Dnevnik mojega izgnanstva: Razlika med redakcijama

 

S Podborškom sva šla k njemu domov, tam sem večerjala. Že okrog 10-tih zvečer me je predstavil poštarju Troštu on nemškemu komisarju (županu?). z Aniko sva govorili do dveh zvečer.*(izgleda, da sem tudi spala pri njih)<ref>(po vojni se je govorila, da je bil Podboršek gestapovski agent-dvojnik, in so ga partizani likvidirali. Jaz nisem nikoli ugotovila, kdo je povedal našemu L.F., da sem bila doma. Je bil on, ne nemški komisa ali pa morda kdo od soizseljencev, ker sem Reichmarkice, ki mi jih je dal Nino, razdelila tudi med nje, in se je s tem pač pohvalil. Ne vem.)</ref>

 

Drugo jutro sem spet šla k Franceljnu. Žal nam je tako hitro minilo dopoldne. Me drugim sem ga tudi vprašala, če je koga že ubil. Zdelo se mi je grozno, da bi to storil naš Francelj. Odgovoril mi je: »Saj mi ni bilo treba, je dovolj takih, ki to radi delajo«. Poslovila sva se brez solza. Danes, ko pomislim na to, bo lahko jokala. Odhajal je z Nejkotom nazaj v hrib, jaz pa po hribu navzdol. Imel je puško. Tega prizora ne bom nikoli pozabila! Bog ve, ali se bova še kdaj videla?!