Bridke izkušnje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 921:
== 6. Nepričakovani sestanek ==
Zastonj je pričakovala Hvalovka Petra dan za dnevom. Prišla je pomlad, ozelenelo in oživelo je vse, in
čas je prišel za oranje in sejanje. Njega le ni bilo.
»De bi se mu le kaj hudega ne pripetilo čez zimo!
Da bi še njega ne zgubila!« tugovala je. »Kaj bo z menoj
in Lenko, če pridejo Francozje?« Pri tej misli se uboga
mati stresne in pokrije z rokama obraz.
In vendar ni storil Peter te žalosti materi nalašč,
ne, imel je predobro srce. Delal je tako, ker je moral,
če je hotel dobro sam sebi in domačim. Proti koncu
meseca sušca se je odpravljal s tovariši domov. Drvarili so, kakor vsako zimo, v obližju Časme, dan hoda
naprej od Zagreba. Že so bili gotovi za odhod, že jim
je odštel gospodar zaslužene novce, kar prisopeta k njim
dva rojaka, Pivčana; jeden Matenjec, drugi iz okolice.
Bila sta tudi ona dva vajena Hrvata in sta prejšna leta že večkrat tesala doge tudi okoli, toraj sta vedela dobro, kjer drvarijo Pivčanje.
»To je nekaj vredno, da sva tako hitela, da še niste odšli. Ljudje božji, ne hodite domov!«
»Kaj pa je, Bog se usmili?«
»Kaj? Vojska, vojakov iščejo. Zakotnik hodi okoli u biričem in lovci. Kdor more le gibati, mora ž njim. Peter, tudi tvojega brata so gnali.«
»Kaj, Tine vojak?« In kje je dobil župan pravico siliti k vojakom koga, ki ni domačin in ki je že nekaj let služil cesarja?
Matenjec zmaje z rameni.
Užaljen in razsrjen nad Zakotnikovim ravnanjem Peter ni vedel sprva, kaj bi počel. Če pride domov, kaj ga čaka drugega, kakor usoda bratova? In naj mater in sestro kar tako brez pomoči pusti? Brata so pobrali, sedaj naj še njega, in Bog ve, če jima usoda prizanese v vojski.
Ko tako premišljuje, pogovarjajo se ostali mej seboj, in jeden izmed tovarišev zakliče:
»Kar nas je fantov, ne hodimo domov, kjer nas ne čaka nič dobrega. Dalje proti Slavoniji jo udarimo, tam že dobimo dela!«
Ta načrt je vsem po volji. Le priletni možje, katerih ni vezala več vojaška dolžnost, se poslovijo in napotijo proti domu.
V Petru je divjal še hud boj, kaj bi storil. V
kakih skrbeh bodo mati, če ga ne bo domov. In vendar je to zanj gotova poguba. Če ostane na Hrvatskem,
bo saj ob času miru se mogel vrniti materi v naročje!
Poslednja misel ga privede do sklepa, da se pridruži
ostalim tovarišem, ki ga veselo spremejo v svojo sredo.
Vsi navdušeni, hrepeneči le po zlati svobodi jo
udarijo proti vzhodu. Bilo jih je vseh skupaj dvanajst,
sami pravi korenjaki. Celi dan so hodili nepretrgoma
in prišli so do mesta Daruvara. Takoj pri vhodu ugledajo veliko tovarno z lesom. Daleč na okoli ne vidijo
drugega nego skladalnice desek, dog, tramov. Praskanje
pile jim zašumi na uho, ko dospo do visokega zidu, ki
obdaja vsa poslopja.
»Ta gospodar mera imeti šume, oglasimo se pri njem. Tu dobimo delo«, reče jeden naših junakov. Takoj zavijejo v prostorno dvorišče in povprašajo mladega človeka, ki je napajal četvorico čilih konj — menda je bil hlapec —, kako se imenuje mesto in če je gospodar doma.
»Daruvar. — Če tražite gospodina, hodite ondakle gori«, zareži hlapec in pokaže na stopnice, ki so peljale do vrat v drugo nadstropje.
»Daruvar — Daruvar — kako znano mi je to ime! Slišal sem jo že — da — še doma. A nekako drugače se je glasilo. — Drvenar! — Tako nekako. — A kedaj bi moglo to biti?« — V take misli vtopljen je stopal Peter za tovariši po stopnicah in komah opazil, kedaj so prišli do sobe, ki je imela na vratih deščico z napisom? »Ivo Selanocič, trgovec za lesom«. So-li spoznali po tem znamenju godpodarjevo sobo, ne vem, kajti če bi znal v onih časih kdo izmej drvarjev bratu, je bil že prav redka prikazen. Sodili so, da mora tu bivati gospod, ker je nekaj ljudi čakalo pred sobo.
Ko so bili opravili ti »domači« mignil je gospod našim junakom, naj vstopijo.
Matenjec, ki jim je bU paspetoval to pot, a« tudi
zdaj postavi ia nau^ni v imenu vseh, dp spsjo vrlo
tesati in isčtje dala. Prav ps^pko pripoveduje, kod so
drvarili do sedaj in kaj jib je napotilo dalje. Selapovid
premeri s očmi vsakega^od nog do glpve. Prav j le so
mu mladi korenjaki-
•Vsi Kranjci ?«
»Izvstmsi jednega«, reče Matenjec in pokale pa Petra,
»kije pa tudi že ve let nai tovariž. Domajf pa i* Upovja.«
»Na Primorskem?«
•Da, blizu Trsta«, oglasi se Peter in stopi blipe.
»Torej sle moji delavci. Plačilo dobite kakor pri
pr^Snjem gospodarju. Idite sa sedaj ia recite hlppcu,
naj vam nukase tovarno in vse kar je treba. A vi Primorec — kako se že imenujete 1 — ostanite tu, nekaj
bi vas rad povprašal.«
NaSi junaki odidejo vsi veseli drug za drugim.
»Bogdan I•J/sakliče Selanovič, ko sta ^ama a Pp^om,
»Bogdan!«
Pri stisnakh vratih, ki so vodila.v spp^dpo sobo,
se prikaže postava mladepičera.
»Glej, mož iz L povja je tu, s kakorfnim aj vedno
želel govoriti«
»O saj resi Bog Vas živi!« zayzppie se ^ogdan
Selanovičev sin, in mu seže v r#ko.
Peter ga začudeno j gleda.
A Kaj — ali me ne poznate več? Sevetfa aprejnenil sem se od tedaj, ko sem se bil poslovil pri vas.
Bil aem takrat bled in slaboten, a fcftkor v/dite, sem si
ie opomogel.«
Poter ga Se vedno, neverno opazke.
v
,
»Niste-li iz tiste hiSe — kako se še p^vi - —
e pri Lahovihl«
»Pri Hvalpvih ste ^enda >9t«li Mfr«
»Tako i Dal Pri Hsalofik. P|oy^ fa^p W b i Saj
je se štiri ileta odi takrat/, Reko pe, flijpe v,ečr ,n^npponjem. Tu dobimo dele«, reče jeden naSih junakov. Takoj minjatei onega tujca, ki so ga ,pr,ige]jaii vaša na
zavijejo v prostorno dvorišče in povprašajo mladega
človeka, ki je mpajal četvorico Čilih konj — menda je
bil hlapec —,, kako se Imenike to mesto in če je gospodar doma.
»Darovar. — Cetražite gospodlna, hodite oadakle
gori«, zareži hlapec in' pokaže na stopnice, ki so-peljale
od vrat v drugo nadstropje.
•Daruvar — Daruvar — kako znano mi je to
imel SNSal sem je Se — da — Se doma. A nekako
drugače se je i glasilo. — Drvenarl — Tako nekako.
A kedaj bi mt>glo to biti?« — V take misli vtopIjen je stopal Peter sa tovariši po stopnicah in komaj
opazil, kedaj so 'prišli do sobe, ki je imela na vratih
deščico » napisom? ,Ivo Selanovič, trgovec sa lesom'./ kaj srca.«
pol smrsnenega domov in, mu
trj, dni ?«
»Vi ste tedaj, oni i slep-.,i bfs^da pau nastane na jeaiku, ko vidi tujčev mili cbraz.
Bogdan nekoliko osupne pa tem, yend« prav
mirno vpraSa:
»Kaj počnejo. mati, so zdravi ? In rbrpt, ta. n^ora
biti že cel korenjak?«
Pri teb besedah kar zavre po Petru, A pomaga BO,
milo ga pogleda in ,reče z žalp&tnim glasom
»0, ko bi vas nikoli ne bilo pod pašo,, tfrtjio!
Ob, gospod, da ste v«deli vi j kake polic e bo Izpelo
to, ne bili bi storili tega, saj ne bi smeli storiti. Smiliti bi se vam morali moja ubog| mati, če ippat^ ,|^oličiltPVje sledi.;
| |||