Redakcija: 13:24, 11. maj 2020 uredi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj →‎3. Ponarejeni novci ← Starejše urejanje		Redakcija: 13:57, 11. maj 2020 uredi razveljavi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj →‎4. Na Pivki Novejše urejanje →
Vrstica 614: == 4. Na Pivki == Tako nekako o svetem Juriju je bilo, ko so se nastanili Hvalovi v Matenovem. Praznik tega svetnika imajo tudi okoli za rek, o katerem se selijo posli in preminjajo stanovanje gostači. Tudi vdova Kovačica, ki je bivala dosedaj že nekaj let na Hvalovem domu, bi se morala umakniti prišedšim domačinom, a Hvalovka je ni preganjala. »Ostanite le tu, mati. Stisnemo se vsak nekoliko in b+dovolj bo prostora. Saj smo vajeni vsemu, še bolj slabemu nego dobremu. Znabiti mi boste še kedaj v podporo in tolažbo.« Obveljalo je pri tem. Le kar je bilo njiv, je prepustila Kovačica družini. To je storila tem raji, ker jih je radi starosti že težko obdelovala. Kmalu so se privadili naši Lipovci novemu kraju. Gospodinja s hčerko se je poprijela doma in obdelovala domače zemljišče. Sinova sta pomagala premožnejšim sosedom pri delu in sta tako vedno imela zaslužek. Povsodi so ju ljudje imeli radi kakor vsakega pridnega in poštenega človeka. Druščine nista imela mnogo, kajti vse, kar je bilo za rabo, so pobrali k vojakom in jih poslali z nadvojvodo Karlom na Laško čakat Francoza. Njiju dosedaj ta dolžnosti ni vezala, ker sta služila tako cesarja v Lipovjem. Tukaj, mislila sta, je tudi nihče ne more siliti k temu, ker nista domačina. Tako je minilo poletje, nastopoila jesen in sveti Miha je potrkal na duri v znamenje, da je čas pospraviti poljske pridelke. A nič kaj niso bili veseli ljudje tega vabila, kajti črv je ril celo leto pod zemljo in glodal sadeže in tako uničil trud kmetovalčev. Hvalove je to zadelo tem huje, ker so imeli malo polja. Trda jih je čakala na zimo in bridka, kajti omara prazna, kašča prazna, denarja bore malo in zima pred durmi — to ni kar si bodi. In če vrhu tega pridrvé Francozje in jim snedo še te grižljeje! Pričakovati je bilo kaj takega, kajti dan na dan so se pomikale čete po glavi cesti proti Ljubljani. Vračal se nadvojvoda Karol iz Italije. Zmagal je ob reki Adiži Francoze in hitel na pomoč ostalim Avstrijcem, kajti Francozje so drli na vso moč čez Bavarsko proti Dunaju. Neko nedeljo pride Peter pozno ves resen in zamišljen domov. »Kaj se tako držiš?« reče mu mati in položi predenj že mrzlo večerjo. »Mati«, reče ta mirno, »mati! jaz vas za nekaj časa zapustim.« Hvalovka ga neverno gleda, jednako tudi sestra in brat. »Mati, jaz vas moram zapustiti«, ponovi Peter »sicer nam bo na zimo huda pela. Štirje na družini, a živeža komaj za dva.« »In radi tega hočeš oditi in se ločiti od doma. Moj Bog, sem li jaz kriva?« »Potolažite se. Tega nisem nikdar mislil. Vzrok je drugi. Danes po krščanskem nauku se je zbralo pred cerkvijo vse polno možakov: Selčani, Slavinci, Kočanci in drugi. Tuj gospod je stal mej njimi in jim živo nekaj pripovedoval. Pristopim bliže in vprašam Miklovega Luko, kaj to pomeni. »Če hočeš iti na Hrvaško drvarit«, reče mi. »Zdaj je čas za to. Prišel je oni-le gospod — kakor vsako leto — po ljudi.« Pristopim bliže in poslušam. »Zaslužek bo kakor lani. Vsak si okoli sto goldinarjev lahko dene na stran. Spomladi se zopet vrnete...« »In si obljubil«, vpraša mati. Hvalovka se zamisli. Za nekaj časa spregovori: »Ne branim Ti. Pojdi v imemi božjem. Sila kola lomi. A da se pomladi vrneš!« Tudi Tine bi bil rad odšel s bratom, a mati ga ni pustila. »Bog ve, kaj se pripeti. Kaj počnem sama s hčerjo!« »Vzlasti če se prikažejo Francozje«, dostavi Kovačica. Ostalo je pri tem. Tine je moral biti doma. Spremil je brata do meje, kjer mu je voščil obilo sreče in se vrnil. Meseca grudna je počil glas, da so sklenili cesarski s Francozom mir. Kdo se je bolj veselil te novice nego Hvalovka! »Zdaj se gotovo vrnejo Lipovci s konji z Ogerskega, ker ni več nobene nevarnosti. In moj mož pride ž njimi! Kako se začudi, ko nas ne najde več v Lipovju! In hud bo, hud. A na koga? Na-me? O, gotovo ne, kajti prepričan je o poštenosti svojo žene. Nad Ermanom se znosi in mu pove, kar mu gre. Pozna ga dobro. In dokazov bo zahteval dokazov za kruto postopanje. On že ve, kam se mora obrniti v takih slučajih, kje iskati pravice, ve bolj, nego jaz reva.« Tako je mislila in ugibala mati Hvalova. Pričakovala je slednji dan glasu, da so lipovski konjarji doma. A minil je prosinec, minil svečan, minila zima, in ni še pričakala ničesa. Vzroka, da niso smeli konji v Lipovje nazaj, moramo iskati v tem, da je cesar le prisiljen podpisal mir v Požunu, da je v resnici mislil, kako bi se maščeval nad Francozi. Mej drugimi deželami je moral odstopiti Franciji Istro. Tako je stalo Lipovje skoro na meji sovražnikove dežele. Vse to je zvedela Hvalovka šele pomladi, ko se je bil vrnil Peter s Hrvaškega. Tudi njega je gnalo domov upanje, da vidi očeta, a kako je osupel, ko mu je pravil pa potu neki Lipovec, da je prišlo z Dunaja poročilo: kônj še ne bodo pasli nekaj časa po Krasu, bila se bo poprej še marsikaka huda bitka s Francozi. Bila je ta novica za Hvalovko zopet grenka časa, katero je morala izprazniti. »Kako dolgo o Gospod, kako dolgo še!« vzdihnila je. »A naj se zgodi, kakor Ti hočeš. Moralo je že tako biti.« Dve debeli solzi sta ji zdrknili po upadlem lici. Dobrih pet mesecev je drvaril Peter v hrvaških šumah in prinesel domov nič manj nego stotak. Mati se je kar čudila. Prodajalo se je kmalu po njegovem prihodu posestvo vdove Jeračine. Mot jej je bil umrl aa vodenici, sineva so bili pobrali k vojaki, in nI je bilo nazaj. Stali bila ubita, aH so ju odpeljali Frsncozje, tegs uboga mati te zvedeti ni mogla, 2s mot je nakopal dolgov na hiši in tena je po njegovi smrti nadaljevala ta posel, ker se ni imela s čim tiviti. Dolžniki so ee oglasili in pričela se je dratbs. »Mati«, reče Peter nekoč, »ne vem, bi - II mogli bolje obrniti te denar, nego de ai kupimo nekoliko kosov.« •Prav tiva potreba. Dobro vem, da ne bi trpeli preteklo zimo toliko gladu, da amo imeli kaj ve sejsnega. Nekaj bi gotove ostelo črvom.« »Dajmo, poskusimo I Menim, de seno bodo preveč trgali za njive. Ljudje ao te vedno v strahu, da dobomo zopet sovrstnika v detelo, da M bo dolgo bres vojske, in vsak hrani denar za hude čaee.« Peter je uganil. Prišlo je kupcev res melo m pro dajalo se je vse po jako nizki ceni. A kakor pri slednji prodaji, bilo je tudi tu nekaj onih dobrosrčnelev, ki pridejo le dražit drugim; ne da bi k*j kupili. Jedenismed takih je bil v Matenovem tudi tupan Zakotnik, pievaetnei m bahač, ki je občutil največje veselje, ako je mogel zatirati revete. »L-povka in Vzvratnik, oba kosa sa Šestdeset goldinarjev! Kedo dft?« zakriči sodnijski sloga. »Mati, la dva ata nam kaj »ftrok, požurite, se«, poflepefie Pater. »Jas«, oglasi se Hvalovka. »Torej vi šestdeset. Kedo d& ve ?« »Jas petinšestdeset«, zadere se Zakotni k. »Jas pridanem Se jeden goldinar«, reče Hvalovka. »Jaz dam sedemdeset«, sakiiče župan. Prignala sta bila tako daleč, da je obljubUa Hvalovka osemdeset, ia ,vprvo, vdrugo, »tretje1 , bili sta njivi njeni. Zakotnik je bil odnehal, ker BO je bal, da bi slednji vendar njemu ostal kup. A kazal je, kater bi mu bilo mnogo na tem. Kar pihal je same jeze, da je zmagala Hvalovka. »Naj jih ima, da bo sita. Znebiti se bo Se kessla zato«, mrmra Zakotnik, ki je vedno gledal na to, kje bi dobil kaj prilike sa prepir. (D.ije »ledi.j

Bridke izkušnje: Razlika med redakcijama