Knjižne police za otroke: Razlika med redakcijama

=UVODNE MISLI=

Na prvi pogled se mnogim dozdeva, da izbor berila za otroke ne pomeni večjega problema, saj otroka lahko kmalu zadovoljiš s primerno knjigo. Ko se pa poglabljaš v zapletene odnose, ki nastajajo med otrokom in knjigo, se zaveš težavnosti in odgovornosti tega kulturno-posredniškega dela. Različne stvari namreč otrok išče in tudi najde v knjigi. Nekateri bero na primer zgolj za razvedrilo, drugi pa najdejo v knjigi primerno sredstvo za svojo emocionalno, fantazijsko, moralno in estetsko doživljanje. Kakor so različni interesi otrok, tako so tudi različni nagibi, zaradi katerih so odrasli napisali knjige otrokom oziroma mladini. Mar so vse knjige dobre? Mar se nihče ne približuje otrokovi duševnosti z nečistimi rokami? In četudi pisatelj pri pisanju knjige najbolje misli, kakšna so merila, s katerimi ocenimo knjigo kot priporočljivo ali škodljivo?

V evropskih deželah je v vsem devetnajstem stoletju raz¬voj bolj ali manj isti. Otroci dobivajo večinoma še šolsko peda¬goško literaturo s tendencami po moralni vzgoji; romantika je hočeš nočeš tudi mladini dala številne knjige. Njena načela o svobodi, njen lirsko-subjektivni odnos do snovi in sveta okoli sebe, njena želja po čustvenem zanosu, njena bogata domišljija in priklic srednjega veka iz pozabe, vse to je povzročilo, da so otroci segli po njihovih delih. V drugi polovici devetnajstega stoletja sta realizem in naturalizem nadaljevala z mladinsko povestjo tam, kjer sta nehala Defoe in Swift. Razlika na primer med Defoejem in Jules Vernom je le ta, da je Jules Verne zavestno pisal za otroke, »Robinzona« pa so otroci sami vzeli s knjižnih polic za odrasle. Vkljub velikemu porastu zanimanja za otroško knjigo, ki sloni na otrokovih interesih in ne na že¬ljah zastarelih pedagogov, se v devetnajstem stoletju študij otroka kot bralca ni poglobil. Ta se začenja z dvajsetim sto-

letjem.

 

=DVAJSETO STOLETJE=