Prva služba: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 219:
debelim bičem, a zagledavši gosposkega dekleta je našobil spodnjo ustnico smrknil dvakrat, kot da mu Angela ni ni kaj pogodi.
==
Ko je obstal koleselj pred župniščem je bila že popolna noč. Iz vaških
oken so mežikale luči, od gor je vel
mrzel veter in vse nebo je bilo čisto
in posejano z drobnimi zvezdami.
Ko je Angela pritisnila na veliko
kljuko, so vrata rezko zaškripala, tačaji so morali biti zarjaveli, a komaj
je vstopila v temno vežo, so se odprla vrata na levi in rumena luč se je
razlila o polnem toku po kamenitih
tleh.
Ker je bil obraz ženske, ki se je
prikazala na kuhinjskem pragu v temi, ni mogla razločiti — je li stara
ali mlada, njen glas pa je bil v svoji
osornosti in zavedajoči se oblasti tako popolnoma enak zadirajoči govorici vseh farovških kuharic, da Angela ni vedela — stori li prav ali ne,
če ji pove, čemu in zakaj je prišla v
župnišče.
Iz kuhinje je zadišalo po žgani
masti in vseh tistih prijetnih vonjih,
ki ne carujejo nad štedilnikom siromašnih zemljanov in Angeli je leglo
to tako prijetno na pljuča, da je nehote potegnila vase sapo hitreje in
globje.
»Kaj bi radi, no?« jo je povprašala kuharica zopet in še glasneje in
še osorneje.
Takrat je Angela pristopila bliže in je povedala česa želi.
Kuharica je prikimala in ji namignila v kuhinjo, kjer jo je premerila od vrha do tal in napravila naposled tako nezadovoljen obraz, kot
da je pravkar popila kozarec pelina.
In Angeli je postalo težko: čutila je, da je nepotrebna, da ni zanjo
prijaznega pogleda in da je takorekoč vsiljiva, dasi so jo poklicali —
bog ve zakaj...
»Tjale sedite,« ji je dejala naposled obilna kuharica in pokazala na
stol, ki je bil prašen in moker — »gospoda župnika še ni!«
Angela je pobrisala stol s svojim
belim robcem in je položila kovčeg
poleg sebe; in ko je sedela tako vsa
skromna in tiha, vsa plaha in polna
boječega pričakovanja, je bila živa
slika slovenske učiteljice — sužnje,
pa se tega ni zavedala, ker je komaj
nastopila svoj križev pot.
Takrat so se v veži vrata trdo zaprla, — štirje odločni krepki koraki
čez kameniti vežni tlak in na kuhinskem pragu se je pojavil duhovnik,
ki se je zdel Angeli za župnika vendar premlad.
Dvignila se je spoštljivo in je
nagnila v pozdrav svojo kodrasto
glavico, a osuplost, ki je zasijala prvi
hip v duhovnikovih očeh je izginila
in prijazen nasmeh je obžaril njegov
obraz do visokega čela.
»Dovolite, jaz sem Lovro Dežman, tukajšnji kaplan.«
In ko mu je Angela povedala
svoje ime, se ji je nasmehnil zopet,
na to pa se s temnim obrazom obrnil
proti kuharici.
»Bojim se, da pustite čakati prihodnjič gospodično učiteljico na milost gospoda župnika v hlevu! Izvolite v sobo gospodična, župnik mora priti vsak čas.«
Nato ji je odprl vrata in naglo
posegel po njenem kovčegu.
Ko je stopila Angela v razsvetljeno kaplanovo sobo, si je nekako
oddahnila, ker tako se ji je zdelo, kot
da je stopila v sobo davnega prijatelja.
Na mizi je stala luč s širokim
zelenim senčnikom, da je padala popolna svetloba komaj do polovice po sobni opravi, ki je bila skromna, da
se je čutil človek v sobi nekako prostega in domačega...
Kaplan Lovro je sedel na usnjat
stol in ponudil Angeli prostor v nizkem naslonjaču.
»Torej vas je zadela usoda, da
boste bistrili glavice našim paglavcem,« je pričel kaplan smehljaje in
gledal v razpelo, ki je viselo v kotu
nad klečalnikom. »In prva vaša služba, pravite, da je to?«
»Da, prva,« je prikimala Angela
— »in bojim se, da ji ne bom kos —«
»Zakaj?« jo je prekinil kaplan.
»Ako ste se odločili za ta poklic, imate gotovo veselje — sicer pa,« je nenadoma zasukal pogovor na drugo
stran — »bodite uverjeni, da bi bil
jaz rad na vašem mestu.«
»Angela je skomizgnila z rameni,
ker ni vedela kaj bi odgovorila.
»Kako to mislite?« je povprašala
vendar naposled in zaupno uprla svoje velike lepe oči v kaplana Lovreta.
»Mislim, in tudi trdno sem prepričan, da ima marsikak učitelj in
| |||