|
To je bila prva nezgoda, ki se mi je na tujem pripetila, toda brez škode za moje kosti. — Rekel sem si, če pojde tako srečno tudi dalje, potem ne bo sile.
==III.==
Da si čas malo preženem, sem vzel knjižico za hitro naučenje švedskega jezika in jo prav pridno čital. Pri tem delu pa nikakor nisem pozabil večkrat pogledati skozi okno na lepo okolico, po kateri je brzovlak drdral mimo raznih elegantnih morskih kopališč; naj omenim le Klampenborg in Skodsborg.
V eni uri smo bili iz Kodanja v Helsingoru . To mesto je jako staro in šteje 11.000 prebivalcev, leži pa na Sundu, kjer je najožji. Prebivalci se pečajo že izza starih časov s trgovino in so jako imoviti. Mesto ni kaj lepo ter ima značaj drugih mest, ki leže ob morju. Nasproti Helsingoru leži preko Sunda v Švedski Helsingborg.
Iz Helsingora smo se s celim vlakom na parnem brodu prepeljali v 20 minutah. Sedaj smo prestopili v Helsingborgu na švedska tla, in zopet je bilo treba v „Tollkamer" k reviziji. Švedi so pa jako natančni, in treba jim je pokazati odprt kovčeg. Ta dan sem že trikrat imel revizijo in naveličal sem se je že popolnoma. Vendar je bila stvar kmalu v redu, in sedaj smo presedli na švedski vlak, ki nas je imel v Goteborg peljati.
Helsingborg šteje 23.000 prebivalcev in je tudi staro trgovsko mesto. Morje je med Helsingorom in Helsingborgom le 4 hm široko. Nad mestom stoji stara trdnjava s 4 metre debelim zidovjem. Ne daleč od mesta je zdravišče Helsan s slovečim vrelcem. Ob morski obali je polno ličnih vil in 5 kilometiov daleč pa kraljevo letovišče „Sofiero".
Železnica gre iz Helsingborga po jako bogati, rodovitni zemlji južne Švedske ter se po viaduktih pomiče vedno više proti Goteborgu. Od Helsingborga pa do Goteborga je 244 Jem, in odpeljali smo se ob 1. uri popoldne, ne da bi si bili utegnili prej žejo s kozarcem piva pogasiti. Vožnja je trajala od Helsingborga do Goteborga celih pet ur, in prišli smo tja ob 6. uri popoldne.
Ko mi je med to vožnjo želodec najbolj godrnjal — bilo je ob 3. uri 20 minut popoldne — ustavil se je vlak na postaji Halmstad, katero sem si z zlatimi črkami zapisal v spomin. Kondukter mi je naznanil, da bodemo tukaj obedovali.
Radoveden sem bil, kako se bodem z natakarji sporazumel, in kaj bodemo sploh dobili. Ko pa stopimo v restavracijo, zaigralo nam je srce veselja, kajti dolga miza sredi sobe je bila z najraznovrstnejšimi ¡zbornimi jedili v pravem pomenu besede preobložena Konec mize je stala globoka skleda z izborno račjo juho, poleg nje so bile nastavljene različne ribice, zlasti pa losos, l<i živi v Hasseforsu (to je jezero) v velikih trumah. Pa tudi drugih gorkih in mrzlih rib je bilo polno nastavljenih; dalje so bile razne pečenke in sladčice ter več vrst sira in sadja. Jed je stala pri jedi, in nasproti juhi sta stali kot zadnja točka tega ubornega menüja dve veliki stekleni skledi krasnih, kot oreh debelih jagod, katere Švedi imenujejo „jordgubar " ali „jagubar".
Vsak gost si je postregel sam, kajti poleg juhe so stali sredi mize krožniki, žlice in noži, in vsak je vzel izmed jedil, kar mu je ugajalo in dišalo, ter sedel k eni pogrnjenih miz, kamor je hotel. Tako smo pol ure neprestano jedli in pošteno jedila s „pilsner ölom " zalivali.
Ko smo se pošteno okrepčali, smo korakali k blagajničarki in tam smo plačali za ta izredno bogati in okusni menü 3 krone, to je 4 krone našega denarja.
Če se pomisli, da je Halmstad mesto z 12.000 prebivalci, da se na postaji tako malih mest navadno nič dobrega ne dobi na mizo, če se dalje vpošteva, da je vsakemu popotniku na voljo dano, vzeti si jedil tudi po večkrat, kar so nekateri z velikim veseljem storili, in če se končno pomisli, da so vsa jedila sveža in jako okusno in fino pripravljena, reči se mora, da je cena 4 krono silno nizka za tako izboren in obilen obed. Zlasti jagod nismo mogli prehvaliti, kajti bile so tako okusno in imele so tako krasen duh, da je vsak gost po dvakrat si šel krožnik napolnit. Bila je pa tudi smetana in sladkor na razpolago gostom, ki so jemali jagode.
Dve ženski sta pazili, da je vsaka prazna skleda takoj z mize izginila in in se zopet s polno nadomestila.
Pri blagajnici smo dobili tiskano karto in to smo pri izhodu iz obednice z malo napitnino oddali strežaju.
Ves obed se je vršil čisto mirno, brez vsakega klicanja natakarja, in brez jeze je vsakdo v miru zaužil, kar mu je ugajalo.
Reči moram, da tako dobro kakor v Halmstadu kmalu nisem obedoval. Tako so sodili tudi drugi gostje, in na tej postaji smo se prepričali, da je resnica, kar si svet o švedski kuhinji pripoveduje, namreč, da ni draga, pač pa izvrstna.
Smatral sem za svojo dolžnost, da sem to, kar sem na tej postaji doživel, natančno popisal vsem onim v tolažbo, ki bodo za menoj kedaj to pot nastopili.
Ko sem si bil tako zopet pošteno privezal dušo, sem vstopil prav zadovoljen zopet v kupe ter si privoščil domačo smodko. Sedaj me pa ni bilo več skrb za nadaljno pot, kajti lahko bi bil zdržal brez vsake jedi do drugega jutra, to je do Kristijanije.
Iz Halmstad a pelje železnica po peščeni ravnini, deloma skozi gozde, kjer rastejo smreke in bori. Železnica leži na desni strani „Kategata" in se včasih približa do morske obali, potem pa zopet nekoliko v stran zavije. Više in više sili parni stroj in končno prisopiha pred Goteborg ob 6 uri zvečer.
Mesto leži ob izlivu Gotaelfa in je za Stockholmom najvažnejše mesto za trgovino in industrijo. Prebivalcev šteje nad 130.000. Od tod izvažajo Švedi železo, jeklo, les zlasti na Francosko in Angleško. Hiše so v nakaterih krajih po mestu še raztresene ter neurejene. Skale segajo do površja cest, in le počasi rasto na njih nove hiše. Mesto je lepo, ima pa mnogo lesenih hiš; okolica je gorata in večinoma skalnata ter le malo zarasla Na stari trdnjavi čuje nad mestom švedski lev s sekiro v parkljih in s krono na glavi.
Od Goteborga do Kristijanije je še 356 hm, in brzovlak vozi od 6. ure zvečer do 7. ure druzega jutra, torej celih 13 ur! Ta proga je spočetka precej dolgočasna, in človek ne zamudi ničesar, če se po noči tod vozi. Gozdi in kameniti griči se vrste, in oko se kmalu naveliča te pokrajine.
Izprevodnik mi je napravil ob 10. uri zvečer v kupeju dobro postelj s čistim perilom, in jaz sem čakal, da se napravi noč, in da ležem k počitku. Solnce je zatonilo po 9. uri, in potem je bilo do 10. ure še prav svetlo, in ta svetloba se je le počasi izpremenila v mrak, toda stemniti pa se ni hotelo. Ob 11. uri sem zagrnil okna v kupeju z zastori in tako si ustvaril umetno noč za silo.
Spal sem že prav trdno, kar se kupejna vrata odpro, in noter stopita dva moža, ki ju v prvem hipu niti razločiti nisem mogel. Mislil sem, da me hočeta oropati. Eden je imel svetilnico v rokah in je takoj še električuo luč odprl v kupeju, dočim je drugi v me govoril: töll töll.
Jaz si nisem mogel v svojem napolspanju raztolmačiti, kaj človeka od mene zahtevata, da me tako neusmiljeno budita! Končno pokaže mož na moj kovčeg, in sedaj se spomnim, da je ta človek gotovo zopet carinski uradnik, in res je bil jako vesel, ko sem mu povedal, da nimam nič drugega nego obleko. Vzel sem kovčeg iz mreže ter mu ga tudi odprl. S tem sem zakonu zadostil, in moža sta se zopet izgubila.
Kmalu potem smo prestopili norveško mejo, radi katere so nas med potjo iz spanja prav po nepotrebnem budili. To revizijo bi bili lahko po dnevu izvršili, kajti
vsi potniki so se peljali v Kristijanijo, in ob 4. uri je bil itak že dan. Vzdihnil sem, da potnega človeka z nepotrebnimi formalnostmi na tako nespameten način mučijo, in zaspal sem črez nekaj časa zopet za par ur.
Vozili smo se pa to noč skozi Ed, Mon, Korus, Frederikshald, Sarpsborg, Prederiksstad, Moss, Ski do Kristijanije. Druga polovica te vožnje je dokaj bolj zanimiva od prve in okolica jako slikovita. Veliki smrekovi gozdi, razna jezera, reke in tudi razgled na Fjord pri Frederikshaldu itd. razveseljujejo potniku oko. Od 5. ure, ko sem bil vstal, sem občudoval ta svet, ki spominja živo na Švico in naše planinske kraje. Čim bliže Kristijanije smo hiteli, tem slikovitejša je postajala okolica, ki je z vilami popolnoma obsejana. Vse te vile so lesene in lično zgrajene. Krite so deloma s ploščami, večinoma pa le s posmoljenim papirjem, z lepnico.
Pri tej priliki moram poudariti, da je ravno ta del Norveške , kateri leži ob Kristijanijafjordu do morja, ki se imenuje Skagerrak , najkrasnejši cele Norveške; edino le Hardangor in Stavongerfjord na zahodni strani Norveške se smeta glede prirodne krasote in velikosti z njim meriti.
Hitro je vlak prevozil prekrasno to okolico, in ob 7. uri zjutraj dne 18. julija smo prišli srečno v Kristijanijo.
Tako je bila vožnja iz Berlina do Kristijanije v 31 urah končana, in vesel sem bil, ko sem zopet iz kupeja stopil; kajti človek se vendar le utrudi ob tako dolgi vožnji, če ima tudi v kupeju vse udobnosti, katere more sploh od železnice zahtevati.
Tukaj naj še omenim, da so vagoni na Danskem in Norveškem jako fini in snažni, in da bi se tudi naše železnice lehko marsikaj od teh dveh držav glede železniškega prometa naučile. Sredi med dvema sedežema je zastor, da ti ni treba v sopotnika gledati, če tega ne maraš. Nisem se mogel prečuditi, ko sem v Gjedseru, stopivši v kupe, zagledal, da imajo okna bele zastore, fino volnene ; vendar niso zaprašeni ali umazani ti zastori! Ravno tako sem se čudil, ko sem na Švedskem kasneje videl kondukterje v belih letnih oblekah. Ljudje znajo pa tudi v belih oblekah svojo službo opravljati, ne da bi se zamazali. Ker je v poletnem času meseca julija in avgusta silna vročina na Norveškem in Švedskem, je pač umevno, da železnice za svoje uslužbence skrbe; radi tega dobivajo izprevodniki fino platneno belo obleko.
==IV.==
|
