Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.989:
Oddirjali so mimo vranduških domov proti jugu, po ozki dolini reke Bosne, proti severozahodu, dirjali proti Travniku in Banjaluki, se združili medpotoma z drugimi četami in dirjali, dirjali naprej proti hrvaškim in slovenskim mejam.
==
Hladnega majskega jutra leta 1472 je stal na lesenem mostovžu ljubljanskega Starega gradu ali meščanske bastije nad Svetega Florijana ulico štiridesetleten mož preširokih ram in prekratkih nog, veseli, hrabri vitez Ahac Doljanski.
Tukaj, na južnovzhodnem delu grajskega hriba, nasproti velike grajske trdnjave, so ljubljanski meščanje zgradili majhno trdnjavo na razvalinah rimskega zidovja. Na utrdbe so postavili mestno zastavo, topove in svoje
stražnike, ki naj bi naznanili ogenj in sovražnika.
Le malo je spremenilo viteza Ahaca minulih deset let. Odebelel je še nekoliko bolj navzlic viharnim časom. Pač so mu že precej osiveli dolgi lasje, pristriženi le nad obokanim čelom; močni črni brki pa so mu štrleli v stari krasoti kakor dvoje osti vodoravno preko napetih lic. V svežem jutranjem pišu mu je nihalo spreminjasto pavje pero nad rjavim baretom, ob mečevem ročaju pa rdeče svilnata, zlato pretkana pentlja. Ob pasu mu je visela poleg bodala usnjata torbica, na prsih pa ogromna čutara.
Vitez Ahac je bival že precej dolgo v Ljubljani. Ko je bila uvidela grofinja Mila Blagajeva, da je vse iskanje in poizvedovanje po ugrabljeni hčerki brezuspešno, ji je omrzel grad, kjer jo je spominjal vsak kotiček nesrečne Alijane. Grof Ladislav je odvedel soprogo v razcvetajočo se Ljubljano; tu je bilo dokaj razvedrila in zabave. Ali tudi tukaj neutolažena mati ni našla miru. Preselila sta se na hrvaško posestvo; na gradu pri Kolpi pa je poleg starega grofa Felicijana ostal in vladal vitez Ahac. Dokler je bilo kaj boljšega vina v grajski kleti, se mu nikamor ni mudilo z doma; kadar je pa pošlo, je kar po cele tedne veseljačil pri sosedih in znancih med Kolpo in Savo.
Letos ga je poslal grof Ladislav, naj nadzira popravo njegove hiše v Gosposki ulici. Vitez Ahac je kaj rad odhajal s svojim oprodo s kmetov v stolno mesto. Tukaj je živel venomer v skok. Našel je mnogo starih prijateljev in si pridobil novih znancev, ne le med ošabnimi plemenitaši, ampak tudi med ponosnimi meščani. Italijanskim zidarjem v Blagajevi hiši ni prodajal sitnosti — rajši je nadzoroval ljubljanske gostilne. Ker jih je bilo vse polno in ker je bil kot nadzornik zelo vesten, je imel vedno dokaj posla do pozne noči. Kadar je zaklenkal na Gradu mali zvon in gnal vinske bratce že ob devetih iz krčem, je vitez Ahac vedno še moško sedel za mizo in prijazno prigovarjal gostilničarju, naj nikar še ne lazi v dolgočasno posteljo. V kratkem si je pridobil ponosen in časten priimek: ponočni kralj. Hiša grofa Blagaja je bila že zdavnaj popravljena, toda Ladislavov svak še vedno ni maral iz Ljubljane, in to iz dveh tehtnih razlogov: prvič še ni pregledal vseh gostiln tako natanko, kakor se mu je zdelo potrebno; drugič pa se ni hotel lahkomiselno nastavljati Turkom, ki so pridrveli kmalu za njim na Kranjsko.
Zamišljen je gledal dol na ljubljansko mestece. Drevje in grmovje na Gradu so bili večinoma posekali, nekaj zato, da bi laže ugledali bližajočega se sovražnika, nekaj pa zato, da bi laže streljali nanj. Ta les in pa les iz cesarskih host so porabili pri utrdbah in mostovih pred mestnimi vrati. Grad je bil skoraj gol; ptice pevke so se preselile na Golovec.
Vitez Ahac je videl pred seboj malone vso Ljubljano: Stari trg in Novi trg. Med Ljubljanico in Gradom so se stiskale večinoma lesene hiše in hišice Starega trga, krite z deskami ali slamo; onstran reke, med njenim levim bregom in razvalinami Emone na Gradišču je bil Novi trg; tam so stale večje zidane hiše kranjskih kavalirjev. Od Starega gradu je držal najstarejši mestni zid naravnost po hribu dol do Karlovških ali Pisanih vrat ob koncu ulice svetega Florijana in odondod po Prulah do Ljubljanice nasproti izliva Gradaščice. Drugega zidu, od grajskega poslopja do mostu pri Tranči, Ahac ni mogel videti. Tudi Novi trg je bil obzidan. Mestece je bilo podobno velikemu gradu.
Od raznih strani je slišal udare in klice delavcev, ki so popravljali zidove, hiše in mostove pred mestnimi vrati. Sredi Starega trga, nad rotovžem, se je nemirno spreletavala jata golobov in tožno je pozvanjalo iznad cerkvice svetega Fridolina ob začetku enostranskega mestnega zidu na Bregu. Po Ljubljanskem barju in v Mestnem logu se je pasla tu in tam megla; iz nje so kakor iz sivega jezera moleli jagnedi, vrbe, jelše, hrasti. Ponekod je blestela močvirna voda, se lesketal okljuk Ljubljanice v sončnem svitu; po vodi je plavalo mnogo čolnov in splavov. Nad Krimom so pluli beli oblaki počasi proti zahodu.
Vitez Ahac je slišal korake na mostovžu. Prihajal je meščan, oborožen z mečem in težko trorezno sulico, spodaj okovano z železom; na glavi se mu je svetila lepo osnažena čelada, na prsih pa jeklen oklep. Bil je manjši od Ahaca, pa prav tak trebušnjak. Držal se je pa mož precej kislo; videlo se mu je, da nič kaj rad ne opravlja sitne in dolgočasne stražarske službe.
»Kako pa kaj, bratec Ljubljančan?« ga je prijazno ogovoril vitez Ahac. »Saj menda ne bo Turka sem pred Ljubljano, kaj pravite?«
Meščanu stražniku se je okrogli obraz še vedno nejevoljno mrdal kljub lepemu nagovoru.
»Nikar me no ne glejte tako presneto pisano, prijatelj!« je nadaljeval veseli vitez Ahac in se mirno zlagal: »Komaj sem zvedel, da sili divji Turek v deželo, pa sem prihitel v mesto, da kot pošten vitez pomagam Ljubljančanom zoper nevarnega, zarobljenega sovražnika!«
»Potlej ste pač bela vrana!« je godrnjal meščan. »Gospa plemenita, se hudo malo menijo za nas meščane!«
»Imeniten vipavec,« je dejal vitez Ahac in mu ponudil čutaro. »Iz gostilne pri Veselem medvedu tamle doli.«
Stražniku se je razjasnil obraz. Pil je, se globoko oddahnil in rekel: »Ne vem, čemu se klatim jaz, miroljuben medičar, tukaj gori ponoči in zarana, ko je megla! Kaj naj pa vidim, če je megla? Pa naj zakurijo okoli Vrhnike in na Krimu devetindevetdeset grmad kako naj jih vidim, če je pa megla, taka megla!«
»Peklenska megla res!« je pritrdil vitez.
»Prav vražja. Čarovnice varijo v svojem kotlu nevihte in kuhajo točo. V nevarnosti smo, ljubi moj vitez!«
Okrepčal se je tudi vitez Ahac.
»Vsak dan pričakujemo Turka. Rad bi prelival našo nedolžno kri, tolovaj. Toda če pride ponoči ali zjutraj, ga zavoljo megle ne bomo videli prej, pravim, dokler ga ne bomo imeli čisto pred nosom, pred Pisanimi vrati ali pa v šenklavškem predmestju.«
»Saj tudi streljajo pri grmadah.«
»Streljajo. Prav. Kurijo in streljajo na holmih in hribih od kranjske meje doli noter do Koroške. Toda — kaj pa, če preslišimo strel? In če ga slišim, ali morem vohati, kje je počilo, ali pri Sveti Magdaleni ali na Ahacijevi gori ali na Ljubljanskem vrhu? Pasja služba taka!«
»Pasja, pasja.«
»In vrh tega dobim najmanj dvanajst gorkih, če se zmotim in zaspim ali pa če sprožim top po nepotrebnem.«
»Pomilujem vas, prijatelj! Hm, hm: megla — dolgčas — potlej pa še dvanajst gorkot! Hm. Sicer pa — tale Grad stoji zelo ugodno, na križišču treh cest.«
»Pa je vse preslabo zavarovan! Vidite, od tukaj do grajske trdnjave bi moral biti na robu ravninice vrhu hriba močan zid in proti vzhodu globok jarek. Kaj pa, če prihrume Turki okoli Gradu mimo vasi, mimo Poljan sem gor?«
»To bi bilo za nas narobe,« je kimal vitez Ahac.
»No, tamle je nekaj topov. Še lani smo dobili dvesto centov bakra in deset centov kositra, da so vlili nove ‚kače’. Teh se Turek neznansko boji; kadar sliši pok, kar sede na svoje široke hlače, če ni ravno na konju!«
»Pa je vendar čudno: Turki so že od meseca marca na Kranjskem, pa le živa duša ne ve prav, kod se potikajo. V nedelji pred Marijinim oznanjenjem so sežgali cerkev v Cerknici —«
»Morda jih je gnal vrag skozi Hrušico in Vipavo na Laško, na Furlansko ali pa v Istro. Tukaj plenijo le male čete... Vsak čas pribeži nekaj kmetov...«
Prišel je stražnikov tovariš in kmalu sta jela kvartati. Vitez Ahac se je poslovil in odšel. Ob vsakem koraku je klopotal luskinasti oklep, ko je stopal zajetni mož proti grmadi.
Vrh grajskega hriba so bili nagrmadili več velikih kupov drv in jih polili s smolo. Zraven je stalo nekaj močnih, nabitih možnarjev, dalje gori pa nekaj dolgocevnih »kač«; poleg njih so ležale kamnite in železne krogle.
Na severovzhodnem robu Gradu so popravljali grajski vojaki okope iz kamna, prsti in hlodov ter postavljali velike vreče, napolnjene s peskom. Kmetje iz okolice so donašali kamenja iz mestnega kamnoloma na severovzhodni strani Gradu. Oblečeni so bili v trde, dolge suknje, opasane z debelim motvozom; na glavi so nosili polhovke. Pomagati sta morala tudi dva ujeta Turka, ki sta vlačila na nogah težke verige.
Na mali planoti pred grajskim poslopjem je videl vitez Ahac kmečke družine, ki so pribežale pred Turki v varno mesto. Nekateri so razpeli platnene rjuhe med vejami, ki jim je bila prizanesla sekira; drugi so bivali kar pod milim nebom. Malo je bilo med njimi mož in mladeničev, kajti krepkejše roke so morale pomagati še spodaj pri utrjevanju mestnega obzidja. Otroci so pasli konje, osle, govedo in drobnico. Borno oblečeni starci in bolniki so ležali na slami; odevali so jih preprosti plašči, sukneni kosi z luknjo za glavo. Dekleta in žene so molzle koze in krave ter kurile pod kotli. Vitezu Ahacu se je zdelo, da gleda ciganski tabor.
Ob poti je sedela objokana stara ženica, in ne da bi jo bil ogovoril, mu je jela tožiti:
»Oh žlahtni gospod, kaj bo, kaj bo! Kar vidite tukaj družin, vsaka žaluje za sorodnikom, ki je ali ubit ali pa v železnih verigah na Turškem. Lani so planili strašni Turki v našo ubogo vas, potegnili izpod oltarja mašnika in ga sežgali živega. Na drobne kose so posekali vse stare ljudi in vse otroke in vse bolne žene, skratka vsakega, ki ni mogel začasa pobegniti ali se skriti. Oplenili so nam hiše, jih zažgali in razrušili. Gospoda se skrivate v svojih močnih gradovih, kmeta pa prepuščate strašni smrti. In kadar ni Turka, nas pa vi odirate pri desetini, pri tlaki in povsod!«
»Mati, jaz ne!«
»Ne zamerite mi, žlahtni gospod! Prosim vas, povejte vsaj drugim, kako strašno nam je hudo! Čisto smo že obupani zavoljo večnih napadov. Davke plačujemo zaradi Turkov in vi nam vendar ne odpodite neusmiljenih tolovajev. Kmalu ne bomo mogli več plačevati urbarskega davka. Ali se ne čudite, da se nismo že preselili na Laško ali na Ogrsko ali kamorkoli?«
Viteza Ahaca so pekle te besede. Smilila se mu je uboga starka, smilili so se mu kmečki ubežniki, zlasti sestradani otroci in bolniki.
»Ali kaj bi?« je dejal in skomignil z rameni. »Je že tako na svetu. Potrpite, mati! Bo že bolje!«
Segel je v torbico in dal ženici nekaj reparjev. Od grajske trdnjave je slišal vreščanje žag in udarjanje kladiv. Italijanski in domači rokodelci so popravljali in zazidavali luknje v starem zidovju, zgrajenem in utrjenem že po frankovskih mejnih grofih in koroških vojvodih.
Pod južnim stolpom se je ob poveljih hripavega voditelja vadilo nekaj arkebuzirjev z nerodnimi, težkimi puškami. Nabijali so arkebuze z osemlotnimi kroglami, previdno in preudarno zasajali dvozobne vilice v tla, naslanjali ogromno cev na to podlago, merili na kupe lesa, na topove in možnarje, ogledovali prašnico zgoraj in vžigalnik spodaj v petelinu, postavljali ozko kopito na zemljo, kresali z jeklom iskre iz kresilnika in jih lovili na vžigalnik.
»Škoda časa!« si je mislil vitez Ahac. »Puška tehta gotovo svojih petdeset funtov in krogla bi predrla najdebelejšega konja, če bi bil blizu in dobro privezan. Ali preden mož sproži, kje bi bil že Turek na svoji nagli živalci!«
Počasi jo je mahal po precej strmi poti med plotovi in vrtovi z Gradu. Preden je prišel v Svetega Florijana ulico, je moral mimo velikih kupov kamenja in mimo mestne shrambe za seno. Prostor je bil malone ves zastavljen s polnimi vozovi in tovorno živino kmetov.
Prijetno je dehtelo sveže seno, ali kmalu so zaudarjale vitezu v nos manj blage dišave. Zatohel in izprijen je bil zrak v ozkih, mračnih ulicah preobljudenega, tesnega mesta. Večinoma lesene hiše so bile s svojo ožjo stranjo, s svojimi tremi malimi okni vsakega nadstropja obrnjene proti ulici. Stanovalo je v njih po troje rodbin, ponekod pa tudi po petero in šestero. Le malokatera okna so imela pravo steklo; ponajveč so bila zaprta z oljnatim papirjem, z mrenami, s pergamentom. Zidovi so bili okrašeni s preperelimi slikami svetnikov in z oprašenimi kamnitimi kipi v vdolbinah. Na slamnatih ali lesenih stenah so čepeli veliki lončeni gumbi.
Ulice so bile vse zelo nesnažne. Povsod je bilo kar na debelo prahu, črepinj, kamenja, cunj in kuhinjskih odpadkov. Vrle gospodinje so metale smeti in izlivale pomije kar pred hišami v luže in jame, ker nesnage niso marale gledati na dvorišču; do Ljubljanice in mestnih jarkov pa je bilo marsikomu predaleč. Vendar modri mestni očetje z veleuglednim mestnim sodnikom na čelu niso popolnoma pozabili čistoče. Po njih odredbi je trge in ulice pometala zadruga sodarjev, pa še celo dvakrat — na leto: na veliki petek in pred Telovim.
Ljubljana je bila že takrat cvetoče trgovsko mesto. Turški handžar je sicer poslednja tri leta zaprl vse trgovske ceste na Hrvaško in Beneško do morja. Navzlic temu je srečaval vitez Ahac po mestu vse živo ljudi.
Skozi Karlovška ali Pisana vrata so prihajali za varne zidove in stolpe okoličani z ženami in otroki, s tovornimi konji in osli, s koši in košarami, s culami in bisagami. Nekateri so bili oboroženi s kosami in sekirami, drugi so nosili lopate in razno orodje, da bi pomagali pri mestnih utrdbah.
Staro in mlado, trgovci in rokodelci so jih gledali pred prodajalnami in delavnicami; ob oknih in na pragih pa je bilo vse polno radovednih, visoko opasanih Ljubljančanov.
»Kje so Turki?« je zavpil golorok mečar kmetom.
Vrstica 2.415 ⟶ 2.095:
»Na Notranjskem,« so odgovarjali kmetje.
»Lejte jih no,« se je rogal mečar. »Ti romarji imajo že turško mrzlico, haha!«
Množica se je krohotala.
Vrstica 2.423 ⟶ 2.101:
»Boste že videli!« so jih resno zavračali kmetje.
Vitez Ahac se je počasi rinil dalje proti Pisanim vratom. Kmalu za begunci so prijahali bradati srepogledi oklopniki po dva in dva, vsi v oprašeni železni obleki, kjer je bil viden marsikateri vtis sovražnega orožja. Iznad čelad so jim mahali veliki rdeči šopi. Oboroženi so bili neenako z meči, ščiti in samostreli, pripetimi za kljuke ob pasovih; ob ramah so jim poskakovale dolge sulice, privezane z jermeni k životu. Pred njimi je jezdil kapetan v ozkem sivem plašču, razparanem do bokov; okoli vratu se mu je svetila zlata verižica s slonokoščeno piščaljo, v desnici pa je držal kratko črno palico. Poleg njega je jahal mlad praporščak z rdeče svilenim praporom, za njim trobentači in piskači. Konjska kopita so razkopavala kupe smeti in gost prah se je dvigal visoko proti oknom in streham. Četa se je vračala od razgledovanja.
Meščanje so ljubili nasilne vojake najemnike in njih požrešne žene le iz daljave. Ali sedaj, ob preteči nevarnosti, jih nikakor niso gledali prijazno. Predirno, oglušljivo so donele dolge trobente in piskale piščali po ozki ulici; jezdeci so se držali moško in slavoljubno; nekateri mlajši, navdušeni meščani so metali čepice kvišku in kričali na vso sapo: »Vivat cesar Friderik!« Otroci pa, vedno nagajivi kajoni, so na grde načine oponašali ne posebno blagoglasno godbo prenapetih piskunov.
Vitez Ahac je prispel pred široka in močna Pisana vrata, podobna majhni trdnjavi, vdelani v mestni zid, ki je držal od prastarih utrdb z Gradu čez ožji konec Svetega Florijana ulice ob južnem delu Ljubljane proti vodi. Ta vrata so bila najstarejša in najgrša; na vrhu je plapolala mestna zastava. Ob vhodu je stal oddelek mestne straže in vratar, star, siten dedec. Pobiral je mostninski vinar od vsakega tovora in deval denar v pušico, pribito na zidu. Iz malega okna nadstropja je gledala izza cvetlic bledolična vratarjeva hčerka. Zunaj mesta je bil ob zidovju globok in širok jarek z lesenim mostom.
Vitez Doljanski je krenil okoli vogala na levo v umazano in vlažno Pasjo ulico, ki je vodila tik za mestnim zidom proti Žabji ulici in Ljubljanici. V Pasji ulici so imeli vrvarji ali vozarji svoje delavnice in shrambe, ponoči pa se je klatila tod najhujša sodrga in svojat. Marsikoga so tukaj ubili in oropali ali vsaj neusmiljeno pretepli. Sedaj pa je tamkaj mrgolelo delavcev, ki so popravljali mestni zid, poškodovan še za obleganja čet mogočnega grofa Ulrika Celjskega in cesarjevega brata Albrehta. Nekateri so utrjevali hiše in obijali vrata z debelimi železnimi žeblji in ploščami, drugi so zazidovali vnanja vrata, valili sode, polne vode, in polagali mokre kože na strehe, da bi mogli Turki tem manj opraviti z gorečimi puščicami in plamenicami. Ljubljančani so odlašali težavno in drago delo, dokler so le mogli; tem bolj so hiteli sedaj.
Od zunaj je slišal vitez Ahac škripot lopat, s katerimi so kmetje poglabljali mestni jarek. Zavil je v Žabjo ulico; odondod je korakal po Svetega Florijana ulici in nato po drugih tesnih uličicah pri cerkvici Svetega Jakoba. Tukaj, blizu najstarejše mestne cerkve, je bilo mirneje. Kure so razgrebale smeti in otroci so se igrali z lesenimi vrtavkami in usnjatimi žogami. Kar je zaslišal bobnanje. Mestni sodni sluga je strahovito tolkel po telečji koži in skupaj hiteči množici oznanjal ukaz slavnega magistrata, da morajo biti vse gostilne in vsa štiri mestna vrata, Pisana, Gorenja, Vicedomska in Nemška, odslej do preklica zaprta že ob sedmih zvečer. Nato je šel s svojim visokim bobnom bobnat in oznanjat dalje po mestu.
»Stvar postaja vendarle resna,« je umoval vitez Ahac sam pri sebi. »Presneto! Treba bo malo k Veselemu medvedu, da se okrepčamo in hrabreje sprejmemo divjega Turka!«
Slavna gostilna pri Veselem medvedu je stala malone na sredi Rožne ulice, v enem izmed najstarejših delov ljubljanskega mesta. Slovela je pri domačinih in tujcih, zakaj spoštovani meščan in gostilničar Vid Čičigoj, imenitni predstojnik krčmarske zadruge, ni točil nikdar nobene jesihaste čobodre, kakor je to uganjalo toliko krčmarjev kosmate vesti, ampak pravo vino, pa še prav poceni. Daleč naokoli sta bila na najboljšem glasu njegov črnikalec in vipavec, pa tudi dolenjec. Njegova zakonska žena Polona je znala kuhati tako dobro, da ne bi mogel zabavljati noben še tako siten razvajenec; zlasti pa so navdušeni občudovalci njene višje kuharske umetnosti hvalili mesene klobase, pošteno dolge in lepo rjavo pečene v presnem maslu, dehteče in okusne, po dva vinarja. Tu je bilo vedno mnogo gostov, bodi v petek, bodi v svetek. Pri Veselem medvedu je bila vsak dan nedelja. Godci so včasih prihajali že dopoldne ob devetih in godli do trde noči. Z iskrenim veseljem se je bližal vitez Ahac hramu krepčanja.
Pred gostilno je videl nekoliko tovornih konj; med njimi so stali možje, kričali in si ponujali vrč vina iz roke v roko. Nad vrati sta visela zelen železen venec in grozd. Ob vratih je bil naslikan prijazen medved; držal se je na smeh in pil medico kar iz vedra. Umetnik pa ga je bil pogodil tako slabo, da vitezu Ahacu ni ugajala vesela mrcina niti takrat, kadar je bil najbolj židane volje.
Čičigojeva gostilna je bila patidenk-hiša. Pred tridesetimi leti so oblegali Ljubljano vojaki prepirljivega cesarjevega brata Albrehta in celjskega grofa Ulrika, pa niso nič opravili; v zahvalo je znižal cesar Friderik Tretji hišni davek vsem hrabrim meščanom, ki so se udeležili bojev za mesto. Od vsake patidenk-hiše je bilo treba plačati le po en krajcar na leto. Oče Vid in drugi so ga nesli vsakega 30. septembra v mestno hišo.
Vitez Ahac je prirožljal s svojimi velikimi ostrogami v obokano mračno vežo in ugledal gostilničarja, debelega, bradatega Vida Čičigoja, ki je nosil na glavi oguljeno zeleno baržunasto čepico, nad irhastimi hlačami pa zvit bel predpasnik in zarjavelo bodalo ob pasu. Mož se je držal kaj resno in leseno dostojanstveno.
»Zdravje in srečo!« je pozdravil vitez Doljanski. »...zdrav...« je zagodrnjal gostilničar in šel proti vratom. S svojim hladnim vedenjem je hotel kazati, da se prav nič ne puli za goste.
»Jazbec ošabni,« je mrmral vitez Doljanski. »Če ne bi imel tako dobre jedi in pijače, ne bi za nič zahajal k njemu.«
Prišel je mimo kuhinje. Na tleh, blizu kupa zaklanih piščancev, je sedela šestletna Čičigojeva hčerka in jokala s trdovratno vztrajnostjo razvajenega otroka.
»Le trobi, le!« jo je karala mati. »Le še bolj naglas, da te bodo prej Turki!«
»Ojej, Maruška, nehaj no!« se je oglasil tudi vitez Doljanski. »Če boš pridna, ti prinesem takega konjička, ki se da pojesti. Če boš pa nagajala, pride povodni mož iz Ljubljanice pote!«
Tedaj je razjahal pred vrati vitez srednje rasti svojega konja in vprašal gostilničarja: »Je še kaj prostora v hlevu?«
Vid Čičigoj mu je milostljivo prikimal in pokazal s komolcem na dvorišče. Tuji vitez je moral konja sam odvesti v hlev, da bi mu odpel jermenje in mu dal zobati; nikjer se ni ganil noben hlapec. Vitez Ahac ni mogel videti obraza novega gosta, ampak le njegovo sivo obleko, črno pero na rdečem baretu in dolge brke.
Vrata gostilniške sobe so bila ozka. Širokopleči vitez Doljanski se je moral nekoliko obrniti, ker ni mogel z obema ramama naenkrat skozi vhod. Čez dve stopnici je stopil v nizko, široko sobo, od koder je bušnilo vanj glasno govorjenje razgretih pivcev. Stene so bile orumenele in očrnele od dima tresk. Zraven vrat, na vzvišenem mestu, sta bila umivalnik in omara s posodami, jedili in pijačami. Ob golih stenah so stale težke klopi in debele mize, nepogrnjene, na mizah vrči pa kozarci in velike, žemljam podobne »trente«.
Med meščani in nemeščani duhovniki, plemenitaši, uradniki, graduiranimi in diplomiranimi doktorji prava in zdravilstva je sicer zeval silen prepad, ali v gostilni so bili vsi enaki in so sedeli vsi križem skupaj. Zasedene so bile skoraj vse mize in živahno so se pogovarjali jezdeci in vozniki, oslarji in konjarji, ribiči in čolnarji, drvarji, kmetje in težaki. Tu si je sezul popotnik prašne in blatne čevlje in jih snažil in mazal, tam se je preoblačila žena ali česala zorna deklica. Pri zelenkasti peči je spal krepak mladenič in smrčal in puhal na vse pretege. V kotu so se prepirali kvartopirci in kockarji. Malone vsi moški so bili oboroženi z meči ali vsaj z noži, dasi bi bili morali oddati orožje gostilničarju.
Pri mizi ob koncu levega kota sta sedela dva meščana. Prvi je bil imoviti ostrogar Rok Pilko. Mož je bil bolj majhen, golorok in gologlav. Trdi, dolgi, kuštravi lasje so mu štrleli na vse plati nad ušesi in vratom. Premočni brki so mu segali skoraj do ram in bi čez in čez, zadostovali za tri možičke njegove bire. Preden se je iznebil kake modre, je vselej skočil za mizo na prste, gubal čelo in gladil svoj usnjati predpasnik na prsih. Ta spoštovani ljubljanski meščan je delal ostroge, pa tudi stremene, žvale, verižice, konjska česala in kovinske okove na jahalnem jermenju; bil je član ključavničarske zadruge.
Zraven bogatega ostrogarja Roka Pilka je stoloval v črnem talarju kaj imeniten gospod, sam mestni pisar Primož Pogladin, velik, slok starec. Veli obraz mu je bil rumenkast ko vosek. Široke, oglate rame so bile visoke; toliko, da se niso dotikale ošabnih ušes. Premodro je gledal Primož Pogladin izpod svojega lepega višnjevo svilenega bareta. Trudil se je očitno, da bi se držal kar najbolj resno in visokostno, saj je bilo to po njegovem mnenju neogibno potrebno v varstvo njegovega visokega dostojanstva.
Mestni pisar, član mestnega sveta, pa tudi ni bil kar si bodi. Poleg mestnega sodnika je bil najuglednejši mož dvanajsterakov, zapriseženih mož mestnega starešinstva, »ljubljanskih gospodov«. On je predstavil na svetega Jakoba dan mestnim očetom novo izvoljenega sodnika; on mu je izročil srebrno sodno žezlo in srebrne ključe mestnih vrat. Znal je pisati in brati celo nemški; vsega tega ne bi bilo treba drugim dvanajsterakom, niti sodniku ne. Nekateri so pač znali vsaj podpisovati svoje ime, ali podčačkovali so se povprek s tako žalostno zveriženimi čačkami, da so bili njih podpisi skoraj najbolj podobni sledovom v črnilo pomočenega razdraženega ježa, ki se je iz nagle jeze strastno povaljal po pergamentu. Mestni pisar je bil v primeri s takimi pismouki cel učenjak. Brez njega ni bilo nič; moral je biti pri vsaki seji. Vestno je moral beležiti vse ukaze in naredbe, vse tožbe in sodbe v sodnih zapisnikih in pregledoval je tudi blagajnikove račune. Poznati je moral vse mestne razmere in navade. Stranke so prihajale s svojimi tožbami prej k njemu kakor k sodniku samemu. Sestavljal in odpravljal je vse po magistratu odobrene listine. In teh ni bilo malo; kajti magistrat je bil prva instanca v političnih in sodnih stvareh za meščane, zadruge in vse neplemenitaše, oskrboval vsa mestna posestva, vse mestne hiše, mostove, mline, travnike, njive, gozde in imel pravico obsoditi na smrt. Njega, mestnega pisarja, so pošiljali v Gradec kot pooblaščenca mestnega starešinstva. Užival je celo več ugleda kakor deželni svetovalci. Dvanajsteraki so morali plesati, kakor jim je žvižgal in godel on. Na novega leta dan so mestni očetje, kakor rimski diktatorji ali doži benečanske samovlade, vsi v škrlatastih plaščih, spremljali novo izvoljene mestne uradnike, pisarja, načelnika in blagajnika bolnišnice do doma, in to ob slovesnem zvonjenju zvonov na Gradu. Mestni pisar je vodil Ljubljano; ta je bil več kakor mestni sodnik in vseh drugih enajst mestnih svetovalcev. Vobče pa je pobegnil iz mestne hiše, kadar je le količkaj utegnil; seje v gostilni je ljubil bolj ko seje na dolgočasnem rotovžu. Pa tudi v krčmi se je držal gospod Primož Pogladin strahovito resno in važno, kakor bi slonela res vsa blaginja in vse gorje Ljubljane na njegovih suhih ramah. Nasmehnil se slavni dedec ni nikdar; venomer je mežikal, kakor bi se mu bleščalo spričo njegove čudovite duhovitosti. Z vsem spoštovanjem ga je gledal ostrogar Pilko, sila vesel, da sedi zraven takega imenitnika.
»Bodite prav lepo pozdravljeni!« je pozdravil vitez Ahac in sedel nasproti pisarja.
»O, naš ponočni kralj!« je prijateljsko vzkliknil ostrogar.
»Bog vam pomagaj danes in vekomaj!« je milostno prijazno odzdravil gospod Pogladin.
»Amen,« je dodal vitez Ahac in zaklical: »He, Anže! Anže! Ali slišiš ali ne? Vina sem in klobaso, saj nismo v postu, ko so mesnice zaprte!«
Tudi drugi gosti so klicali Anžeta, trkali ob kozarce in tolkli po mizah. Počasi se je primajal natakar Anže, kislook, bradat hrust, ostrižen, oguljen, umazan. Tudi on se je držal ošabno; prevzetnosti se je bil nalezel od gostilničarja, gostilničar pa od mestnega pisarja. Edino veselje je užival takrat, kadar je sitnega vinskega bratca prestavil iz gostilniške veže čez prag proti cerkvici Svetega Jakoba.
Vitez Ahac je naglo naročil kar bokal vipavca in pečeno meseno klobaso.
»Ste imeli danes zopet sejo?« je vprašal mestnega pisarja.
»Ne, pač pa včeraj, gospod vitez!« je odgovarjal Primož Pogladin počasi, malomarno. »Navadne seje imamo po dvakrat na teden, vsak ponedeljek in vsak petek, poleti že ob šestih zjutraj, pozimi pa tudi že ob sedmih. Slavnostne so pa vsakih štirinajst dni. Nerodno je. Moji gospodje ne prihajajo vsi redno k zborovanju. Nekaterih ni po celo leto k nobeni seji; se jim pač ne ljubi vstajati tako zgodaj.«
Anže je prinesel pijače in Ahac je takoj odštel sedem soldov za bokal vipavca, kajti vsak je moral plačati takoj. Gostilničar je spravljal denar v močno hrastovo skrinjico.
»Le dajmo ga!« je dejal veselo. »Presneto bi bilo škoda, če bi ostalo kaj tako izbornega vina zarobljenim Turkom! Na zdravje!«
»Saj ga ne marajo, vina,« je ugovarjal mali ostrogar, medtem ko je vitez Ahac blaženo zamežal in pil.
»Ne marajo? Pojdite no, gospod ostrogar, pojdite! Ne marajo vina, kaj pa? Tako prismojeni pa vendar niso zlodeji! Vem, da jim je prenapeti Mohamed prepovedal božjo kapljico; mislim pa, da ga žehtajo zato še rajši, saj prepovedan sad diši in tekne vse bolje. Kaj ste pa sklenili včeraj pri seji, gospod mestni pisar?«
»Mnogo važnega,« se je pohvalil Primož Pogladin in prekrižal dolge roke na prsih. »Gospod mestni sodnik mora skrbeti za to, da peki ne bodo pekli kruha ponoči ali pa ob nedeljah in praznikih. Naši mesarji ne bodo več smeli napihovati klobas. Take nemarne grešnike izbobnamo kratko malo za vse večne čase iz Ljubljane! Branjevci ne bodo smeli nakupovati volovskih jezikov na trgu pred določeno uro. Kopune bodo smeli prodajati kvečjemu po osem krajcarjev, ne draže. Maslarji bodo morali dajati maslo po štiri krajcarje funt; kdor bo zahteval več, plača deset cekinov globe.«
»Ali mi ne boste hitro tiho, brnje zarobljene!« je zarenčal mali brkati ostrogar Pilko in srdito gledal po preglasnih gostih, da so kar onemeli. »Zdaj govore naš gospod mestni pisar! Vi pa jezike za zobe! Bodite veseli in hvaležni, da slišite kaj pametnega!«
»Svatb in drugih veselic naj meščani ne praznujejo več tako razkošno, krstnine pa naj sploh opuste zavoljo hudih in slabih časov. Naši Ljubljančani so le preradi veseli, noč in dan bi noreli. Upravnik siromakov in beračev izterjavaj zaostale davke marljiveje, saj ima pet goldinarjev letne plače, vrhu tega pa še po tri krajcarje na teden! Vsak tujec povej čuvajem pri mestnih vratih natanko, kdo je in kaj in od kod!«
»Prav, da se ne prikrade kakšen Turek v mesto,« je pripomnil ostrogar.
==ŠESTNAJSTO POGLAVJE==
| |||