Izlet na Učko: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 13:
Četrt na polnoč smo stopili z voza v Matuliji in vprašali poštarskega služabnika za stanovanje onega trgovca, do katerega smo imeli priporočno pismo. Izgovarjal se je, da je daleč, in nam kazal neko pot, rekoč, naj gremo zmerom „dritto, pridete šubit, cesta velja".
Res smo šli „dritto", ali kmalu so bile tri ceste. Katera je prava? Zagledali smo kočo na strani, v prvem nadstropju luč; trkali smo in trkali, ali odprlo se ni, tedaj še „dritto" naprej! Neki financar je hitel za nami; gotovo smo se mu zdeli sumljivi. Vprašamo ga, ali je ta cesta prava na Učko? „Bo že, ker pelje v Istro", pravi, več pa nam ni vedel povedati, češ, da je sam še neznan tukaj. Potem zažvižga na piščalko, in ko se vsi nanj ozremo, nam pove, da smo na „konfini", in da so njegovi pajdaši skriti v grmovju. Ali so bili ali ne, tega nismo zvedeli. Pokazal se ni nobeden. Pridemo do lokande (krčme) in potrkamo. Po dolgem nadlegovanju se odpre okno, in oglasi se ženski glas: „Tu ni nič", paše nekaj nerazumljivega požlobodra. Med tem časom, ko smo pred lokando stali, je šla mimo pevajoča druhal
Hišni gospodar
Ob eni uri smo odrinili naprej. Na levi strani na lepem in visokem hribčku
Ob polpetih smo prišli do vasi Velike Učke, ki šteje 18 hiš. Prva koča je lokanda; na oglu njenem je pošev nabita bukova veja, poldrugi seženj dolga. Približa se
Oštir nam prinese na prosto bokal hrvata; mi razložimo tudi svojo slanino in kruh ter zajtrkujemo.
Ob polsedmih smo odrinili na goro po kolovozni poti; medpotoma je nabral prof. Tušek polno torbico rastlin, samo takih, ki se tudi po naših hribih nahajajo. S kolovozne poti se gre na stezo in po tej do sedla. Tukaj naprej precej napeto brez steza smo dospeli ob 8. uri na vrh 4444 (1396 m) črevljev visoke Učke, katero kmetje tudi Monte major imenujejo.
Vrstica 26:
Najvišji vrhunec na jugu, kjer smo bili, je gol, na severozapadni strani nižji in obrasel z grmovjem. Za njimi se vrste gore Planik (4008'), Sij a (3918'), Orljak (3486'), Žabnik (3239'); na vzhodni strani je Snežnik (5530'), ki pa je bil s snegom pokrit.
Daljni hribje se niso videli zarad dima v višavi, a tudi po Dalmaciji se spričo tega ni daleč videlo. A lep razgled je z višave doli ob primorju na vasi in mesta od Lovrane, Opatije, Volovske do
Na zapadno stran se razširja skalnata Istra. Večjidel na holmcih so mesta in vasi, na pr.
Koj pod goro Učko je vas Mala Učka s 27 hišami; tu tko znani rjavi čiški „loden". Malo spodaj je
Ob 9. smo šli nazaj. Pod hribom nas je zapustil voditelj.
Eno uro smo se tu mudili; med tem smo se odzunaj precej posušili, znotraj pa dobro namočili. Potem smo šli naravnost po slabi skalovni stezi na Opatijo pri morju. Opatija je sicer majhen, a jako prijazen kraj, kamor
V Volovsko, lepo majhno mestece, smo prišli ob štirih popoldne in na pošti dobili voz. Med tem časom pa smo šli v kavarno na „črnega", ki velja 8 kraje., se odpeljali do Preluke, najsevernejšega zaliva Kvarnerskega morja, kjer so lani morskega volka ujeli; zdaj so imeli ravno tudi mreže razprežene za lov tunine. Na vsakem koncu mrež je gotovo 20 sežnjev dolga, v morje viseča lestva, na vsaki lestvi človek, sedeč na straži, in kadar je videti dosti rib, da znamenje, da se mreže skup zdrgnejo.
Malo naprej odtod se pri cesti bolj pogostoma nahajajo hiše do predmestja
Reka je lepo, dolgo, bolj ozko, na hrib naslonjeno mesto ob morju; na koncu proti Dalmaciji se voda
Ladij je bilo kakih 50 do 80 v luki, samo 3 večje, druge vse manjše.
Vrstica 48:
Proti večeru smo šli na „molo", kjer se gospoda izprehaja, najeli čoln in se vozili po morju. Na neki barki so lepo slovensko prepevali, kar nas je jako veselilo. Kmalu pa smo se vrnili nazaj v gostilnico k večerji in počitku.
V ponedeljek zjutraj smo šli ob polpetih na kolodvor. Ali kaj smo videli? Nekaj, česar noben človek v tem kraju ne razume, namreč madjarski napis nad kolodvorom. To je pač žalostno; na Pivki „Kullenberg" in v
Ob petih zjutraj smo se odpeljali in se pripeljali ob osmih in 20 minut v Šentpeter. Tu smo morali čakati dve uri tržaškega vlaka, in 26. aprila ob eni popoldne smo bili zopet v Ljubljani.
*
[[Kategorija: Planinski vestnik]]
[[Kategorija: Dela leta 1899]]
[[Kategorija: France Kadilnik]]
[[Kategorija: Potopisi]]
[[Kategorija: Učka]]
|