Ob pol osmih sta oba kurirja odšla s pozivom, naj se jim pridružimo v slučaju selitve tudi me dekleta: Škovincovi Minka in Anica.<ref>Markelj; Jožkovi sestri.</ref> Navdušeno smo jim obljubile.
Grem domov. DamaDoma tiho, notranje razburjenje. Vsi smo vedeli, kaj bo z nami, pa si nihče ni upal na glas spregovoriti. Nikomur se ni dalo pripravljati stvari, ki naj bi jih vzeli s seboj. Nismo mogli verjeti, da bomo drugo jutro zapustili domove. Spominjam se točno, kako je bilo doma, bili smo v pekariji in gledali drug drugega jaz sem pripravljala nahrbtnik za k partizanom, ker sva z Viktorjem sklenila, da greva k njim. Med tem sem še pospravljala po naši sobi svojo obleko. Čudno, kako zamolklo mi je bilo pri srcu. Nisem jokala, samo kot gosta megla mi je obdajala dušo.
Ata je šel leč s sklepom, da bo zjutraj ob štirih vstal ni spravljal stvari skupaj.
