Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 738:
»Grof bi me v svoji jezi takoj ubil, če bi stopil zdaj predenj,« si ponavlja Jure venomer. »Ali rešim deklico iz rok roparjev — ali pa me ne bo nikoli več nazaj!«
==
Na pustem Frauensteinerjevem gradu je bilo tiho in mrtvo kakor v grobu. Že so plahutali urni netopirji okoli sivih stolpov in zidin. Dvorišče so mračile večerne sence. Iz mokrega vetra je prijetno dehtela cvetna vonjava. Salda se je s slugo vrnila z Blagajevega gradu, naglo zdrknila s konja in hitela v svojo sobo.
Neprenehoma je mislila na svojo trpečo sovražnico in navdajali sta jo veliko veselje in zadovoljstvo.
»Danes je najlepši dan mojega življenja!« se je radovala.
»Ljudmila zdvaja in gine od žalosti, Ladislav divja od jeze in s hlapci in gosti zaman išče cigane in Alijano.
Tudi grof Anton in vitez Ahac sta vsa poparjena. Maščevanje se mi je posrečilo! Strašno sem udarila Blagajeve. Zdaj mi bo laže živeti!«
Odklenila je omaro, vzela iz nje košaro in dejala vanjo obleko kmečkega dečka, lonček rjave masti, škarje, ključe, steklenico vina, kose narezanega kruha in mesa. Preoblekla
se je v dolgo, temno modro obleko in si zakrila obraz s črno baržunasto krinko. Dolila je olja v bronasto svetilnico, jo prižgala in odšla z njo in s košaro po ozkih, zavitih stopnicah dol. Konec hodnika med ječami je s kolenom pritisnila na skrit gumb. Zasukal se je širok kamen in Salda je stopila v podzemeljsko jamo.
Od belih kapnikov so čarobno odsvitali trepetajoči podolgasti odsevi in od kristalov na stenah in stropu so se bliskali in lesketali stoteri žarki, tukaj kakor živobarvno pisane zvezde, tam kakor nežnobarven led.
Vsa razburjena je stopala Salda po vlažnih, s kristali posutih tleh. Čim dalje je prihajala, tem bolj ji je ginilo upanje, da najde cigane in hčerko grofa Blagaja... Visoko je držala svetilko in posvetila v vsak kot. Že je slišala šumenje narasle Kolpe — tedaj je zagledala v stranski jami ciganko Čirikli in črnega, bradatega cigana.
Prav nič pisanega ni bilo na njuni obleki; iz previdnosti nista vzela preživo barvane oprave s seboj. Oba sta pomežikovala, ko so ju slepili nenadni jarki žarki Saldine svetilke. Čirikli je nekaj šepetala svojemu možu. Angar je sedel na nizkem stalagmitu in s ponosno dvignjeno glavo motril prihajalko samozavestno in hkrati nezaupljivo. Njegova hudo objedena suknja je bila na več krajih raztrgana in kazala je golo kožo, napeto od polnih, čvrstih mišic; navzlic tej žalostni revščini se je držal jamadar Angar kakor rojen kralj. Vendar se je včasih s čudnim zadovoljstvom popraskal med gostimi kodri.
»Bog ti daj srečo!« je spregovorila Čirikli s svojim nizkim, skoraj moškim glasom in poljubila Saldi rob obleke. »Vendar si prišla, čakali smo te že težko, lepa gospodična! To je moj mož Angar!«
Cigan se ni ganil. Salda se je čudila ponosnemu, dostojanstvenemu capinu, ki jo je gledal malo zaničljivo.
»Kje imate deklico?« se je obrnila k ciganki.
Čirikli je pokazala v kot. Ondi je čepel z obvezanim hrbtom mladi Sonakaj na kupu cap. Zraven njega je klečala Alijana za kazen, ker je bila vpila in se jokala. Obrazek ji je bil bled, nabuhel, otopel. Tiho je ihtela, glava ji je trzala; bolela so jo kolena in hrbet. Ko je skozi solze ugledala visoko postavo Saldino, se ji je zdelo, da je prišla sama njena mati...
»Mama! Mamica!« je kriknila in razprostrla roke. »Vendar si prišla pome! Vzdigni me! Boli me. Ne morem vstati sama.«
»Počakaj, kmalu boš videla svojo mater,« se ji je oglasila Salda mrzlo, se obrnila k ciganom in pokazala na košaro, rekoč: »Jejte najprej!«
Ko je slišal jamadar Angar te prijazne in spodbudne besede, ga je naenkrat minil kraljevski ponos in prvi je zgrabil po mesu. Zaplenil je posebno masten kos in nemudoma zakopal pol svojega kosmatega črnega obraza vanj; kosti je metal po častitljivi stari šegi svojih pradedov kar prek svojega hrbta.
Čirikli je nesla sinu Sonakaju jest in pit. Alijani ni dala nobene mrvice.
»Naj malo strada in shujša otrok, da ga ne spoznajo tako lahko!« je dejala ciganka in počepnila h košari.
Sonakaj je skrivoma ponudil Alijani mesa, toda ona ga ni marala vzeti. Po njenih ušesih so zvenele Saldine besede in težko je pričakovala, da bi zopet videla svojo mater. Domišljala si je, da jo je ukradel eden tistih hudobnih čarovnikov, o katerih ji je bil že toliko povedal ujec Ahac. Plaho je gledala živobarvne lučke in strahotne sence po jami.
Dasi je bil tudi cigankin kos lep, velik in okusen, ji vendar ni dovolila ženska zgovornost, da bi ga uživala kar tako tiho, brez zabavnega pogovora. Zadovoljno cmokaje je pripovedovala, kako se ji je posrečila nakana.
»Sinu sem dajala zmečkanih trpotčevih listov na rane in črnavke. Pustila sem ga v senci pod hrastom in hitela k našim in povedala, kaj se je dogodilo. Takoj so bežali prek Kolpe. Midva z možem pa sva skrila sina v tvojem čolnu in šla prežat v zasedo. In posrečilo se nama je. O! Jahala sva, kakor še nikdar svoje žive dni ne! Eden naših je čakal pri Sonakaju. Oddala sva mu konja in naglo je izginil z njima. Prav kmalu smo bili mi štirje v čolnu in v jami. Čoln sem spustila po reki. Usula se je ploha, da je bilo kaj. Kdo bi našel zdaj naš sled? — Ali dolgo te ni bilo, dolgo. Čakali smo te prav težko.«
»Mislim, da je najbolje, če deklico takoj preoblečemo v dečka,« je velela Salda, ko so se najedli. »Pojdi sem!«
»K mamici bi rada,« je jecala Alijana in proseče dvignila roke proti Saldi, ki je vzela škarje iz košare.
»Zdaj sem jaz tvoja mati, golobica moja!« je rekla Čirikli in jo vzdignila.
»Ti nisi moja mama. Moja mama je lepa. Ti si grda. Tebe nimam nič rada.«
»Tako. Hahaha! Le potrpi, polagoma bo to že drugače! Tvoji lasje so predolgi, moramo ti jih malo ostriči. Čakaj, takoj bo lep fantek!«
»Nočem biti fantek!«
»I, kdo te pa vpraša? Angar, primi!«
Salda ji je dala škarje in ciganka je ostrigla otroku kito.
Prestrašena Alijana se v ciganovih rokah ni upala ganiti. Solze so ji polzele po licu in čudno povečana se ji je zdela svetilka na tleh ob tolmunu. Salda je vzela iz košare umazano deško opravo in pomagala ciganki preoblačiti Alijano v kmečkega fantička. Zlata verižica s križcem in smaragdom je kaj naglo izginila v ciganskih nedrih; vse druge otrokove stvari, tudi čeveljčke, je spravila Salda v košaro.
»Verižico vrzi v tolmun!« je svetovala ciganki. »Lahko
bi nas izdala!«
»V tolmun, seveda,« je kimala Čirikli in si mislila: »Saj
nisem tako neumna! Da jo pobaše Angar.«
Salda ji je dala lonček s temno rjavim oljem in ciganka je namazala in prebarvala otroku lase in kožo telesa.
»Zdaj si zal fantek!« je dejala Čirikli. »Ime ti bodi Omar! Zakaj se jokaš?«
»
»Kaj? Čakaj, čakaj!«
Razjarjena Čirikli je zvezala dolgo usnjato zanko z dvema vozloma na kratko in jela udrihati po »Omarju«. Bičani otrok je pomolil roke proseče proti njej.
»Kako ti je ime?« je rohnela ciganka.
Silno prestrašeno, ihteče dekletce ni moglo spregovoriti nobene besedice. To je vse huje netilo cigankino jezo. Čirikli je mislila, da otrok noče govoriti iz upornosti, ter je tolkla in bila neusmiljeno po rokah drgetajoče žrtve.
»Kako ti je ime?« je zarežala in izpulila docela zbeganemu otroku šop las.
Salda je prekrižala roke na prsih; manj občutljiva nego kapniki, je s hladnim, kakor oledenelim nasmehom motrila ta prizor. Angar je sedel poleg Sonakaja in srdito zaničljivo pljunil predse, češ kaj je bilo treba vseh teh sitnosti. Neusmiljeno tepeni otrok je jecljal nerazločne besede; pozabil je bil tuje arabsko ime ...
»Pustite jo!« se je zdajci oglasil obvezani mali ciganček.
»Ti prosiš za otroka, Sonakaj?« se je začudila njegova mati, že utrujena.
»Tudi ona je prosila zame.«
»Ona?« je vzkipela Čirikli. »Odslej je — Omar!«
»Povej, kdo si?« se je vmešal bradati Angar. »Hitro, če ne —!«
»Reci: Omar!« je šepetal Sonakaj.
»O-mar,« je ihtel otrok. Črnikasto olje in solze so mu
kapale na obleko.
Sonakaj je neprenehoma gledal mučenega otroka in smilil se mu je čedalje bolj. Prijel ga je za mehko ročico, in pihal na nežne prste, otekle in razpraskane od hudih udarcev, in ponavljal tiho: »Moj Omar! Moj Omar!«
»Pojdita z menoj!« je velela Frauensteinerjeva. »Pokažem vama vaše zavetje.«
Odvedla ju je do konca jame in jima pokazala oba skrivna gumba ob zasukanem, širokem kamnu. Šla sta po ozkem hodniku za njo. Odmaknila je debele zapahe na prvih, zelo nizkih vratih in odklenila temnico pod severnim stolpom. Iz nje je udarjal dušeč duh po trohnobi in plesnobi. Angar je nejevoljno širil nosnice. Ob zidu sta stali nagnita miza in polomljena klop. Na tleh je bila nastlana slama.
»Tukaj že ne ostanemo dolgo,« je zagodrnjal Angar kratko, s kislim obrazom. »Sploh nismo vajeni, da bi dolgo čepeli na enem kraju.«
»Le ostanite tukaj, dokler ne okreva vajin sin in dokler ne pride trenutek, ugoden za beg!« je odvrnila Salda odločno. »Podnevi greste lahko skozi jamo k bregu — toda pazite! Prihajala bom vsak dan k vam in prinašala vsega potrebnega.«
Dobro je skrbela Salda za cigane, toda navzlic dobri hrani in pijači jim je bilo težko in zoprno v zatohli, ozki stanici. Vsak dan je Angar sitnaril huje in silil proč...
Čez dober teden se je vrnil vitez Hans Frauensteiner.
»Grof Blagaj besni, ker še ni mogel najti ciganov,« je poročal svoji sestri. »Zdaj jih zasledujejo v čisto drugi smeri — proti Petrinji in Sisku. Malone vsi njegovi vojščaki, pa tudi moštvo njegovih bratov na slavonskih gradovih, vsi so noč in dan pokonci.«
»Še nocoj morajo moji čedni gostje od tod,« je sklenila Salda. »Zdaj pot proti jugu ni več tako nevarna!«
==SEDMO POGLAVJE==
| |||