Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.177:
»Prav, da se ne prikrade kakšen Turek v mesto,« je pripomnil ostrogar.
==
V gostilniško sobo je tedaj vstopil oni sivo oblečeni neznani vitez z rdečim baretom in črnim peresom, ošinil viteza Ahaca s svojimi sivkastimi očmi, pa takoj obrnil lisičji obraz stran. Stopil je k umazanemu umivalniku in se umil. Potlej je sedel v teman kot, navidezno sila truden naslonil glavo na roke in pazljivo vlekel na ušesa vse, kar so govorili pri pisarjevi mizi.
Vitez Ahac ga ni opazil. Ukvarjal se je s klobaso, ki mu jo je prinesel kisli natakar Anže na lesenem krožniku.
»Vojska bo, vojska!« je zakričal pri sosednji mizi star, sključen ižanski kmet s tako radostnim obrazom, kakor bi oznanjal najprijetnejšo novico. Okrepčal se je bil z rebulo mnogo bolj kakor je bilo treba in kakor je menda sprva nameraval. Nekateri so se jezili, drugi so se mu pa le smejali.
»Drugega ne veš nič?« se je jezil meščan Pilko.
»O, vem, vem,« je možak rezgetal naprej. »Slišal sem, da privlečejo tisti zlodeji, ti prekleti Turki, tudi topove s sabo, topove!«
»Beži, beži, prismoda neumna!« se mu je ostrogar živo zaletel v besedo. »Topove! Kako neki? Na konjih? Ha, ha!«
»Pa res!« mu je pomagal vitez Ahac. »Kaj pa mislite, mož? Težke oblegovalne topove vleče komaj deset do dvanajst parov volov po naših slabih cestah. Turški hitri jahači topove! Ali se vam sanja? Topovi bi preveč ovirali te tolovaje. V dveh dneh predirjajo divjaki Kranjsko od Kolpe do koroške meje, saj ceste in soteske in brodovi niso zastraženi.«
»Zato prihajajo Turki tako pogostoma,« je pojasnjeval mestni pisar. »Letos so že osmič pri nas. Po prvih treh navalih so mirovali štirideset let; medtem so nas nadlegovali drugi sovražniki. Bog se usmili, nikdar ni miru! Pred tremi leti pa so pridirjali kar dvakrat na Kranjsko...«
Z velikim občudovanjem je gledal ostrogarček gospoda mestnega pisarja, ki je umel govoriti tako dolgo, tako modro in tako učeno. Ne da bi trenil z očesom, je motril vsak njegov gib in pazil na vsako besedo imenitnega znanca. Primož Pogladin pa je nadaljeval:
»Takoj spočetka bi jih morali pognati nazaj v Azijo, še preden so se dodobra ugnezdili v Evropi in utrdili svojo moč. Lahko ugasiš gorečo tresko, strehe pa ne! Največ jim je pomagala redna vojska, zlasti janičarji, rojeni na Hrvaškem, Štajerskem, Kranjskem, Češkem, Poljskem, Erdeljskem, Ogrskem. Čudno: krščanska kri je steber in opora turškega cesarstva!«
»Reči bi jim morali ‚jeni čeri’, to se pravi: ‚mlada četa’,« je posegel vmes vitez Ahac, zadovoljen, da je mogel tudi on pokazati svojo učenost. »To mi je povedal turški trgovec v Benetkah, kjer sem študiral. Podjarmiti hočejo vse, vse. Ko so osvojili Carigrad in se je zasvetil polmesec nad cerkvijo svete Zofije, nad najlepšim tamkajšnjim božjim hramom, tedaj je velel sultan Mohamed: Le en sam bog je v nebesih; tako bodi tudi na zemlji le en gospodar, in vse naj se klanja polmesecu!«
Začudeni ostrogarček je občudoval zdaj tudi modrost viteza Doljanskega, mestni pisar pa je modroval dalje:
»Taka je. Sam sultan jim daje potuho! Lani so nas obiskali kar trikrat! Pomladi je prilomastil Isa paša dvakrat zaporedoma iz Bosne in odgnal štirideset tisoč ljudi v sužnost, ne da bi ga bil kdo oviral. Podatke o poslednjem navalu pa sem si natanko zabeležil in jih imam slučajno s seboj. Gospod vitez, želite brati?«
Dal mu je visok, ozek zvezek, vezan v usnje. Radovedni vitez Ahac se je zahvalil in bral nemško besedilo počasi, v presledkih.
»Gospod vitez, povejte mi to po naše,« je prosil gospod Pilko.
»Takoj. Poslušajte: ‚Leta gospodovega 1471. je prišel Turek Isa beg v deželo, prihrumel na binkoštno nedeljo proti Vinici in jezdil pol noči in se utaboril binkoštni ponedeljek zjutraj ob Rašici in razposlal svoje malharje okoli Turjaka in odhitel proti Ljubljani in jahal proti Stični in Mehovemu. In v torek so prišli Turki pred Metliko. Odjahali so na Rešnjega telesa dan.’ — Tako. Gospod mestni pisar, to si moram pa prepisati, ali mi to dovolite? Pišem namreč kroniko. Zvezek vam vrnem že jutri.«
»Prosim, gospod vitez! Veseli me, da vam morem ustreči. Presneto so hitri, ti vražji Turki! Jutri utegnejo biti že pred Ljubljano.«
Hudi ostrogarček je prebledel in se nehote prijel za vrat. Vinjeni Ižanec pri bližnji mizi pa je jel grdo kričati: »Turek je pošast. Ni človek. Zverine so!«
Razgrajal in razsajal je tako dolgo, da je nastopil žilavi natakar Anže in ga z nepopisnim veseljem kakor otroka odnesel iz gostilne v pregnanstvo in ga naslonil ob zid sosednje ulice. Tam je omahoval jezični Ižanec na veliko veselje razposajenih paglavcev, mahal s polhovko in prerokoval na vso sapo: »Ljudje božji! Bodite no pametni, pa naglo zapijte vse, kar imate! Povem vam, še nocoj bo sveta konec!«
»Turek je kakor hudournik in povodenj,« je povzel dolgi rumenolični mestni pisar Pogladin in mrko pogledal izpod višnjevo svilnatega bareta. »Kristjani smo pa take počasne mevže. Osupli krščanski vladarji trepetajo in ugibajo: Kaj bo! Kaj bi! Namesto da bi složno udarili na sovražnika! Ali se vojskujejo med seboj ali se pulijo za svetle krone in lepe naslovčke in deželice ali pa vsaj kujejo grde naklepe drug proti drugemu. Medtem pa raste Turku moč in greben.«
»Zborujejo na vse kriplje!« je pripomnil živahni ostrogarček srdito. »Turek se jim pa reži. Pa naj se človek ne bi jezil!«
»Tako je,« je pritrjeval mestni pisar malo živahneje. »In sami se moramo braniti, sami plačevati najete vojake pa turški davek, sami moramo utrjevati mesta in trge in tabore.«
»Le čemu bi se borili za tako življenje, polno nevarnosti, skrbi pa pomanjkanja?« je vprašal hudi ostrogarček, ki je posedal po pet ur na dan v gostilnah.
»Naš cesar je prepočasen,« je rekel vitez Ahac in si podpiral glavo z levico. »Seveda pa preden dobi cesar poročilo o grozeči nevarnosti in preden nabero brambovcev, mineta več kakor dva tedna. Medtem pa Turki že dodobra oropajo in opustošijo deželo. Če pridejo pred Ljubljano, gorje okolici in tudi nam — nihče jih ne bo oviral, nihče nam ne bo pomagal. Kaj naj opravi tistih nekaj vojakov v mestu in na Gradu? In le poglejte kakšne so ljubljanske utrdbe! Obzidje je staro in ponekod silno slabo, zlasti pa je premalo stolpov in jarki so preplitvi.«
Sivo oblečeni vitez z rdečim baretom in črno perjanico se ni ganil v svojem kotu. Delal se je, kakor bi spal. Sivkaste, lokave oči med na pol zaprtimi vekami so mu begale potuhnjeno naokoli kakor prežečemu lisjaku. Nepremične neplemenite poteze upadlega, bledega obraza so bile kakor okamenele. Glavo si je podpiral z levico, da bi zakrival rdečo brazgotino slabo zaceljene rane. Poslušal je pozorno, kaj govore, vendar mu je ušla marsikatera, ker so drugi gostje glasneje govorili, kričali in ropotali.
»Obzidje našega mesta res ni posebno močno« je priznal mestni pisar. »Toda tako slabo pa tudi ni, kakor se dozdeva nekaterim. Gradili so ga večinoma Italijani iz Merana, Benetk in Neaplja, možje, ki slove kot najboljši zidarski mojstri. Pozneje so poslali plemenitaši, duhovniki, grajski oskrbniki po kmetih in drugi veljaki svoje ljudi v Ljubljano, da bi pomagali mesto utrjevati. Mogoče je, da so kmetje delali le bolj površno, na naglo roko, drugod pa so zidine polagoma razjedli in okrušili dež in sneg in vihar.«
»Najslabše je mestno zidovje okoli nemške komende proti Krakovski vasi in ob Nemških vratih proti Gradišču,« je zabavljal vitez Ahac. »Ogledoval sem si ga pred nekaj dnevi. Mestoma je razpokano tako zelo, da bi mogel v nekatere luknje vtakniti vso pest. Lepa reč!«
»Nič se ne bojte, gospod vitez!« je dejal mestni pisar. »Razpoke so že vse zamašili. Nemška vrata so pa kar zazidali menda včeraj, če ne že predvčerajšnjim.«
»Popraviti in bolje utrditi bi morali tudi Vicedomska vrata. Ta kraj je zelo važen, tukaj bi sovražnik najlaže naskakoval Ljubljano!«
»Nemška in Vicedomska vrata so vendar v Novem trgu,« je odgovoril gospod Pogladin ubadljivo. »Zakaj pa plemenita gospoda ne poskrbi bolje zanje? Mi meščani imamo komaj denarja za utrdbe na našem desnem bregu Ljubljanice. Popraviti bi morali meščansko bastijo na Gradu. Sezidati bi morali močan stolp na Žabjaku konec zidu ob vodi. Zgraditi bi morali zid od Tranče do ogla frančiškanskega samostana na desnem bregu pri manjši pregraji, pri mlinu, in odondod pred Poljansko vasjo do grajske trdnjave. Na vašem levem bregu pa bi bil potreben stolp pri cerkvici svetega Fridolina na Bregu in več stolpov v obzidju. Tudi bi morali poglobiti jarek pri Krakovem.«
»Pa naj bi cesar kaj dal iz svojih kameralnih dohodkov, iz vicedomske blagajne,« je godrnjal vitez Ahac.
»Zakaj pa gospoda na levem bregu ne dovolijo nekaj tisoč goldinarjev iz deželne blagajne?« je očitajoč vprašal mestni pisar.
»Oprostite, spoštovani, ljubljanske razmere poznam še vse premalo, da bi vam mogel prav odgovoriti. Toda povejte mi čemu imate tisto pregrajo, tiste kole v Ljubljanici od žabjaka do svetega Fridolina, pa tudi drugod! Ali upate, da bodo mogli ti slabi koli, zabiti le malo čevljev v tla, zadržati sovražnika?«
»Kaj še. Pregraja nam zadržuje samo odklenjene čolne in ladje in pa les, ki je padel v vodo. Za sovražnika smo pripravili druge lepe stvari, da ga sprejmemo kar se da dostojno. Iz poškodovanih starih topov smo dali uliti pet novih, velikih. V smodnišnici pri Gradiških ali Nemških vratih imamo okoli osemsto centov smodnika. Večinoma smo ga nakupili v Trstu. Sto centov smo ga razdelili po Kranjskem; nekaj pa smo ga poslali v Zagreb in Varaždin, poleg tega tudi raznega orožja in svinca. Tudi sicer smo ukrenili vse potrebno. Že pred dobrima dvema tednoma je bobnal mestni bobnar trikrat po mestu, da mora nakupiti vsak pek moke najmanj za tri mesece, vsak meščan pa vsaj za tri tedne sicer plača deset cekinov globe. Magistrat si je ogledal žitnice, da bi videl, ali imamo dovolj žita. Danes popoldne pa si ogleda meščanske brambovce tam zunaj pred Šenklavžem; naročili smo orožja iz Norimberga, in kdor pride brez sulice ali meča, plača tri cekine. Mestni svet je ukazal, da ponoči ne sme nihče streljati in da ne smejo vratarji odpirati mestnih vrat nikomur, niti samemu mestnemu sodniku niti vicedomu niti deželnemu glavarju ne. Moja gospoda so tudi zapovedali, naj pretovorijo ves les v mesto, da ga Turki ne sežgo. K vsakim vratom smo postavili top in stražo, mnogo straž tudi ob obzidju.«
»Koliko mož pa šteje meščanska bramba?« je vprašal vitez Ahac.
»Presneto malo. Vseh meščanov, starih in mladih, zdravih in bolnih, je komaj tristo. V Ljubljano prihajajo ljudje od vseh vetrov sveta: Štajerci, Korošci, Hrvatje, Čehi, Tirolci, Bavarci, Saksoni, Franki, Švabi, Italijani, celo Francozi, Pomorjani, Holandci, Danci. Tretjina ljubljanskih meščanov je iz tujine. Večinoma ostanejo tukaj le tako dolgo, da si natlačijo bisage, potem pa jo popihajo lepo domov. Zato imamo le malo starih meščanskih rodovin... Marsikoga so pregnali tudi nevarni, slabi časi. Trgovina in obrt pešata, kraji so popolnoma opustošeni in zapuščeni, saj Turka ne ovirajo ne velike reke ne visoke gore brez cest in stez; ponekod životarijo naši ubogi kmetje med razvalinami. Kmet je res velik revež. Kar jih je ušlo turškemu handžarju ali verigam, morajo pri utrdbah hudo tlako delati. Mi meščani smo pa vedno v denarni zadregi, dasi nam včasih po ukazu deželnega kneza pomaga gospod vicedom Jurij Rainer iz kameralne blagajne. Židje sleparijo in izžemajo deželo. Denar velja vedno manj; izvoznina, uvoznina, davek na vino, na sol in železo je vedno višji. Draži se žito, meso in vino. Kmalu kmet še ovsenega soka ne bo imel za kosilo. Če ne bo drugače, bodo morale zadruge in mesto prodati svoje imetje in dati bomo morali pristojbine v najem, da poplačamo dolgove zaradi Turkov. Pred kratkim smo ponudili mestne travnike na Prulah in na Dolgem bregu naprodaj, pa jih ne mara nobena živa duša! Dobro je le to da Turku ni toliko do osvojitve obzidanih mest in da se nikjer ne mudi dolgo.«
Vitez Ahac je v tem motril zaspanega sivo oblečenega viteza in je že hotel stopiti k njemu in potolažiti svojo radovednost, tedaj pa je predlagal ostrogarček: »Kaj pa, ko bi poskusila malo s kockami? Saj utegneva, do kosila.«
»Pa dajva!« je privolil strastni kockar Ahac in mignil natakarju. Anže jima je prinesel štiri kocke, kredo in tablico. Potegnil jima je s kredo belo črto podolgoma sredi mize in jela sta kockati.
Vitezu Ahacu spočetka sreča ni bila mila; pozneje pa so mu padale boljše pike pred belo črto.
»Anže, Anže, na pomoč!« je kričal. »Če izpijem tri bokale, se ne bojim petih Turkov. Če pa izpijem štiri mere, se ne bojim vseh janičarskih zlodejev in še satanskega sultana povrhu ne! Prinesi mi tudi vode, pa nikar se ne boj, da jo bom pil!«
Kislogledi Anže je prinesel bokal vina in v vedrici mrzle vode. Vitez je takoj plačal in strastno igral dalje.
Kmalu pa se je vitezu Ahacu sreča izneverila; rumenjak za rumenjakom je izginjal iz njegove torbice.
»Treba bo kosit,« ga je opomnil ostrogarček, ki je bil od sreče in pijače že prav dobre volje.
»Še nekajkrat, no!« je prosil vitez Doljanski in mencal kocke.
Vrgla sta zopet in vitez je kaj hitro izgubil še tri cekine.
»Gospod vitez, doma me čaka kosilo,« je ponovil Rok Pilko. »In moja žena kuha rada sitnost. Saj veste, kakšne so.«
Vitez Ahac je pisano pogledal in vrgel še perišče drobiža na mizo. Zopet je izgubil; ostal mu je le še zlat križavec.
»Bova pa po južini spet, ako hočete,« je veselo predlagal ostrogar. »Moja preljuba žena ima presneto strupen jezik. In tako močna, zdrava pljuča ima moja Lucija, da jo ljudje prav razločno slišijo celo na vrh Gradu, kadar se reva togoti in razsaja spodaj pri Ljubljanici nad klepetavimi pericami ali na dvorišču doma nad neumno krščenico Notburgo. Verjamete?«
»Kajpada — ali
Ostrogar se je končno le poslovil: »Pa brez zamere, gospod vitez! Proti mraku pa spet udariva, kajne? Bog vas obvaruj!«
In odkoracal je z zadovoljnim nasmehom.
»Dobro me je obral dedec bedasti,« se je natihoma jezil vitez Ahac. »Le čakaj, prismoda, zvečer oskubim pa
jaz tebe! Igral bom oprezneje in z večjimi kockami, male so zanič. Zdaj bo treba zopet k Aronu, da dobim kaj denarja.«
Pogledal je skozi okno. Mimo hiše je jezdil oni sivo oblečeni vitez; le za nekaj trenutkov je videl vitez Ahac njegov obraz in se takoj vprašal: »Kdo je ta človek? Gleda kakor levi razbojnik na križu. Kje sem vendar že videl ta potuhnjeni, zlobni obraz? Kdo je vendar to?«
Premišljal je, zdajci pa so se mu razširile oči in nehote je udaril z dlanjo po mizi.
»Če ne bi imel ta jezdec črnih las in črne brade, bi stavil jaz, vitez Ahac Doljanski, da sem imel čast videti viteza Hansa Frauensteinerja pa nobenega drugega ne! Ali se je prebarval? Čemu neki? Zdaj sem pa res radoveden. Ali je ali ni? No, saj bo ena pot — le kar za njim!«
Preden je stopil vitez Ahac iz obokane veže pri Veselem medvedu v Rožno ulico, je zagonetni jezdec kajpada že izginil; Doljanski pa ni obupal in ni ugibal dolgo.
»Jahal je na levo. Ako bi bil nameraval iz mesta, proti Dolenjskemu, proti Pisanim vratom, bi bil krenil na desno. Prav, gotovo se ziblje zdajle na svoji suhi kobili proti Gorenjskim vratom pri mostu. Potemtakem se mu ne mudi iz mesta. V naš Novi trg onkraj Ljubljanice ga vabi vrag pa nikamor drugam. In tam ga moram izvohati!«
Zavil je v oglato, tesno prečno ulico. Pokrivala jo je debela plast sivkastega blata, tu strjenega, tam zdrobljenega. Ozke, podolgaste hišice so bile lesene vse od slemena do tal in krite večidel s slamo. Vendar se je dozdevalo vitezu Ahacu, da veje od teh okajenih vež, od teh sajastih očrnelih hišic nekaj zanimivega; zdelo se mu je, da veje od teh tihih, sanjavih stark v teh mrakotnih, kljukastih uličicah nekaj udobnega, nekaj mirnega in zadovoljnega. Le redkokod je stezal bezeg svojo prašno, žalostno zelenje kakor uklet grešnik proseče proti nemilostnemu nebu... Le malo kje je bilo videti pisan vrtec, kako rjuho plodne prsti za polomljeno ograjo. Ob kočah je rasla trava, hirala zlatica, marjetica. V kote in ogle je bila zanesla sapa cele kupe prahu in usmiljeno vsaj nekoliko zakrila zavržene črepinje, raztrgane čevlje, gnile deske, staro šaro in nesnago. Povsod je dišalo po zatohlini, trohnobi. Tu in tam so bile dišavice posebno neprijetne: zaudarjalo je po dimu, po čreslu, po kožah, po loju; le redko se je ganil zrak, utesnjen v ozke tokove mestnih zidin.
Okoli Šentjakoba je stal najstarejši del Ljubljane, starejši od Rožne in kasneje Hrenove ulice. Tu so prebivali ljudje že petnajststo let pred novim vekom. Ob vznožju grajskega hriba, na njegovi prisojni strani so se naselili že v megleni pradavnini Slovenci in med njimi ostanki italskih Romanov, čolnarji, ribiči, zlasti pa — trgovci.
Ogibali pa so se Slovenci levega brega ob kalni Ljubljanici; ogibali so se tamkajšnjih samotnih, grozotnih razvalin stare Emone, koder so ponoči baje strašile pošastne žrtve kralja Atile in njegovih divjih Hunov, tožili duhovi ubitih in poklanih Ilirov, Keltov in Rimljanov...
Mimo ozkih in visokih hiš Žabje ulice je prišel vitez Ahac na precej prostran trg pred staro mestno zbornico. Skoraj na sredi trga pred rotovžem je stal mestni vodnjak, ki je dobival vodo z Golovca. Obsenčevala ga je častitljiva stara lipa. Vitez Ahac se je nekoliko oddahnil; tukaj je bilo vse svetleje in prijazneje in manj zatohlo. Rahel piš je pozibaval zeleno lipo in visoko travo okoli vodnjaka. Na kamniti klopi so sedeli v hladni senci pod košatim drevesom hrabri meščanski stražniki in čuvali top. Vitez Ahac se je hudomušno nasmehnil.
»Kako vestno stražijo svoj top, lej, lej!« je dejal sam pri sebi. »Morda je boje, da jim ga ne zavleče povodni mož ali pa celo njegova huda baba v umazano Ljubljanico!«
Nasproti lipe in vodnjaka je zagledal vitez Ahac staro poslopje z malim stolpom. Tamkaj, malone na sredi starega trga, na sredi med Pisanimi vrati in Trančo, je stal ljubljanski rotovž s svojim skoraj dvestoletnim zidovjem. Ob široma odprtih železnih vratih sta viseli dve svetilki, pa le bolj za parado: prižgali so ju varčni Ljubljančani le takrat, kadar je ponoči gorelo kje v bližini. Na stenah so bile obledele preperele slike: na prestolu žena z zavezanimi očmi, z mečem in tehtnico, podoba pravice; petelin, simbol budnosti; meščan v železnem oklepu s kratkim kopjem in buzdovanom; grba ljubljanskega mesta in deželnega kneza... Blizu vrat pod omreženim oknom sta stali klop bridkosti in pa železna kletka za tatove, tatice in druge nerodne grešnike, ki niso znali o pravem času uiti mestnim biričem. Na tej klopi so tržne dni močno izurjeni sodni hlapci s šibami ali z zavozlanimi jermeni tepežkali obsojene reveže in reve. Zdaj sta sedela tukaj dva redarja; prodajala sta dolgčas, zdehala in prijazno bezala drug drugega z dolgima sulicama, da ne bi zaspala in nehala skrbeti za javni mir in red in varnost. V oba ogla sta bila vzidana kipa Adama in Eve; Evo je moral poljubiti vsak, ki je prvikrat prišel v Ljubljano. V prvem nadstropju so bila okna; ozka vrata so vodila na železen balkon, na oder sramote, kjer so razglašali in izvrševali manjše obsodbe. Konec strešnih žlebov sta se spakovala dva neokusna zmaja. Nad streho je molel stolpek z mestno uro in vetrnico.
Na trgu je še zmeraj čepelo nekoliko prodajalk. Kmetice, kajžarice in vrtnarice iz Krakovske in Trnovske vasi, zlasti pa iz šempetrskega predmestja, so prodajale večinoma domačo zelenjavo. Da ne bi povenila pod sončnimi žarki, so jo škropile; iz košar je curljala in kapljala voda in odtekala po ulici proti Ljubljanici. Ko so ženske zagledale viteza Ahaca, so se izkušale, da bi prevpile druga drugo: »Pomaranče iz Gorice! Suhe tržaške fige! Vipavske češnje! Dober sir! Sladki mandeljni! Jajca, jajca! Divje grlice in golobi!«
Vtem ko so prebivali v Rožni ulici in okoli Šentjakoba skoraj le rokodelci, obrtniki, so stanovali na Starem trgu od rotovža proti Tranči večinoma trgovci. Malone nad vsakimi vrati je videl vitez Ahac sidro, znamenje trgovstva. Hiše so bile večidel preproste, kamnite, ponekod tudi še popolnoma lesene. V kamnitem pasu mestnega obzidja, zagozdene med Grad in Ljubljanico, so stale vse podolgoma od reke proti hribu in imele na mnogo ožjem uličnem pročelju le po troje ali celo samo po dvoje oken. Gorenja nadstropja so molela čez spodnje dele, tako da je bila ulica zgoraj še ožja kakor spodaj; bila so vsa lesena, saj so imeli ljubljanski meščani dovolj dobrega lesa v svojih gozdovih na Golovcu, v Mestnem logu, pri Igu, pri Sveti Katarini. Vrata so se odlikovala z močnimi oboki, tu in tam s pisanimi, lično izrezljanimi stebri.
Pritlična okna so varovala debele, zarjavele železne
palice ali goste mreže. Nihče ni pogrešal številk, saj so si bile hiše kaj malo podobne; vsako so krasile značilne podobe, tu hišni svetniki, tam angeli, tu igrajoči se otroci, tam živobarvni venci s cvetlicami in sadjem; vsaka je kazala drugačne prečnice, okenske robnike in prizidke, drugačne pomole in stolpke. Med obrežnimi hišami so bili ozki medzidki z nizkimi vratci, vodečimi na obrežje. Vitez Ahac je moral paziti, da se ni spotaknil na grbavih tleh. Tlak bi moral oskrbovati vsak hišni posestnik sam ob svoji hiši; tlakoval pa ni nihče, dobro vedoč, da tudi njegovi modri sosedje ne bodo metali denarja na ulico. Na desni so se svetile okrogle, v svinec vdelane šipe v majskem soncu. Iz hladnih prodajaln so prihajale močne dišave iz jutrove dežele. Od nekod so se oglasili nežni, temni zvoki harfe.
Pogledal je proti Rebri. Tam so čepele na pobočju najubožnejše ljubljanske koče, lesene in slamnate od vrha do tal. Z luknjastimi strehami, na pol podrte, so trudno gledale izmed zelenega drevja. Tukaj so prebivali največji siromaki.
Tačas se je bližala od Gorenjih vrat večja grupa ubežnih okoličanov z gorenjske strani. Zdajci pa je prijezdil mimo Ahaca oni sumljivi vitez.
»He, prijatelj Hans!« je viknil vitez Ahac takoj za njim. »Kdaj pa si počrnil svoje rdeče lase in rdečo brado? Stoj, počakaj no malo! Misliš, da te nisem spoznal? Vitez Frauensteiner! Dobro sem videl tvojo brazgotino.«
Ali klical ga je zaman. Tuji vitez se ni niti okrenil, kakor ne bi bil slišal prijaznega vabila. In ne da bi ustavil svojega konja, le še hitreje je jahal proti mestnim vratom. Vitez Ahac bi bil rad pohitel za njim; toda že so ubežniki s svojo tovorno živino zagatili ozko ulico. Pridrveli so trgovci iz svojih prodajaln, hvalili kmetom na vso sapo svoje blago, se spakovali in nalašč prav čudno in smešno zavijali besede. Posebno živahni in glasni so bili mnogoštevilni priseljeni Italijani. Vendar se ni ustavil noben kupec pri njih; vse se je gnetlo dalje proti Rebri. Vitez Ahac je moral hočeš nočeš počakati, da so odšli pribežniki po stranski uličici navkreber.
»To je čudno, da me zlodej ni maral slišati!« si je dejal in sopihal za njim ves osupel in radoveden. »Kaj mu je? Kaj namerava? Kar bo še kdaj malvazije po kleteh Blagajevih gradov, vso bi stavil z vsakomer, da je ta potuhnjenec sam Saldin brat Frauensteiner. Pa tudi v gostilni je pasel potuho. To je zelo zelo sumljivo!«
Pohitel je in prišel mimo mestne kruharnice, ki je stala na najožjem delu Starega trga na levi. Tukaj je bila pekovska prodajalna in shramba za žito in moko. Pred hišo je sedel rejen pek na klopi sramote, ker je pekel premajhne žemlje in preslabe hlebe. Debeli grešnik si pa tega ni gnal kdove kako k srcu, ampak je mirno dihal in spal, četudi se je po njegovem močnatem, tolstem obrazu sprehajala cela družba ščegetljivih muh.
Tamkaj, pri kruharnici, je tekla Ljubljanica najbliže mimo Gradu, tam je bil gorenji, severni konec najstarejše Ljubljane. Zavarovan je bil ta kraj z Gorenjskimi vrati, nerodnim, temnim poslopjem; vdelana so bila v severni zid, ki je tekel od Gorenjega mostu naravnost po strmem pobočju do velike grajske trdnjave. Povsod so se kazali sledovi in ostanki popravljanja, povsod je bila raztresena malta, opeka, kamenje, apno. Odprte hrastove durnice so bile obite z debelimi železnimi klini in bronastimi ploščami; na njih so bili nalepljeni magistratovi oglasi; brala jih ni živa duša razen avtorja, veleučenega mestnega pisarja. Nad oglase je ljubljanski rabelj pribil obe roki razčetrtenega razbojnika.
Zunaj vrat sta stala dva oborožena nadzornika meščanske straže. Nad vrati je plapolala mestna zastava; iz line je žugal dolgocevni top. Vitez Ahac je stopil h kosmatemu vratarju, ki je pobiral mostnino in spuščal denar v pušico, priklenjeno na belo zelenem stebru.
»Prijatelj, ali ste videli, kam se je obrnil vitez z rdečim baretom in črno perjanico? Jezdil je pravkar tod skozi.«
Vratar je že poznal viteza Ahaca. Prijel se je za brado in se odrezal modro: »Ne vem, res ne vem, kam. Nisem gledal. Nisem utegnil. Kdo bi za tistih štirinajst krajcarjev na teden še pazil, kam hoče ta in ta! Jahal je pa najbrž v Novi trg ali pa tudi proti Šenklavžu. Drugam ni mogel.«
Vitez Ahac je stopil okoli ogla na levo proti mostu v
kratko in ozko ulico, temno in vlažno kakor skalna globel. Druge kraje Starega trga je osvetljevalo sonce vsaj po nekaj ur na dan, tu pa njegovi žarki niso mogli zlepa niti do vsakega okna, nikar šele do tal; tukaj, nad zasutim mestnim jarkom, je bilo vedno, tudi sedaj opoldne, ob najlepšem vremenu mračno, mokro in blatno. Navzlic tesnemu prostoru je bil tu ribji trg in ob hišah na levi in desni je stalo okoli dvanajst lesenih kramarskih stojnic in lop z nizkimi mizami in policami, obloženimi z raznolikim blagom vrvarjev, jermenarjev, iglarjev, pasarjev, platnarjev...
Konec te neprijazne ulice je stala Tranča, nerodno poslopje na velikem, močnem oboku med obema hišama pred mostom. To odurno zidovje je delalo mračno ulico še temnejšo. Vsa okna so bila omrežena z zarjavelim debelim železjem. Tukaj je bil najbolj žalosten kraj, tu je bil pravi pekel stare Ljubljane... Skrajno neprijetni, duhomorni občutki so se polaščali viteza Doljanskega pod to odurno zgradbo, pod mestnimi ječami za najhujše hudodelnike, vkovane v težke verige. Tam gori so v kriminalnih sejah sodili magistratni gospodje ujete zločince; tod okoli so se strahotno razlegali obupni kriki nečloveško mučenih obtožencev, katerim so mestni sodni hlapci na natezalnicah s pretkano neusmiljenostjo zbadali, parili in žgali meso s kropom in razbeljenim železom, jim raztezali členke in trli pokajoče kosti; odondod so tirali ljubljanski krvnik in njegovi pomagači obsojence na morišče tja ven na Ljubljansko polje.
Izpod temotne Tranče je stopil na leseni Gorenji ali Mesarski, sedaj čevljarski most, najstarejši ljubljanski most. Ob obeh straneh so imeli mesarji svoje klavnice in mesnice; tu so klali, sekali in prodajali. Ker so metali in izlivali vse neporabno kar v globoko, leno tekočo Ljubljanico, so plavale ob lesenih kozah neštete ribe, ščuke, sulci, med njimi pravi velikani. Mesnice so razširjale posebno neprijetne vonjave. Na levi je molela iz kruharnice potapljalka, dolgo bruno s kolesom, vrvjo in košem; v njem so pomakali prelakomne pekovske sleparčke v Ljubljanico. Po reki so plavali čolni, mali in veliki; korenjaški brodarji so prepeljevali pešce z brega na breg, kajti Ljubljana je imela samo dva mostova, Mesarski most in pa Dolenji ali Špitalski most. Na desnem obrežju so prale urne perice in nosile perilo po stopnicah skozi male durce onečejenega mestnega zidovja. Most je bil ozek in ne posebno trden. Četudi je romalo tod vsak dan, zlasti pa semanje dni, zelo mnogo tujcev in trgovcev z obrtnega Gorenjskega, z Notranjskega, iz Nemčije, iz Italije, posebno iz Benetk, Trsta in Reke; četudi je bilo treba plačevati mostninski vinar za sleherno tovorno žival; četudi so prihajali po črno-rumeno pogrnjenem Mesarskem mostu avstrijski vladarji v mesto — navzlic vsemu temu je bil mestnim blagajnikom deveta briga: dali so ga popraviti le, kadar so bili izredno dobre volje. Za mesnicami, na levem bregu, so imeli svoje lope medarji, sedlarji, zlasti pa čevljarji. Zamišljen jo je mahal vitez Ahac proti starodavni dolgi Židovski ulici. Zdajci pa se je ustavil in debelo gledal nazaj proti Tranči.
»Zakaj je prijahal vitez Frauensteiner šele za menoj po trgu? Kaj pa, če bi bil prišel vohunit za Turke? Slišal je stari lisjak vse, kar smo blebetali tam pri Veselem medvedu. In zdaj si menda natančno ogleduje ljubljanske utrdbe... Saj se Hansu ne godi ravno najbolje na njegovem zanikrnem gradiču. Za mehur cekinov bi utegnil prodati ta Juda Iškarijot nas in Ljubljano!«
==SEDEMNAJSTO POGLAVJE==
| |||