn i semenj, b i mora l bit i ve č kot teden dn i tukaj. Nit i pojma se ne mor e imeti , kakšn o vrvenj e i n življe nje obstaja tuka j tekom dveh mesecev, ak o si člove k sarn ne ogleda toga kaleidoskopa . Skuša l sem že podati nekak o slik o jarmark e drugod*) i n koga r bolj zanima , naj prečit a dotiČ- •) »Slov . Trg . Vestnik « š t 8 it Ista 1911. I ni opis. Tuka j se omejim le na kratk e poiese. Tako j zjutra j — vstali smo vedno zgodaj — Je šl a naš a družb a na jarmark e in te vračal a šel e po polnoči. Peljal i smo se al i z izvosčekom, a l i električn o cestno železnic o — prvo, k i so jo zgradil i n a Ruskem — al i pa s parnikom, k i oskrbuj e \sake. pol ure promet med Nižni m i n jarmarko . P e š bi se pra v težk o prišl o če z velikansk i most čez Oko . ke r je prome t neverjetno velik . Kadit i n a jarmark i je strogo prepovedano i n nit i v vozu cestne železnic e si nisem sme l pri žgat i papiroske . Pole g trgovce v iz cele ivvrope in Azij e je kajpada mnog o drugi h ljudi , k i si ogledujejo jarmarko , po sebi umevno , tud i polno temni h eksistenc, k i si tuka j iščej o žrtve , ponajvi ekra t • bogatim uspehom. Z a zabavo je obil o skrbljeno podnev u i n ponoči. Variete -gledališča , cirkusi , vrtiljaki , kinematografi itd. polno zabavališ č za bogate in revnejš e . Nek i veče r smo šli z variete glod a l išče . Bil o je okrog devete ure zvečer, ko se šel e pričenj a ponočn o življenje na jarmaJvi. K o smo vstopili v \eliko , lepo dvorano, je bila ta do polovice polna samih gospodov v frak i h in skrajno elegantnih dam, kakor j i h nisem videl ne v Peterburgu, ne • Moskvi, ne na Dunaju. »No , prvi smo prišli danes, « se jc oglasil Franc Ospič . K o sem ga začude n pogledal, kajt i v dvoran i navzoč e družb e š e nisem natančn o premotril , m i je rekei : »S a mi natakarji i n artistinjo! « In res je bil o tako. Natakarje v je v vsakem boljšem lokal u n a Ruskem toliko , da prid e najman j eden n a eno mizo. Plačuj e se dotičnemu , k i strež e . Raču n prines e spisan na krožnik u za cek> omizje . Napitnin o jo treba dati le temu , toda deset odstotkov od zapitka . Z a en del je to ugodnejš e kakor pri nas, k o zahtevajo ka r trij e na pitnino . Glede artistinj v variete jih moram omeniti, da stoje pod nadzorstvenopolicijsko kontrolo kakor dru ge prostitutke. Iz celega sveta prihajajo prve kakor druge na jarmarko, kjer je denarja v izobilju. Rekli so mi, da jih je če z 20.000, ka r je verjetno, ker se jih na jarmarki sreč a povsod, kamor člove k stopi in se jih tudi takoj spozna po vedenju in po naravnost eksotični eleganci. Prostitucija se na jarmarki javno in očitno šopir i in čudil sem se, da je temu tako. Kakor povsod, tolerira oblast tudi tukaj nenravnost, a na jarmarki v š e večji meri z ozirom na ogromno Število res bogatih ljudi, ki iščej o poleg dobička v trgovini tudi vsakovrstne zabave. »Nižegorodsk i Listok« z dne 21. julija (pravosl. koledar) ki ga je ta dan kupil Ivan Fomič , poroč a med vestmi z jarmarke, da se je dan poprej dalo 500 knjižic . Toda dovolj o temni strani jarmarke.

Na Volgi: Razlika med redakcijama